Jedro

Zemljiškoknjižna pravila za vpis zahtevajo listine. To pravilo velja tudi za vpis pridobitve pravice na podlagi predpisov, ki so urejali lastninjenje, izjema je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL), ki predpisuje vpis lastninske pravice na tistega, ki ima v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe v svojo korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da se vpis vknjižbe lastninske pravice ne dovoli.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica pri nepremičninah, ki so navedene v uvodu tega sklepa, dovolila vpis lastninske pravice na Republiko Slovenijo ter izbris družbene lastnine v splošni rabi. Zoper takšno odločitev je druga udeleženka Mestna občina C. vložila ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice.

Zoper takšno odločitev se po pooblaščenki pritožuje druga udeleženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru druge udeleženke ugodi ter predlog za vpis v celoti zavrne. Izpostavlja določbo prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju: ZSKZ), ki je določil, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postane z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenese na sklad oziroma na občino. Že iz navedenega določila tako izhaja, da se kmetijska zemljišča prenesejo bodisi na državo, bodisi na občino. Pritožnica prav tako poudarja, da v skladu z 21. členom Zakona o graditvi objektov ( v nadaljevanju: ZGO-1) pridobi objekt oziroma del objekta, ki je po določbah ZGO-1 lahko grajeno javno dobro, status grajenega javnega dobra lokalnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. V skladu z 2.2. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1, je grajeno javno dobro lokalnega pomena grajeno javno dobro, ki sodi v omrežje gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena in javna površina na njih, kakor tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna prometna površna lokalnega pomena, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, športna oziroma rekreacijska površina in podobno. V konkretnem primeru gre v naravi za povezovalne ceste oziroma ceste, ki so bile opuščene zaradi združitve lastnikov in ali najemnikov sosednjih zemljišč. Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru pritožnica upravičena izdati odločbo, da nepremičnine predstavljajo grajeno javno dobro lokalnega pomena, po kateri bi lastnica predmetnih zemljišč postala Mestna občina C. in ne Republika Slovenija. Na podlagi vsega navedenega je zato zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da predmetnih zemljišč ni mogoče lastniniti v korist občine. V nadaljevanju pritožba izpostavlja še dve odločbi Višjega sodišča v Kopru in sicer zadevo CDn 350/2012 z dne 23.10.2012 in zadevo CDn 249/2017 z dne 16.10.2017, v katerih je višje sodišče poudarilo, da v primerih, ko obstaja več možnih lastninskih upravičencev, vpisa ni mogoče dovoliti le na podlagi zakona, temveč je potrebna tudi ustrezna listina oziroma, da mora v primeru lastninjenja kmetijskih zemljišč po ZSKZ, vpis lastninske pravice temeljiti na ustrezni listini. Na podlagi vsega navedenega so bili ugovorni razlogi, v katerih je Mestna občina C. izpostavljala kršitev načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka in izostanek ustrezne listine, sposobne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, povsem utemeljeni.

Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kot je že v ugovoru zoper sklep o vpisu poudarila druga udeleženka, je temeljno načelo zemljiškoknjižnega postopka načelo formalnosti postopka. Zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisa v zemljiški knjigi (124. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1). Gre za dokazno pravilo, ki omejuje sredstva za dokazovanje pravnih dejstev, ki so pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. Vpis sodišče dovoli, če izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, če listina po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ZZK-1 določa za listine, ki so podlaga za vpis, če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, če po stanju zemljiške knjige ne obstaja druga ovira za vpis in če so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa zakon (148. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižna pravila torej za vpis zahtevajo listine. To pravilo velja tudi za vpis pridobitve pravice na podlagi predpisov, ki so urejali lastninjenje, izjema je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL), ki predpisuje vpis lastninske pravice na tistega, ki ima v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe v svojo korist. Iz potrdila o namenski rabi, ki ga je predlogu za vpis priložila predlagateljica, izhaja, da so predmet vpisa kmetijska zemljišča. Le ta pa se niso lastninila po ZLNDL, pač pa že po ZSKZ (14. člen) oziroma po Zakonu o zadrugah in Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. ZLNDL je subsidiarne narave, velja le za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis in na ta način zaključil lastninjenje. V primeru lastninjenja kmetijskih zemljišč po ZSKZ pa je stališče sodne prakse enotno in sicer v tem, da mora v takem primeru vpis temeljiti na ustrezni listini. Da mora predlagatelj, ki predlaga vpis v lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ, predlogu priložiti listino, ki ustreza pogojem iz 40. člena ZZK-1, izhaja tudi iz navodila iz leta 1993 (Ur. l. RS, št. 32/93) o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na sklad oziroma občine. Taka listina ni bila predložena, za vpis tako ni podlage v materialnem pravu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, tako da se vpis ne dovoli (4. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi).