Jedro

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje na upnikov ugovor podaljšalo preizkusno obdobje na dve leti od začetka postopka odpusta obveznosti. Preizkusno obdobje se določi ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost (četrti odstavek 400. člena ZFPPIPP). Glede zdravstvenega stanja dolžnice je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dolžnica svojih zdravstvenih težav ni podkrepila z dokazili.

Upniku pa višje sodišče še pojasnjuje, da na dolžino preizkusnega obdobja ne vpliva zaposlenost dolžnika tako, da bi samo zato, ker je zaposlen, bilo določeno daljše preizkusno obdobje. S tem bi bili v bistvu kaznovani tisti dolžniki, ki se potrudijo in si najdejo zaposlitev. Ni pa to okoliščina, ki bi glede na zgoraj navedeno zakonsko določbo vplivala na dolžino preizkusnega obdobja v smislu njegovega podaljšanja. Vsekakor pa zaposlenost dolžnika kaže na to, da se trudi urediti življenje in zaživeti brez dolgov, da torej vlaga potrebni trud, da bi zaživel brez dolgov. Za obravnavani primer je tako dveletno preizkusno obdobje pravilno določeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je 18. 12. 2018 vložil stečajni upnik, v delu, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP, zavrne, in (2.) preizkusno obdobje podaljšalo na dve leti od začetka postopka odpusta obveznosti tako, da zadnji dan preizkusnega obdobja preteče 13. 7. 2020. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navedel je, da se sodišče v ponovljenem postopku ponovno ni opredelilo do pomembnejših trditev stečajnega upnika, kar predstavlja tudi kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. Zatrjeval in dokazoval je, da obstaja ovira za odpust obveznosti po 3. točki in domneva iz 2. in 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je (1.) osebni stečaj sprožila iz zavestne odločitve, da terjatev iz pravnomočne sodbe do stečajnega upnika ne bo poplačala, kar dokazuje posredovanje SMS z dne 22. 3. 2018, (2.) pred začetkom stečaja zavestno porabila denarna sredstva, pridobljena s strani upnika, čeprav je vedel, da zaradi tekočega sodnega postopka obstoji možnost vrnitve teh sredstev, z nobenim dokazom pa ni izkazala, da je denar porabila za nakup pohištva in da je ta bil nujen (3.) ob uvedbi stečaja upraviteljice ni obvestila, da je nekaj časa pred uvedbo stečaja delala v Avstriji, (4.) v času dela v Avstriji prejemala socialne transferje, čeprav do njih zaradi dela verjetno ne bi bila upravičena, (5.) se pred uvedbo stečaja zadolževala nesorazmerno s svojim premoženjskim stanjem – posojila od otrok v letu 2016, kredit za nakup vozila Mazda v letu 2017, pri čemer je, četudi je osebno vozilo kupil njen zunajzakonski partner na kredit, spregledala določilo Družinskega zakonika oziroma prej Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, da sta deleža na skupnem premoženju zakoncev enaka, torej je kredit vsaj do polovice najela tudi stečajna dolžnica. Po uvedbi stečaja pa je dolžnica (1.) dajala posojilo T. G. in A. M. (2.) brez soglasja sodišča najela posojilo od F. S., (3.) v nasprotju s 401. členom ZFPPIPP upraviteljice ni obveščala o vseh okoliščinah v zvezi s pridobivanjem premoženja v času preizkusne dobe, o zaposlitvi je upraviteljico obvestila šele po zahtevi upnika, da se predloži število opravljenih ur, pri čemer je začela tudi spreminjati višino ur dela po pogodbi o zaposlitvi, iz poročila detektiva pa tudi izhaja, da je opravljala več ur dela, kot je bilo pogodbeno določeno, pri čemer je zaposlena pri zunajzakonskem partnerju, in (4.) ni uveljavljala povrnitev pogrebnine in posmrtnine. Sodišče se je izjavilo le delno, in sicer glede (1.) dajanja posojil, ki naj bi bila od njenih otrok, spregledano pa je ostalo določilo ZFPPIPP o omejeni poslovni sposobnosti dolžnice, zato ni pomembno, čigava so denarna sredstva, temveč, da je tekom osebnega stečaja dolžnik poslovno omejen, hči dolžnice in stečajnega upnika pa je polnoletna in bi lahko sama dajala posojilo, (2.) najetja kredita za osebni avtomobil, kar pomeni obremenitev skupnega premoženja partnerjev in ne zgolj premoženja enega partnerja in (3.) pogrebnine in posmrtnine in v zvezi s tem prejetim posojilom od zunajzakonskega partnerja, saj če bi dolžnica uveljavila pogrebnino in posmrtnino, bi lahko pokrila stroške pogreba pokojne matere in ji ne bi bilo treba najeti posojila od zunajzakonskega partnerja, ob domnevi skupnega premoženja pa je s tem oškodovala stečajnega upnika za poplačilo. Prav tako se sodišče ni izreklo o ugotovitvah detektiva o uporabi vozila Mazda in števila opravljenih delovnih ur tožnice ter o delu v Avstriji pred uvedbo stečaja in istočasnem uveljavljanju socialnih transferjev v času dela v Avstriji. Obrazložitev je preskopa in materialnopravno zmotna in v nasprotju z določbami ZFPPIPP. Niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, sama obrazložitev sklepa pa je v nasprotju z listinami v spisu, gre torej za kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP (v čem naj bi bila obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu, pritožnik ne pojasni). Ravnanja tožnice pred uvedbo stečaja in tekom preizkusne dobe tako ne dopuščajo odpusta obveznosti. Ugovarjal pa je tudi določeni dolžini preizkusnega obdobja, saj je dolžnica dela zmožna, zato bi ji moralo sodišče določiti najdaljšo preizkusno dobo, v kateri bi lahko iz premoženja, ki ga bo pridobila tekom preizkusnega obdobja, poplačala del obveznosti do stečajnih upnikov.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, da ZFPPIPP določa, kdaj in pod katerimi pogoji se sme zoper osebo začeti postopek osebnega stečaja, te pa dolžnica nedvomno izpolnjuje in je zato sodišče tudi izdalo sklep o začetku postopka osebnega stečaja, ki je že pravnomočen. Glede zavestne uporabe denarnih sredstev, pridobljenih s strani upnika, je navedla, da nima razloga, da odgovoru dolžnice ne bi verjela, saj gre za povsem življenjsko situacijo, ko se po razvezi mati z otrokoma preseli v najemniško stanovanje in si ga mora tudi opremiti za bivanje družine. Glede dela v Avstriji je navedla, da ji je dolžnica ob uvodnem razgovoru povedala tudi to, da je pred stečajem tri mesece delala v Avstriji za krajši delovni čas, o čemer so pogodba o zaposlitvi in plačilne liste v spisu. V tem času je tudi prejemala socialne transferje, kar je povsem zakonito, saj je morala poskrbeti za družino. Upraviteljici tudi ni jasno, kako bi se dolžnica lahko nesorazmerno zadolževala pred stečajem. Glede posojil otrok je že dolžnica sama vse pojasnila, čemur upraviteljica verjame in je tudi podkrepljeno z listinskimi dokazi. Dolžničini hčeri je kupil avto dolžničin partner, pri katerem je dolžnica tudi zaposlena, vendar pa ne gre za zunajzakonsko skupnost, saj ne živita skupaj, niti nimata istega naslova in zato tudi določbe družinskega zakonika, navedene v pritožbi, ne veljajo. Partner je poravnal račun za pogrebnino, torej dolžnica ni mogla na ta način oškodovati stečajne mase. Stroški pogreba pa so tudi sicer izvzeti iz stečajne mase in pritožnik ne bi bil upravičen do izplačila pogrebnine in posmrtnine za pokop pokojne matere dolžnice, zato ni bil kot upnik oškodovan. Upnik pa na upraviteljico in njeno delo poskuša vplivati z grožnjo.

4. Dolžnica je na pritožbo odgovorila, da se je po razvezi preselila z otrokoma k mami v enosobno stanovanje, ko pa je uspela pridobiti lastno stanovanje, ga je bilo treba opremiti, saj že iz najemne pogodbe izhaja, da je bilo neopremljeno. Upraviteljici je že tudi na prvem srečanju povedala, da je bila zaposlena v Avstriji. Socialne podpore ni dobivala. Avto (hčerino vozilo) je nujno potreben, če želijo ljudje delati, pred domom pa si službe ne more najti, javni prevozi niso urejeni. Gospod S. nikoli ni bil njen zunajzakonski partner in ga tako tudi ni poimenovala. Z njim ne živita skupaj, nimata skupnega premoženja ali skupnega stalnega naslova. Avtomobil je partner kupil na kredit. Hčerka je želela pomagati stricu, ki je zapadel v dolgove, imela je denarna sredstva od odškodnine, denar se je posojal preko dolžnice, ker za otroka vse ureja sama. Pri tem pa otroka nista dobila vrnjenega denarja, saj se posojilojemalca izogibata plačilu. Glede števila opravljenih delovnih ur jih je pod drobnogled vzela tudi delovna inšpekcija, ugotovitve inšpekcije pa se niso vezale na kršitve delovnih ur. Glede navedb detektiva je navedla, da je sama samo občasno uporabila hčerin avto, ki ga sicer vozita obe s hčerko. Hčerka je bila tudi prokurist, in tudi zato je lahko bil avtomobil pred lokalom, ko je tam opravljala dela. Tudi v prostem času so kdaj pa kdaj bili v lokalu. Glede pogrebnine in posmrtnine je navedla, da zaradi dohodkov bratov niso bili opravičeni do pogrebnine in posmrtnine. Račun pa je bil pisan nanjo, brata sta se plačilu pogreba izogibala. Plačal ga je njen partner s svojega računa. Posojilno pogodbo sta napisala po nasvetu s strani pravne osebe. Pogrebnina in posmrtnina pa tudi sicer ne bi zadoščala za poplačilo storitev. Lokal je v začetku marca začela promovirati njena hčerka, vendar ni dobila kadra, zato se je odločila, da se sama izkusi v gostinskih vodah. Najprej je bila enomesečna pogodba sklenjena za deset ur tedensko, nato pa jo je partner zaposlil za krajši delovni čas, nato pa še za polni delavnik, saj se je hčerka odmaknila od lokala. O zaposlitveni pogodbi je upraviteljico takoj obvestila. Ni pa res, da je popolnega zdravja, pri čemer tudi navaja, kakšne zdravstvene težave naj bi imela (in šele prvič predloži dokaze v zvezi s tem). Ves čas pa le skuša preživeti.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (zloraba pravice do odpusta obveznosti) (tretji odstavek 399. člena ZFPIPP). Med drugim velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000,00 EUR (2. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP), in če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Ni pogojev za odpust obveznosti, če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP ali če dolžnik krši svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena zakona (prvi odstavek 403. člena ZFPPIPP). V 386. členu ZFPPIPP, na kršitev katerega se upnik sklicuje, je določeno, da se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da (1.) ne more sklepati pogodb ali opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, (2.) brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa ali se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP).

7. Upnik sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh njegovih trditev. Res se sodišče prve stopnje ni izjavilo o trditvi upnika, da je dolžnica stečaj sprožila iz zavestne odločitve, da terjatev iz pravnomočne sodbe do stečajnega upnika ne bo poplačala. Vendar pa kakšna podrobnejša opredelitev do tega niti ni bila potrebna. Taka odločitev je tako ali tako vedno pogoj za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Ta se namreč vložita zaradi insolventnosti dolžnika, o čemer je tako ali tako že pravnomočno odločeno s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja, prav tako pa dolžnik zasleduje tudi namen odpusta obveznosti, torej da mu ne bo treba plačati obveznosti, ki jih med stečajnim postopkom ne bo mogel poplačati iz svojega premoženja, in tak namen oziroma odločitev ni nič nezakonitega. Gre pač za pravico dolžnika, ki mu jo daje zakon. Ne gre torej za kakšno bistveno pravno relevantno trditev, o kateri bi se sodišče prve stopnje moralo izreči. 8. Neutemeljena je trditev, da naj se sodišče prve stopnje ne bi izreklo o porabljenih denarnih sredstvih, ki jih je dolžnica pred začetkom stečajnega postopka prejela od upnika. Sodišče prve stopnje je na drugi strani izpodbijanega sklepa povsem zadostno pojasnilo, da je denar porabila za opremo najemniškega stanovanja, taka razlaga pa je tudi življenjsko in izkustveno logična. Dejstvo je, da je dolžnica denar od stečajnega upnika prejela iz naslova njunega skupnega premoženja; v situaciji, ko je dolžnica tako ali tako težko preživljala sebe in otroka, pa je popolnoma življenjsko nesprejemljivo pričakovati od nje, da bo denar hranila na računu, stanovanja pa ne bi opremila niti glede osnovnih bivalnih potrebščin. Tudi sodni postopek pa ni pokazal, da bi morala ta prejeta sredstva vrniti, temveč je sodišče šele po odločitvi Vrhovnega sodišča dolžnici naložilo tudi poplačilo dela dolgov iz samostojnega podjema upnika. Kakšna bolj podrobna obrazložitev, kot jo je sodišče prve stopnje naredilo v tem delu, niti ni potrebna.

9. Iz navedb upraviteljice je tudi jasno razvidno, da jo je dolžnica ob uvodnem razgovoru obvestila, da je nekaj časa pred uvedbo stečaja delala v Avstriji. Višje sodišče pa še pojasnjuje, da to, ali je upraviteljico o tem obvestila ali ne, niti ni okoliščina, pomembna v zvezi s kršitvijo dolžnosti dolžnice. Ne gre namreč za zaposlitev v času začetka stečajnega postopka, temveč kar nekaj časa pred tem, in ta tudi v ničemer ne more vplivati na stečajno maso. V zvezi z delom v Avstriji je upnik tudi navajal, da je v tem času prejemala socialne transferje, čeprav do njih zaradi dela verjetno naj ne bi bila upravičena. Pri tem gre za zatrjevanje kršitve iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, o čemer se sodišče prve stopnje res ni izreklo. Vendar pa je upnik obstoj te domneve izkazoval s premalo dejstvi. Ni namreč pomembno le prejemanje pomoči iz javnih sredstev, temveč bi morala ta znašati najmanj 4.000,00 EUR. To pa pomeni, da je upnik pomanjkljivo navajal že dejstva, ki tvorijo bazo domneve. S tem pa ni vzpostavil domneve ovire za odpust obveznosti iz navedenega določila. Pri tem pa višje sodišče še ocenjuje, da v času trimesečnega dela v Avstriji, torej za tri mesece, dolžnica tudi zagotovo ne bi mogla prejeti več kot 4.000,00 EUR teh denarnih pomoči. 10. Sodišče prve stopnje je tudi zadostno odgovorilo na navedbe o posojilih. Denar od otrok je dolžnica namreč prejela zato, da bo ta posojen njenemu bratu in njegovi partnerki, tako da vsebinsko sploh ni šlo za posojilo stečajni dolžnici. Glede na navedeno torej ni šlo za take kršitve 386. člena ZFPPIPP, ki bi lahko predstavljale utemeljen razlog za zavrnitev odpusta obveznosti. Tudi iz dejstva, da otroka v postopku osebnega stečaja nista prijavila terjatev iz naslova teh posojilnih pogodb, kaže na to, da dejansko ni šlo za posojilo otrok materi, temveč za posojilo stricu. Prav tako ni mogoče trditi, da bi šlo za denar, ki bi spadal v stečajno maso, zaradi česar bi bili upniki oškodovani.

11. Dolžnica je v postopku trdila, da s F. S. nimata zunajzakonske skupnosti, kar je že prej navedla tudi upraviteljica. Zunajzakonska skupnost je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (4. člen Družinskega zakonika, podobno je bila zunajzakonska skupnost urejena že prej). To pa pomeni, da mora taka skupnost vsebovati vse elemente, kot jih vsebuje tudi zakonska zveza, še posebej pomembno pa je tudi skupno ustvarjanje in v bistvu skupno razpolaganje z dohodki. Tudi dejstvo, da se je dolžnica s partnerjem F. S. dogovorila, da mu bo vrnila sredstva, ki jih je dal za materin pogreb, kaže na to, da take skupnosti med njima ni bilo, saj je sicer v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti povsem normalno, da stroške plača pač tisti, ki ima za to sredstva. Popolnoma nerazumna pa je razlaga upnika, da naj bi se upoštevalo, da je kredit, ki ga je sicer najel F. S. za osebno vozilo, vsaj do polovice najela tudi stečajna dolžnica. S tem bi odgovornost za njegova ravnanja popolnoma prenesli na dolžnico, ki naj bi s tem ravnala v nasprotju z zakonskimi določili. Tudi če bi zunajzakonska skupnost obstajala in bi bilo morda (tako kot je bilo v zvezi s skupnim premoženjem z upnikom) razsojeno, da je kredit do polovice dolžna vrniti ona, pa njej nikakor ni mogoče pripisati odgovornosti za sklenitev kreditne pogodbe ali zmanjšanje skupnega premoženja. Dolžnica pač te pogodbe ni sklenila, prav tako pa dejstvo, da je avto hčerin, še ne pomeni, da ga ne bi smela voziti tudi dolžnica. Ravno zato so tudi nepomembne ugotovitve detektiva o tem, kdaj je to vozilo stalo pred lokalom, kjer dela dolžnica. To dejstvo tako za odločitev sodišča prve stopnje ni bilo bistveno.

12. Upraviteljica je potrdila, da jo je dolžnica obvestila o zaposlitvi in tega upnik niti ne izpodbija. Le-to pa je tudi pomembno za odločitev. Zakaj jo je o tem obvestila, torej ali je bilo to zares zaradi zahtev upnika, v zadevi ni pomembno. Dolžnica dela pri F. S., ki je, kot ga sama imenuje njen partner, ne gre pa za zunajzakonskega partnerja v smislu 4. člena Družinskega zakonika. Res iz sporočila detektiva izhaja, da je videti, kot da dela več ur, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa bi bilo to pomembno le v primeru, da bi bil njen zaslužek toliko višji, da bi del plače spadal tudi v stečajno maso. Takih dejstev pa upnik niti ni zatrjeval. 13. Glede pogrebnine in posmrtnine je sodišče prve stopnje povsem zadostno pojasnilo, da tudi če bi jih dolžnica zahtevala, ta sredstva ne bi spadala v stečajno maso. Porabila bi jih lahko le za pogreb, tako da ta njena "nezahteva" ni imela vpliva na položaj upnika. Če pa se je dolžnica zavezala, da bo znesek stroškov pogreba, ki jih je namesto nje plačal F. S., le-temu povrnila, pa tu ne gre za nikakršno zavezo, s katero bi dolžnica zmanjševala svoje premoženje ali kakorkoli vplivala na stečajno maso. Že prej pa je višje sodišče pojasnilo, da dolžnica in F. S. nimata skupnega premoženja, iz premoženja F. S. pa noben upnik dolžnice ne more biti niti poplačan.

14. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje na upnikov ugovor podaljšalo preizkusno obdobje na dve leti od začetka postopka odpusta obveznosti. Preizkusno obdobje se določi ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost (četrti odstavek 400. člena ZFPPIPP). Glede zdravstvenega stanja dolžnice je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dolžnica svojih zdravstvenih težav ni podkrepila z dokazili. Dokazila, ki so priložena šele k odgovoru na pritožbo, ki jo višje sodišče obravnava sedaj, pa so prepozno predložena, zato jih tudi višje sodišče niti ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Za odločitev pa niti niso pomembna, saj je pritožbo vložil le upnik.

15. Dolžnica je srednjih let, torej stara je 45 let, je tudi dela zmožna in ni videti ovir, da si najde zaposlitev. Nenazadnje na to kaže tudi dejstvo, da se je zaposlila. Ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, in tudi glede na dejstvo, da njene obveznosti znašajo manj kot 12.000,00 EUR, se višje sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je primerno preizkusno obdobje dveh let. Ob tem ni mogoče trditi, da bi bili razlogi za insolventnost taki, da bi to terjalo daljše preizkusno obdobje. Prijavljeni sta bili namreč le dve terjatvi, kar pomeni, da se je dolžnica ves čas trudila izpolnjevati svoje obveznosti, česar pa ni zmogla, ko ji je sodišče naložilo še plačilo upniku.

16. Upniku pa višje sodišče še pojasnjuje, da na dolžino preizkusnega obdobja ne vpliva zaposlenost dolžnika tako, da bi samo zato, ker je zaposlen, bilo določeno daljše preizkusno obdobje. S tem bi bili v bistvu kaznovani tisti dolžniki, ki se potrudijo in si najdejo zaposlitev. Ni pa to okoliščina, ki bi glede na zgoraj navedeno zakonsko določbo vplivala na dolžino preizkusnega obdobja v smislu njegovega podaljšanja. Vsekakor pa zaposlenost dolžnika kaže na to, da se trudi urediti življenje in zaživeti brez dolgov, da torej vlaga potrebni trud, da bi zaživel brez dolgov. Za obravnavani primer je tako dveletno preizkusno obdobje pravilno določeno.

17. Izpodbijani sklep tudi ni obremenjen s kršitvami 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Sodišče je na upnikove navedbe odgovorilo v zadostni meri, da je sklep mogoče preizkusiti, izrek in obrazložitev sta tudi skladna. Zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje pa še ne pomeni, da bi prišlo do kršitev določb postopka.

18. Višje sodišče je s tem odgovorilo na navedbe, ki so pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izpodbijani sklep je pravilen in je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je upnikov ugovor v celoti zavrnilo. Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.