Jedro

Za presojo verzijskega zahtevka ZPIZ je po določbi 210. člena ZOR v zvezi z 288. členom ZPIZ/92 bistveno le, da so bile denarne dajatve zavarovancu neupravičeno izplačane, zato pritožbeno sklicevanje toženca na zdravstvene težave in težke socialno ekonomske razloge pri presojanju utemeljenosti zahtevka za vračilo prejetih zneskov, ni utemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženo stranko zavezalo k plačilu 12.470,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1993 dalje in hkrati odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji za vtoževano denarno terjatev tako po temelju kot višini. Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila pravočasno laično pritožbo. Povdarja, da ni od nikogar zahtevala denarnih prejemkov, ki ji niso pripadali, da se nahaja v bolnici, da nima toliko denarja, da bi ga lahko vrnila, ker ji komaj zadostuje za položnice in preživetje in da gre raje v zapor, če bi dosojeni znesek morala vračati. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi gre za verzijski zahtevek po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR) v zvezi z 288. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), po katerem je zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, dolžan prejeto vrniti v skladu z določbami ZOR-a. V konkretni zadevi dejansko stanje niti ni sporno, saj toženka preplačila in s tem zahtevka po temelju in višini ni prerekala, pač pa se tudi v pritožbi sklicuje le na zdravstveno stanje in težke socialno-ekonomske razmere, kar za razsojo zadeve pravno sploh niso relevantno. Za pritožbeno rešitev je bistveno le, da po sklepu pravne predhodnice tožeče stranke št. 25-0969574 z dne 22.12.1992 od 1.10. 1992 dalje več ni imela pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, pa so ji bile te dajatve kljub temu izplačane še do 31.1.1993. Ker je od skupno neupravičeno prejetih 29.928,00 SIT vrnila le 17.458,00 SIT, je dolžna vrniti še razliko v dosojeni višini, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1993 dalje, ko je potekel 15-dnevni rok iz opomina. Pritožbene navedbe namreč niso takšne, da bi pogojevale drugačno odločitev od izpodbijane oz. so takšne, da bi jih bilo mogoče kvečjemu uveljavljati v postopku izvršbe. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.