Jedro

Pritožnica ne nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, temveč se ukvarja izključno z vsebinskim vidikom odločitve, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki pod točko I. izreka naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 94.381,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od glavnice v višini 62.000,00 EUR od 25. 6. 2016 dalje do plačila, od pogodbenih obresti v višini 718,26 EUR od 20. 12. 2016 dalje do plačila, od glavnice v višini 29.000,00 EUR od 11. 7. 2016 dalje do plačila, od pogodbenih obresti v višini 335,92 EUR od 20. 12. 2016 dalje do plačila, od glavnice v višini 2.300,00 EUR od 4. 8. 2016 dalje do plačila in od pogodbenih obresti v višini 26,87 EUR od 20. 12. 2016 dalje do plačila. Pod točko II. izreka je zavrnilo nadaljnji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 718,26 EUR od 25. 6. 2016 do 19. 12. 2016, od zneska 335,92 EUR od 11. 7. 2016 do 19. 12. 2016 in od zneska 26,87 EUR od 4. 8. 2016 do 19. 12. 2016. Pod točko III. izreka je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 4.979,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in pod točko IV. izreka toženi stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni plačati sodno takso v znesku 1.627,00 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot posojilodajalka zahtevala od tožene stranke kot posojilojemalke vračilo danega posojila (glavnice in obresti) na podlagi treh posojilnih pogodb. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile te posojilne pogodbe sklenjene, ravno tako ni bila sporna višina tožbenega zahtevka ter dejstvo, da je tožeča stranka zneske po posamezni posojilni pogodbi nakazala, tožena stranka pa te zneske prejela. Je pa bilo med pravdnima strankama sporno, ali so te posojilne pogodbe veljavne. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da so posojilne pogodbe na podlagi devetega odstavka 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) nične, saj je vse te pogodbe v imenu obeh pogodbenih strank sklenil in podpisal Igor Rakuša, skupščina tožene stranke pa ni nikoli, kot to za veljavnost tovrstnih pogodb določa četrti odstavek 38.a člena ZGD-1, odločala o soglasju k sklenitvi teh pogodb niti ni sprejela sklepa o soglasju. Sodišče prve stopnje tem navedbam tožene stranke ni sledilo in je presodilo, da so bile posojilne pogodbe veljavno sklenjene. Posledično navedb tožeče stranke, ki je svoj tožbeni zahtevek (glede na trditve tožene stranke o ničnosti sklenjenih pogodb) utemeljevala tudi na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o posledicah ničnosti pogodb, kjer je kot primarna obveznost pogodbenih strank določena obveznost, da druga drugi vrneta tisto, kar sta na podlagi ničnega posla prejeli, ni presojalo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izpodbijanih točkah I., III. in IV. izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Za razliko od sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje presodilo, da so sporne posojilne pogodbe na podlagi devetega odstavka 38.a člena ZGD-1 nične, ker formalni sklep o soglasju edinega družbenika tožene stranke k sklenitvi obravnavanih posojilnih pogodb ni bil nikoli sprejet in ni bil vpisan v knjigo sklepov. Posledično je sodišče druge stopnje presodilo, da tožeča stranka na njihovi podlagi ne more zahtevati nobenega plačila in bi bilo treba tožbeni zahtevek po tej pravni podlagi zavrniti. Ker pa je tožeča stranka za primer, da bi sodišče zaključilo, da so obravnavane posojilne pogodbe nične, tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na podlagi določb OZ o posledicah ničnosti pogodb (vrnitveni zahtevek), sodišče prve stopnje pa teh navedb tožeče stranke ni obravnavalo in ugotavljalo utemeljenosti tožbenega zahtevka po tej pravni podlagi, prav tako pa ni obravnavalo ugovorov tožene stranke, s katerimi je nasprotovala tožbenemu zahtevku tožeče stranke po tej pravni podlagi, in posledično tudi ni ugotavljalo za to pravno podlago pravno pomembnih dejstev, je sodišče druge stopnje sklenilo, da izpodbijane sodbe ne more spremeniti, temveč jo lahko v izpodbijanih delih le razveljavi.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka, kot navaja uvodoma, iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z razlogi, navedenimi v prvem odstavku 355. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje, toženi strani pa naloži v plačilo stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo stroškov, dalje do plačila. Tožeča stranka v pritožbi najprej pojasnjuje, da sklepa ne izpodbija zato, ker sodišče druge stopnje ni samo odločilo o podrednem (kondikcijskem) tožbenem zahtevku, temveč zato, ker sodišče druge stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z lastniško strukturo tožene stranke v času sklepanja posojilnih pogodb. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, zakaj je stališče sodišča druge stopnje, da so posojilne pogodbe na podlagi devetega odstavka 38.a člena ZGD-1 nične, zmotno, in meni, da bi moralo sodišče druge stopnje za pravilno uporabo 38.a člena ZGD-1 najprej v skladu s prvim odstavkom 355. člena ZPP samo dopolniti dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem lastniške strukture tožene stranke in samo ugotavljati tista dejstva, ki jih je tožnik v zvezi s pridobitvijo poslovnega deleža v toženi stranki v postopku na prvi stopnji zatrjeval, pa se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Ker sodišče druge stopnje tega ni storilo, je zmotno izhajalo s stališča, da je bila tožena stranka v času sklepanja obravnavanih posojilnih pogodb družba z omejeno odgovornostjo s samo enim družbenikom. V podkrepitev svojih navedb tožeča stranka k pritožbi prilaga Strokovno pravno mnenje Inštituta za ekonomsko in korporativno upravljanje.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Primarno navaja, da je odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve v novo odločanje, pravilna, v nadaljevanju pa se iz previdnosti opredeljuje še do pritožbenih navedb o tem, da naj bi bil Igor Rakuša družbenik tožene stranke.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pri obravnavanju pritožbe po 357.a členu ZPP ne sme presojati pravilnosti razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, temveč mora izhajati iz predpostavke, da je ugotovljena kršitev podana in v skladu z drugim odstavkom 357.a člena ZPP presoditi le, ali bi sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).1

7. Ker tožeča stranka teh pritožbenih razlogov ne zatrjuje (temveč uvodoma celo izrecno poudari, da sklepa ne izpodbija zato, ker sodišče druge stopnje ni samo odločilo o podrednem (kondikcijskem) tožbenem zahtevku), Vrhovno sodišče pa na obstoj teh razlogov ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 357.a člena ZPP).

8. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča Cp 44/2019 z dne 14. 11. 2019, Cp 42/2019 z dne 19. 9. 2019, Cp 36/2019 z dne 8. 8. 2019 in Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019.