Jedro

Breme nerazumljivosti revizijskih in pritožbenih razlogov nosi revident.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 4.690,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je nekdanji prokurist družbe S., d. o. o. Sprva je od treh tožencev (poleg družbe E., d. o. o., kot pravnega naslednika družbe S., d. o. o., še od K., d. d., in A. A.) nerazdelno zahteval povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Zoper A. A. je tožbo pozneje umaknil. Njihovo odgovornost je v bistvenem pripisoval podtikanju krivde, posredovanju podatkov o vloženi kazenski ovadbi z njegovimi podatki medijem, objavi žaljivih člankov in podobnemu, s čimer vse so po njegovi oceni toženci posegli v njegovo osebnost in dostojanstvo ter v človekove pravice, saj so javnosti razkrili dejstva iz njegovega osebnega življenja, zaradi česar je trpel tudi hude duševne bolečine. Od skupno zahtevanih 1,040.000,00 EUR je na račun nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti zahteval 350.000,00 EUR in zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice še 30.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper toženi družbi v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo. Izpodbija pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka za povračilo nepremoženjske škode. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo revizijskih stroškov. Pritožbenemu sodišču očita nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokaznih listin in zapisnikov o izpovedbah ter o njihovi vsebini, ko trdi, da ni konkretiziral dokaznih predlogov za zaslišanje prič. Izpodbijana sodba je po njegovi oceni tudi materialnopravno napačna, očitno pa krši pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Pritožbenemu sodišču očita, da svoje odločitve ni obrazložilo, niti ni obravnavalo njegovih pritožbenih razlogov. Meni, da nove podlage - odškodninske odgovornosti na podlagi določb gospodarskega prava - ni podal. Pa tudi, da je pritožbeno sodišče napačno razlagalo sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 17/2011, ki naj bi tudi sicer služila le za preverbo obstoja litispendence. Pritožbeno sodišče po njegovi oceni ni obrazložilo navedb glede zastaranja, sklicevanje na sodbo sodišča prve stopnje pa ni v skladu s pravico stranke, da se sodišče do njenih navedb opredeli. Razlogi glede zastaranja po njegovem mnenju niso razumljivi, kolikor se nanašajo na nematerialno oškodovanje tožnika in pravico tožene družbe do informiranja javnosti, saj gre za obliko škode, katere škodni učinek je splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dodatno dokazovati. To so namreč trajni, obstoječi in enako škodljivi učinki iz naslova še vedno obstoječih in javnosti dostopnih spletnih objav, ki za posamezne objave niso mogli zastarati, sicer pa nista pretekla niti subjektivni niti objektivni zastaralni rok. Opozarja, da je postavil ločene zahtevke, pritožbeno sodišče pa jih je obravnavalo enotno. Pa tudi, da na njegov očitek glede neizvedbe predlaganih dokazov ni odgovorilo ter da je v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2014 dokaze ustrezno substanciral (izpostavlja predvsem dokaz z zaslišanjem prič G., Š., V. in P.). Navaja okoliščine, ki bi jih potrdili, in sicer da je bil nezakonito in neutemeljeno razrešen z mesta prokurista. Odgovor, da je sodba revizijskega sodišča v delovnem sporu, ki je služila le za preverbo litispendence, procesne narave, je po njegovi oceni poenostavljen, z njim pa mu je bilo onemogočeno dokazovanje protipravnosti ravnanja tožene stranke. Opozarja tudi, da je sodišče sprejelo dokazni sklep z zaslišanjem strank, vendar tožene stranke oziroma njene zakonite zastopnice ni zaslišalo. Tega tudi ni obrazložilo, kot mu nalaga odločba Ustavnega sodišča Up-77/01. Povsem prezrlo je tudi podlago odškodninske odgovornosti, ki jo je zatrjeval v svojih vlogah, torej nezakonit poseg v njegove osebnostne pravice. To področje po njegovem mnenju obsega tudi ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora. Opozarja, da so revizijski očitki zelo splošni in nerazumljivi, čeprav je izpodbijana sodba sorazmerno skopa, so v njej vsi potrebni razlogi, ki se pridružujejo razlogom sodišča prve stopnje. Po njeni oceni pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je tožnik odškodnino uveljavljal zaradi posega v osebnostne pravice. Razlog za krajše odgovore na tožnikovo pritožbo pa vidi v številnih nekonkretiziranih, nebistvenih, slabo preglednih in težko razumljivih navedbah, do katerih se sodišče ni dolžno opredeliti. Že prvostopenjsko sodišče je po njeni oceni podalo jasne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič, tožnikovi očitki v pritožbi pa so bili zelo splošni in brez konkretnih razlogov, na kar je opozorila v odgovoru na pritožbo. Tudi v reviziji po njenem mnenju tožnik le splošno zatrjuje in ne konkretizira svojih očitkov, zaslišanja prič, ki naj bi izkazala njegovo nezakonito razrešitev, pa tudi ne morejo vplivati na odločitev glede nepremoženjske škode zaradi objav v medijih.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov revizijsko sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti. Med tožnikovimi revizijskimi razlogi pa so tudi takšni, ki zaradi slovničnih pomanjkljivosti ali tudi sicer niso razumljivi. Če bi revizijsko sodišče iskalo njihov smisel, bi jim lahko dalo pomen, ki ga nimajo. S tem bi prekoračilo svoja pooblastila, hkrati pa drugo stranko prikrajšalo za možnost vsebinske obravnave. Breme njihove nerazumljivosti zato nosi revident, revizijsko sodišče pa bo odgovorilo le na tiste očitke, ki so razumljivi in zadosti obrazloženi. Prav tako so med revizijskimi ugovori navedbe v smeri izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, na katere revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

8. Tožnik meni, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh njegovih pritožbenih očitkov, in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obveznost sodišča odgovoriti na bistvene dejanske trditve stranke in njena pravna naziranja izvira iz njene pravice do izjave (5. člen ZPP), ki pa ni absolutna. Če so ta očitno neutemeljena oziroma pravno nepomembna, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.(1) Očitno je, da je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo imelo pred očmi tudi v smislu „preostale podlage zatrjevane odškodninske odgovornosti“ toženk in ni spregledalo zatrjevanih protipravnih objav, niti drugih zatrjevanih posegov v tožnikove osebnostne pravice. Pojasnilo je namreč, da protipravnosti tožnik ni izkazal glede razrešitve z delovnega mesta prokurista, posredovanja podatkov revizijski hiši in objave člankov ter fotografij, pa tudi ne, da je prva tožena družba posredovala kazensko ovadbo medijem. Da bi revizijsko sodišče lahko preizkusilo, ali je bilo pritožbeno sodišče na tožnikove očitke dolžno še dodatno odgovoriti, ali so bili torej pravno pomembni, pa bi revident moral povedati, kakšni točno so bili. Sklicevanje na vloženo pritožbo ne zadošča, ker so dovoljeni revizijski razlogi lahko usmerjeni le zoper razloge sodišča druge stopnje ter ožji in strožji od pritožbenih.(2) Sodbi sodišča druge stopnje tudi ni mogoče pripisati očitane protispisnosti (15. (in ne 14.) točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki predstavlja v obrazložitev sodbe vsebinsko napačno prenesen oziroma prirejen zapis listin ali zapisnikov. Sklicevanje na trditve, ki naj bi jih potrdili dokazi, namreč ne sodi v ta okvir. Prav tako tožnik ne pojasni, kateri drugi odločilni razlogi v sodbi sodišča druge stopnje manjkajo. Za obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje pa zadostuje, da iz njenih razlogov izhaja, da se je to s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni prezrlo, ni pa dolžno ponoviti vseh argumentov sodišča prve stopnje in o njih razpravljati s pritožnikom, kot meni revident.(3) Iz izpodbijane obrazložitve izhaja, da se pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje strinja, okoliščina, da je dodatno navedlo še pravno podlago, ki je tožnik po svoji oceni ni izpostavil v tej smeri (določbe gospodarskega prava), pa ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pravna podlaga, ki jo uporabi sodišče, tudi sicer sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prav tako tožnik ni izkazal, kako je na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe vplivala skupna obravnava tožbenih zahtevkov, ki jih je sam ločil glede na to, ali z njimi uveljavlja premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Vse to so namreč postopkovne kršitve, ki nimajo absolutne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Tožnik ocenjuje tudi, da mu je sodišče druge stopnje onemogočilo dokazovanje. Ker dokaze praviloma izvaja sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa le, kadar opravi glavno obravnavo ali pa na seji, kadar so pisni oziroma posredni (druga in tretja alineja 358. člena ZPP), to že pojmovno ni moglo tožniku preprečiti dokazovanja s tem, da ni zaslišalo prič (tožnik v prvi vrsti izpostavlja priče G., Š., V. in P.) ali predstavnika tožene stranke, saj glavne obravnave ni opravilo. Zato tudi ni bilo dolžno podati razlogov, zakaj ni opravilo posameznih zaslišanj, te pa je podalo sodišče prve stopnje. Da bi tem razlogom obrazloženo ugovarjal v pritožbi, tožnik ni izkazal. Ta je, kot opozarja tudi tožena stranka, obsežna, slabo pregledna in težko razumljiva, zato iz nje ni mogoče jasno in hitro izluščiti morebitnih navedb v tej smeri, tožnik pa izpostavlja le očitek, da sodišče predlaganih dokazov sploh ni izvedlo. Na takšno grajo, tudi neizvedenih dokazov, pa pritožbeno sodišče ni bilo dolžno dati konkretnejšega odgovora, saj ne gre za kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 350. členom ZPP). Zato očitek pomanjkanja razlogov sodišču druge stopnje tudi na tem mestu ne more biti utemeljen. V reviziji tožnik še vsebinsko izpodbija razloge za zavrnitev njegovih dokaznih predlogov in si na prvem mestu s tem prihaja v nasprotje z očitkom, da razlogov sodišče ni podalo. Širši razlogi (poimensko izpostavljene priče, ki jim v reviziji z oznako pripravljalne vloge, priključi tudi dejstva, o katerih naj bi izpovedovale), kot jih je tožnik podal v pritožbi, pa v reviziji tudi niso dovoljeni, saj bi pomenili preskakovanje pravnih sredstev.(4) To velja tudi za revizijsko grajo sodiščema, da nista zaslišali zastopnika tožene stranke in da sta sodbo delovnega sodišča uporabili za dokazovanje dejstev, glede katerih ni bila predlagana. Tožnik namreč ni izkazal, da je takšne očitke obrazloženo podal že v pritožbi, revizijsko sodišče pa jih iz nje zaradi številnih zapletenih in prepletenih navedb tudi ni moglo nedvoumno razbrati. Tožnikova revizijska graja vsebine oziroma zaključka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj naredili iz priložene sodbe delovnega sodišča, pa sodi v presojo dokazov, ki je del dokazne ocene in s tem ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Ne držijo tudi njegove navedbe, da mu ni treba izkazati obstoja škode v obliki duševnega trpljenja.(5) Ker je to izrazito odvisno od individualnega dojemanja posameznika, to tudi ne more biti splošno znano dejstvo.

10. Tožnik tudi ob ugovoru, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovih ugovorov glede zastaranja, ne pove, kakšni so ti ugovori bili. Zato ni mogoče presoditi, ali bi pritožbeno sodišče odgovor moralo podati. Ob njegovih revizijskih navedbah, da gre za trajne posledice, ker so članki še vedno objavljeni in javno dostopni, pa mu revizijsko sodišče pojasnjuje, da tudi zahtevek za povračilo sukcesivno nastajajoče škode zastara. Se pa zastaranje sukcesivno nastajajoče škode pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala v preteklem obdobju, in se nadaljuje, ko je pravdni postopek o njej končan ali spor kako drugače poravnan (tretji odstavek 392. člena ZOR, sedaj 369. člena OZ). Pogoj za oškodovančevo upravičenost do te kasneje nastale kontinuirane škode torej je, da je pravočasno uveljavljal prvo tovrstno škodo ter s tem pretrgal zastaranje.(6) Po presoji sodišč nižjih stopenj pa tožnik ni pravočasno uveljavljal že prvo nastale škode. Nasprotnega tožnik ni izkazal, saj le zatrjuje, da nista potekla niti subjektivni niti objektivni rok.

11. Precej splošno tožnik graja tudi pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče zato zgolj dodaja, da sta sodišči nižjih stopenj tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili delno zaradi zastaranja terjatev, o katerem se je že izreklo, in delno zaradi nekonkretiziranih in zato nesklepčnih navedb, kako naj bi objavljeni članki tožniku povzročili škodo, ki mu revident ugovarja le s sklicevanjem na nasprotno, s čimer ne zadosti zahtevi po obrazloženi graji. Delno pa v bistvenem zaradi tega, ker nista ugotovili, da bi katerakoli tožena družba medijem posredovala kazensko ovadbo, podano zoper tožnika, prav tako ne podatkov revizijski hiši in neresničnih podatkov ali dejstev medijem, na drugi strani pa je obstajal utemeljen razlog, da verjame, da je tožnik prekoračil pooblastila. Če toženi družbi podatkov nista posredovali javnosti oziroma drugim, s tem nista mogla poseči v tožnikovo zasebnost, kot trdi. Če ima tožnik v mislih razžalitev ali drug poseg v čast in dobro ime, pa mu revizijsko sodišče pojasnjuje, da pri tovrstnih posegih razlikujemo med dejstvi in mnenji. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če tožena stranka dokaže resničnost izrečenih dejstev, pri neresničnih dejstvih pa, da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost.(7) Prav slednje je glede tožnikove prekoračitve pooblastil po mnenju sodišč nižjih stopenj tožena stranka izkazala, kar narekuje zavrnitev tožnikovega zahtevka v tem delu, ne glede na to, ali je pooblastila res prekoračil in ali je bila razrešitev zakonita. Zato tožnikovi ugovori, ki se tičejo zakonitosti razrešitve, ne vplivajo na odločitev in ne terjajo dodatnega odgovora revizijskega sodišča. Tožnik obrazloženo tudi ne ugovarja razlogom, da odgovornosti prve tožene družbe ne narekuje večinsko lastništvo druge tožene družbe.

12. Če tožena stranka ni posegla v tožnikovo zasebnost, v njegovo čast in dobro ime ali drugo njegovo varovano pravico, sodišči nižjih stopenj tudi nista bili dolžni opraviti tehtanja med ustavnimi pravicami, ki pripadajo nasproti stoječim si stranem. Šele že nastal poseg v tožnikove pravice bi namreč lahko pomenil protipravno ravnanje, če pravice tožene stranke ne bi narekovale nasprotnega. Zato z opustitvijo tovrstnega tehtanja ali z drugimi očitki, ki jih je izpostavil tožnik, nobeno od sodišč nižjih stopenj ni poseglo v njegove ustavno, zakonsko ali konvencijsko zavarovane pravice.

13. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Toženi stranki pa mora povrniti stroške njenega odgovora. Revizijsko sodišče ji je priznalo 4.690,78 EUR (priglašenih 3.326,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 498,90 EUR za zastopanje dveh strank po tarifi št. 1200 in 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007, vse Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če ji tožnik stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, pa bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 300 in naslednje.

(2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 15/2003. (3) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 293/2014. (4) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 5/2016 in v njej citirane odločbe.

(5) Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena, saj je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (primerjaj določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ in določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ostali elementi so tožnikovo trditveno in dokazno breme.

(6) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 235/2011. (7) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 340/2011.