Jedro

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 3. odst. 318. čl. ZPP zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sklepčnost tožbe je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (glej 3. točko 1. odst. 318. čl. ZPP). Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, izhaja materialnopravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Gre torej za vprašanje, ki ima sedež v materialnem pravu.

V konkretnem primeru bi bila tožena stranka dolžnik tožeče stranke za vtoževano terjatev iz obligacijskopravnega razmerja slednje z drugo pravno osebo. Le, če bi bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga tako, kot je to določeno v 446. čl. ZOR. Do spremembe upnikovega dolžnika bi namreč prišlo le, če bi v (zatrjevani in iz priloge A4 razvidni) prevzem dolga privolila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom opr. št. VII Pg ... z dne 20.9.2000 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 696.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1996 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. do 3. točki 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Po podatkih sodnega registra je tožena stranka (s spremenjenim nazivom in pravnoorganizacijsko obliko) v stečaju od dne 22.12.2000. Navedena okoliščina na pritožbeni preizkus ni vplivala, ker so se pred tem iztekli vsi roki za pravdna dejanja strank v pritožbenem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 3. odst. 318. čl. ZPP zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno okvalificiralo pogodbo o prevzemu dolga z dne 14.7.1998 (priloga A4) kot pogodbo o prevzemu izpolnitve zaradi odsotnosti upnikove (to je tožnikove) privolitve za prevzem dolga. Obličnost privolitve ni predpisana, zato šteje tudi dana ustno ali s konkludentnimi dejanji. V ta namen bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati direktorja obeh strank. Predvsem pa bi moralo izdati zamudno sodbo zato, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Sklepčnost tožbe je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (glej 3. točko 1. odst. 318. čl. ZPP). Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, izhaja materialnopravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Gre torej za vprašanje, ki ima sedež v materialnem pravu. V konkretnem primeru bi bila tožena stranka dolžnik tožeče stranke za vtoževano terjatev iz obligacijskopravnega razmerja slednje z drugo pravno osebo (Ingradom VNG d.o.o. Celje po pogodbi o oddaji in prevzemu kooperacijskih del z dne 28.5.1996 - priloga A1) le, če bi bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga tako, kot je to določeno v 446. čl. ZOR. Do spremembe upnikovega dolžnika bi namreč prišlo le, če bi v (zatrjevani in iz priloge A4 razvidni) prevzem dolga tožeča stranka kot upnik privolila. Tega odločilnega dejstva pa tožnik v tožbi (in njeni dopolnitvi z dne 24.5.2000 - red. št. 8 spisa) ni zatrjeval, niti izkazal. Nasprotno iz njegovih lastnih trditev, da na izpolnitev iste materialnopravne obveznosti toži dolžnika v sporu, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VI Pg ... in iz dejstva, da ni zatrjeval pristanka v prevzem dolga po obvestilu tožene stranke v smislu 2. odst. 446. čl. ZOR (dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 28.8.1997 - priloga A3) izhaja, da pogodba o prevzemu dolga za tožečo stranko nima učinkov. Upnikova privolitev mora biti namreč izjavljena (glej 2. in 4. odst. 446. čl. ZOR), domneva pa se le v primeru, če upnik brez omejitve sprejme kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo ta izpolni v svojem imenu (glej 3. odst. 446. čl. ZOR). Tudi tega dejstva ni v tožbeni naraciji. V njej tudi ni trditve, da bi tožeča stranka v prevzem dolga privolila ustno, zato gre glede tega za prepozno in nedovoljeno pritožbeno trditev (prim. 1. odst. 337. čl. ZPP). Dokazni predlog za zaslišanje tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke je tožeča stranka podala v zvezi z navedbami pod II. tožbe (red. št. 8 spisa), v katerih ni zaslediti trditve o ustni upnikovi privolitvi v prevzem dolga.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje sprejelo pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da za izdajo zamudne sodbe po določbah 318. čl. ZPP niso bili izpolnjeni vsi kumulativno določeni pogoji. Iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla, namreč ne izhaja, da bi imela materialnopravni zahtevek do tožene stranke (glej 3. odst. 453. čl. v zvezi s 5. odst. 446. čl. ZOR).

Sodišče druge stopnje je tako spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (glej 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).