Jedro

Če je kršitelj z isto odločbo o prekršku spoznan za odgovornega za več prekrškov v steku, lahko upravičenci vložijo zahtevo za sodno varstvo tudi zgolj glede nekaterih prekrškov, glede ostalih prekrškov pa je mogoče šteti, da jih je kršitelj priznal.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Gornja Radgona je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca B. R. spoznal za odgovornega za storitev prekrška po devetem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je določil globo 500,00 EUR in pet kazenskih točk v cestnem prometu, in prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je določil globo 900,00 EUR in 16 kazenskih točk, nato pa mu je izrekel enotno globo 1.400,00 EUR in 21 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je storilčevi zahtevi za sodno varstvo (sicer jo je vložil storilčev zagovornik, ne pa storilec) ugodilo tako, da je izpodbijani plačilni nalog glede prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP na podlagi 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) spremenilo tako, da mu je za ta prekršek izreklo opomin. Sodišče je še odločilo, da plačilni nalog v preostalem delu ostane nespremenjen, storilca pa je oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s 57.c členom ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi zatrjevano kršitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je podal izjavo.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema razloge iz 8. točke izpodbijane sodbe, citira določbe prvega in drugega odstavka 59. člena in prvega odstavka 57.c člena ZP-1, nato pa navaja, da iz teh določb jasno izhaja, da zahteve za sodno varstvo ni mogoče vložiti le zoper del odločbe o prekršku (oziroma plačilnega naloga), če gre za več prekrškov v steku. Zahtevo za sodno varstvo je mogoče vložiti le zoper celotno odločbo o prekršku, ne pa le zoper odločitev o enem ali nekaterih prekrških, obravnavanih v odločbi o prekršku. Ko je zahteva za sodno varstvo vložena, je sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti na kršitve, navedene v prvem odstavku 62.a člena ZP-1 glede celotne odločbe o prekršku. V obravnavanem primeru je sodišče z odločitvijo, da je bil storilec za drugi prekršek upravičen plačati le polovično globo, v njegovo korist kršilo omenjene določbe ZP-1. Po stališču vrhovne državne tožilke v prid taki razlagi govori tudi namen omogočanja plačila polovične globe, ki je v tem, da kršitelje spodbuja k plačilu, in se tako preprečuje nepotrebno zavlačevanje postopka z vlaganjem zahteve za sodno varstvo. Sklepanje sodišča (točka 8 sodbe) je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bilo storilcu kljub vloženi zahtevi za sodno varstvo v nasprotju z zakonskimi določbami omogočeno plačilo polovične globe za drugi prekršek.

5. Takim navedbam vrhovne državne tožilke ni mogoče pritrditi. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilčevega zagovornika in je izpodbijani plačilni nalog glede prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP na podlagi 21. člena ZP-1 spremenilo tako, da mu je za ta prekršek izreklo opomin, v ostalem pa je plačilni nalog ostal nespremenjen. Za trditev vrhovne državne tožilke, da je sodišče odločilo, da je kršitelj upravičen plačati polovično globo, ne v izreku ne v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni najti opore. Sodišče o tem vprašanju torej ni odločilo, zaradi česar tudi ni uporabilo določb prvega in drugega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 57.c člena ZP-1, kljub temu pa mu je namenilo postranske razloge sodbe (točka 8). Po prvem odstavku 62.a člena ZP-1 mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je o zadevi odločil stvarno pristojni prekrškovni organ; ali je podana kršitev materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek; ali je pregon zastaral; ali je storilcu bila dana možnost, da se izjavi o prekršku; ali je izrek odločbe razumljiv in ali se odločba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, ali je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na določbo prvega odstavka 62.a člena ZP-1 sodišče po uradni dolžnosti ne preizkuša kršitev določb 57.c člena in 59. člena ZP-1, zato so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti tudi s tem v zvezi pravno zgrešene. Tako je treba odgovoriti le na vprašanje, ali bi sodišče določbi 57.c in 59. člena ZP-1 moralo uporabiti, pa ju ni (bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1). Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na to vprašanje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te sodbe, negativen.

6. Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 59. člena ZP-1, da se zahteva za sodno varstvo lahko vloži, izhaja, da je prepuščeno izbiri vsakega storilca (ali drugega upravičenca do vložitve zahteve za sodno varstvo iz prvega odstavka 59. člena ZP-1), ali bo sprejel odločitev prekrškovnega organa, ki ga je z odločbo o prekršku spoznal za odgovornega za enega ali več prekrškov in mu izrekel sankcijo, in se podredil izrečeni sankciji za prekršek, ali pa bo zaradi nestrinjanja z odločbo o prekršku uveljavil pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in zoper njo vložil zahtevo za sodno varstvo. Izključno od storilčeve volje je torej odvisno, ali bo prekršek, za katerega je bil z odločbo o prekršku spoznan za odgovornega, priznal, ali pa bo zoper odločbo o prekršku vložil pravno sredstvo. Taka storilčeva volja je upoštevna ne glede na to, za koliko prekrškov je spoznan za odgovornega z isto odločbo o prekršku. Kadar je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem, se določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije (prvi odstavek 27. člena ZP-1). Ob tem je treba izhajati iz predpostavke, da je organ, ki odloča o prekrških, že opravil presojo, ali je stek realen ali navidezen. Če je storilec z isto odločbo o prekršku spoznan za odgovornega za več prekrškov v steku, pa vloži zahtevo za sodno varstvo le glede nekaterih prekrškov, je mogoče šteti, da je prekrške, glede katerih zahteve za sodno varstvo ni vložil in je pristal na njihovo izvršitev s plačilom globe v določenem roku (prvi odstavek 57.c člena ZP-1), priznal. Glede teh prekrškov postane odločba o prekršku materialno pravnomočna. Storilec, ki glede priznanih prekrškov ne vloži zahteve za sodno varstvo, lahko plača polovico globe za te prekrške v osmih dneh po pravnomočnosti odločbe o prekršku. Če storilec za priznane prekrške plača polovico globe pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku, glede teh prekrškov ne more vložiti zahteve za sodno varstvo, razen če je po določbah ZP-1 globo moral plačati pred pravnomočnostjo (prvi odstavek 57.c člena ZP-1). Prekrškovni organ (prvi in drugi odstavek 63. člena ZP-1) oziroma sodišče (64. člen ZP-1) mora nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo (prvi odstavek 57.c člena ZP-1) zavreči. O prekrških, glede katerih je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, pa bo sodišče moralo odločiti in šele z odločitvijo sodišča bo odločba o prekršku postala ne samo materialno pravnomočna tudi glede teh prekrškov, ampak tudi formalno pravnomočna. Nenazadnje je na tak način dosežen tudi namen zahteve za sodno varstvo, saj sodišču ni treba odločati o vseh prekrških iz odločbe o prekršku, temveč le o tistih, ki jih storilec ni priznal in jih je izpodbijal z zahtevo za sodno varstvo. Stališče, za katero se zavzema vrhovna državna tožilka, bi pomenilo, da bi se storilce prekrškov sililo v priznanje vseh prekrškov iz iste odločbe o prekršku ali pa v vlaganje pravnega sredstva glede vseh prekrškov, tudi tistih, ki bi jih sicer priznali. Taka razlaga bi bila v nasprotju ne samo s prvim odstavkom 59. člena ZP-1, temveč tudi s 25. členom Ustave RS.

7. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb postopka o prekršku. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.