Jedro

Ker je izvršilno sodišče, skladno z upnikovim predlogom za izvršbo, dovolilo izvršbo za poplačilo denarne terjatve z več sredstvi in predmeti izvršbe, je bil rubež premičnin, ki ga je poskusil opraviti izvršitelj še pred celotnim poplačilom upnikove terjatve, upravičen. Stroške izvršitelja je zato upniku dolžan povrniti dolžnik, saj so bili ti stroški za izvršbo potrebni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžniku v roku osmih dni naložilo plačilo 107,15 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so upniku nastali z delom izvršitelja, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je njegov delodajalec izvršitelju dne 12. 9. 2011 poslal načrt plačila izvršbe, do danes pa sta bila odtegnjena že dva obroka. Iz navedenega sledi, da dodatnih stroškov ne sprejema in jih ne bo plačal. Dodaja tudi, da v izvršilnem predlogu ni bilo upoštevano plačilo glavnice v višini 157,90 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Stroški izvršitelja so stroški izvršilnega postopka (292. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), vodilo pri odmeri stroškov pa je potrebnost stroškov za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ker je sodišče v obravnavani izvršilni zadevi, skladno z upnikovim predlogom za izvršbo, dovolilo izvršbo za poplačilo denarne terjatve z več sredstvi in predmeti izvršbe, je bil rubež premičnin, ki ga je poskusil opraviti izvršitelj dne 13. 9. 2011 še pred celotnim poplačilom upnikove terjatve (iz podatkov v spisu tudi sicer ni razvidno, da bi bila upnikova terjatev že poplačana, česar v pritožbi ne zatrjuje niti dolžnik), upravičen. Prisilen poseg v premoženjsko sfero dolžnika v obsegu, dovoljenem s pravnomočnim sklepom o izvršbi, je namreč bistvo izvršilnega postopka, do katerega pride, če dolžnik svoje obveznosti ne izpolni prostovoljno. Pravilnosti prvostopenjske odločitve dolžnik zato ne more omajati s pritožbenimi navedbami, da je njegov delodajalec izvršitelju dne 12. 9. 2011 poslal načrt plačila izvršbe in da sta mu bila (od plače) odtegnjena že dva obroka, zaradi česar dodatnih stroškov ne sprejema. Ker je upnik stroške izvršitelja v znesku 107,15 EUR poravnal, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da jih je upniku dolžan povrniti dolžnik, saj so bili ti stroški za izvršbo potrebni. Pritožbeno zatrjevano plačilo glavnice, ki je upnik naj ne bi upošteval v predlogu za izvršbo, pa bi moral dolžnik uveljavljati v okviru ugovornega roka zoper sklep o izvršbi z dne 31. 8. 2011 in zato ne more biti predmet tega pritožbenega preizkusa.

Pritožba konkretizirano ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede odmerjene višine izvršilnih stroškov, zato je sodišče druge stopnje ta del odločitve preizkusilo le v okviru razlogov, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da glede tega dela odločitve niso podane niti bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, niti ni zmotno uporabljeno materialno pravo. Stroški, ki so nastali upniku z delom izvršitelja, so bili namreč upniku odmerjeni na podlagi dokončnega obračuna izvršitelja z dne 19. 9. 2011 ob pravilni uporabi določb, ki urejajo povrnitev stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ), kar izhaja že iz gornje obrazložitve ter upoštevaje Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Uradni list RS, št. 18/2003).

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb in ker niso podani razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo treba dolžnikovo pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ).