Jedro

Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 275/97 gradi razloge na takrat veljavni določbi 267. člena ZIP. Ta zakon pa kot ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve ni urejal situacije kot jo sedaj ureja 3. alinea 2. odstavka 272. člena ZIZ. Določba 3. odstavka 267. člena ZIP oz. 3. odstavka 272. člena ZIZ ni identična urejanju situacije iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ. Ena je namreč situacija, ko upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo dolžnik sicer onemogočil ali otežil izterjavo, ki torej ureja vprašanje izpolnitve pogoja za izdajo zavarovalne začasne odredbe. Druga pa je situacija, ki jo ureja 3. alinea 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki pa se nanaša tudi na pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi bil toženec dolžan takoj, najkasneje pa v roku 24 ur, odstraniti avtomobil – kombi znamke Fiat Ducato brez registrskih tablic z dovozne poti na parc. št. 1967/1 k.o. K. tako, da bi tožnik in delavci družbe P. d.o.o. ter delavci družbe J.N. G. d.o.o. lahko z dostavnimi vozili nemoteno prišli do vhoda oz. vrat delavnice v pritličju nepremičnine na že omenjeni parceli.

Proti sklepu se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je v skladu s sodno prakso prav pri motenjskih pravdah izdaja začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, dopustna. Poleg tega se predlog za izdajo začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom le delno. V nadaljevanju pritožbe navaja, zakaj je po presoji tožnika začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Poudarja, da tožencu z izdajo začasne odredbe in z umikom vozila (vsak nekaj metrov stran od vhoda skladišč) ne bi nastala nikakršna škoda, medtem, ko je dejstvo, da škoda najemnikom in tožniku nastaja in se vsak dan povečuje. Škoda, ki nastaja ni le materialna, temveč se kaže tudi v težjem in bolj napornem delu ter posledično v škodi na zdravju delavcev, v škodi na poslovnem ugledu družbe zaradi zamud pri naročnikih, zmanjšanju najemnine tožniku, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo s predlaganim zaslišanjem najemnikov in tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe zavzelo stališče, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana, da pa tožniku ni uspelo izkazati, da je odredba potrebna zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Zavzelo je stališče, da je škoda, ki jo zatrjuje tožnik, nadomestljiva, saj povrnitev izgube na zaslužku oz. morebitne izgube najemnine lahko tožnik ali pa njegovi najemniki zahtevajo od toženca.

S takšnim spredaj navedenim stališčem prvega sodišča, ki ima tudi podlago v uveljavljeni sodni praksi, se pritožbeno sodišče sicer lahko strinja, vendar pa je tožnik utemeljeval izdajo začasne odredbe iz večih razlogov. Ker naj bi mu z ravnanjem toženca nastajala težko nadomestljiva škoda in pa zato, ker naj bi s predlagano začasno odredbo toženec ne utrpel nikakršne škode, najmanj pa ne hujših neugodnih posledic od tistih, ki brez izdaje začasne odredbe nastajajo tožniku. Uveljavljal je torej tudi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ. O izpolnjevanju navedenega pogoja pa sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča. Začasno odredbo je mogoče izdati, kadar izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji in kadar izkaže še enega izmed pogojev, navedenih v 2. odstavku že citirane določbe. Upnik je uveljavljal obstoj dveh predpostavk, za dovolitev začasne odredbe pa zadostuje že ena predpostavka. Če je ta podana, bi sodišče prve stopnje moralo izdati začasno odredbo. Res je, da tožnik ni posebej obrazlagal, zakaj s predlagano začasno odredbo (odstranitev neregistriranega kombija oz. njegova premestitev na tisti del spornega zemljišča, kjer ne bi oviral vhoda v delavnico z dostavnimi vozili) toženec ne bi utrpel nikakršne škode oz. manjšo od tiste, ki brez izdaje začasne odredbe nastaja tožniku. Vendar pa takšen zaključek, da namreč toženec ne bi utrpel nikakršne škode, če bi ustrezno premestil neregistrirani kombi tako, da ne bi oviral vhoda v delavnico, izhaja iz vseh navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Negativnega dejstva tožnik niti ne more posebej utemeljevati in izkazovati. O nasprotnem, zakaj bi mu s premikom kombija nastajala škoda, lahko ev. poda ustrezne trditve le toženec v ev. ugovornem postopku.

Sodišče svojo utemeljitev o pogojih za izdajo regulacijske začasne odredbe opira na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 275/97. Ta odločba v razlogih res omenja le predpostavko za izdajo začasne odredbe zaradi nastanka težko nadomestljive škode oz. preprečitve uporabe sile. Vendar pa omenjena odločba gradi razloge na takrat veljavni določbi 267. člena Zakona o izvršilnem postopku. Ta zakon pa kot ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve ni urejal situacije kot jo sedaj ureja 3. alinea 2. odstavka 272. člena ZIZ. Določba 3. odstavka 267. člena ZIP oz. 3. odstavka 272. člena ZIZ ni identična urejanju situacije iz 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ. Ena je namreč situacija, ko upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo dolžnik sicer onemogočil ali otežil izterjavo, ki torej ureja vprašanje izpolnitve pogoja za izdajo zavarovalne začasne odredbe. Druga pa je situacija, ki jo ureja 3. alinea 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki pa se nanaša tudi na pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe. Prav o obstoju navedenega pogoja pa prvo sodišče, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, ni presojalo.

Iz spredaj navedenih razlogov je zato treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje. Če bi pritožbeno sodišče namreč samo odločalo o navedeni predpostavki in ev. izdalo začasno odredbo, bi s tem odvzelo tožencu pravico do pravnega sredstva.

Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlagi v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.