Jedro

Ker se je tožnik odločil za vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem postopku, se premoženje vrača pod pogoji, ki so določeni v ZDen. Okoliščina, da je bila sodba o zaplembi premoženja razveljavljena, v tej zadevi ni pomembna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 14.9.2004. S to odločbo je tožena stranka v prvi točki izreka zavrnila pritožbo tožnika; v drugi točki odpravila drugo točko izreka odločbe Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 23.12.2003; v tretji točki izreka pa zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe s prepovedjo razpolaganja, obremenitve in odtujitve nepremičnin. Prvostopni organ je z navedeno odločbo tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega E.E., zavrnil, zahtevo za izdajo začasne odredbe o prepovedi lastninskega preoblikovanja podjetja pa zavrgel. Tožena stranka je ugotovila, da je bila zahteva za denacionalizacijo pravilno zavrnjena, saj nekdanji delničar E.E. v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan in zato ne izpolnjuje pogoja, določenega v 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. Tožena stranka ima prav, da glede na določbo 1. odstavka 9. člena ZDen izključuje upravičenje do denacionalizacije že neizkazanost jugoslovanskega državljanstva bivšega lastnika ob podržavljenju. S pravnomočno odločbo o državljanstvu za E.E. je bilo ugotovljeno, da imenovani v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan. Odločba je bila preizkušena tako pred upravnim sodiščem, kot tudi vrhovnim sodiščem (sodba I Up 115/2002). Tožnik neutemeljeno ugovarja, da postopek ugotavljanja državljanstva ni pravnomočno končan. Glede na sodbo vrhovnega sodišča je negativna odločba o državljanstvu postala pravnomočna dne 4.6.2003. Prvostopni organ pa je odločil o denacionalizacijskem zahtevku po pravnomočnosti odločbe o državljanstvu E.E. in svojo odločitev glede na rešeno predhodno vprašanje pred pristojnim organom oprl na pravilno materialno pravno podlago.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izraža kritiko na izrek sodne odločbe in navaja, da se tožba nikoli ne zavrne, ampak se zavrne tožbeni zahtevek. Že v tožbi je predlagal izvedbo dokazov, med njimi tudi zaslišanje strank in pribavo spisa o državljanstvu. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, obravnave ni razpisalo, spisov ni pribavilo in stranke ni zaslišalo. Trditev, da je postopek državljanstva pravnomočno zaključen, je v nasprotju z dokazi v spisu. Uveljavljal je vrnitev zaplenjenega premoženja v denacionalizacijskem postopku. Ustavno sodišče je jasno postavilo trditev, da je možno uveljavljati vrnitev premoženja v enem ali drugem postopku in da je izbira upravičencev prosta. Če so bili podani pogoji za vrnitev zaplenjenega premoženja in je bil že uveden postopek denacionalizacije, je ob tem, ko je o vsem tem obvestil prvostopni organ, vztrajal pri zahtevku vrnitve zaplenjenega premoženja v že začetem postopku denacionalizacije. Dosegel je razveljavitev kazenske sodbe in je upravičen do vrnitve zaplenjenega premoženja, ki ga je uveljavljal v postopku denacionalizacije. Zato je potrebno analogno obravnavati upravičenja, ki jih formalnost postopka ne more zmanjšati. Ustava jamči vsem, ki jim je bilo premoženje odvzeto in glede katerih je omogočena vrnitev zaplenjenega premoženja, da to pravico izkoristijo v enem ali drugem postopku. Državljanstvo je bilo odvzeto s kazensko sodbo, ki je bila razveljavljena, kar pomeni, da je bilo premoženje odvzeto jugoslovanskemu državljanu in državljanstvo v tem primeru nikakor ni sporno, zato se mora glede na razveljavljeno kazensko sodbo tudi vrniti. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot je pravilno navedla že tožena stranka v svoji odločbi, se je tožnik kot vlagatelj zahteve odločil, da bo zahteval vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem denacionalizacijskem postopku. Ker se je tako odločil, potem veljajo za vrnitev zaplenjenega premoženja pogoji, ki so določeni v ZDen. Pravilo, po katerem se presoja, ali je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, tudi upravičena do denacionalizacije, določa, da je oseba upravičena, če je imela v času podržavljenja status jugoslovanskega državljana in ji je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (1. odstavek 9. člena ZDen). Ker nekdanji lastnik premoženja E.E. v času, ko mu je bilo premoženje zaplenjeno, ni bil jugoslovanski in slovenski državljan, ni upravičenec do denacionalizacije. Zato je bilo v upravnem denacionalizacijskem postopku pravilno odločeno, da je bila tožnikova zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Pravna podlaga za tako odločitev je bila v 1. odstavku 9. člena ZDen.

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da postopek državljanstva ni bil pravnomočno zaključen. Sodišče prve stopnje je glede na sodbo vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da je negativna odločba o državljanstvu za E.E. postala pravnomočna 4.6.2003, to je še pred odločitvijo prvostopnega upravnega organa o denacionalizaciji. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi prvostopno sodišče o tem zasliševalo tožnika na glavni obravnavi, katere pa, kot je razvidno iz tožbe, tožnik niti ni predlagal. Neutemeljena je tudi tožnikova kritika na izrek izpodbijane sodbe (da se ne zavrne tožba, ampak tožbeni zahtevek). Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, po katerem sodišče tožbo (ne pa tožbeni zahtevek) s sodbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Res je, kar navaja tožnik, da je možno uveljavljati vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem denacionalizacijskem postopku ali pa po ZIKS, v sodnem nepravdnem postopku. Vendar, kot že navedeno, ker se je tožnik odločil za vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem postopku, potem se premoženje vrača pod pogoji, ki so določeni v ZDen. Kot je v odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu, pravilno navedla že tožena stranka, sama okoliščina, da je bila sodba o zaplembi premoženja razveljavljena, v tej zadevi ni pomembna. V upravnem postopku se namreč zaplenjeno premoženje vrača ne glede na razveljavitev kazenske sodbe, s katero je bilo premoženje zaplenjeno in samo v primeru, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni z ZDen. Ker v tem primeru ti pogoji niso izpolnjeni (1. odstavek 9. člena ZDen), je bila tožnikova zahteva za denacionalizacijo pravilno zavrnjena.

Že tožena stranka je tožniku pravilno pojasnila, da se ne more uspešno sklicevati na ustavno sodišče. Iz nobene odločitve ustavnega sodišča namreč ne izhaja, da v primeru razveljavitve kazenske sodbe v upravnem postopku denacionalizacije ni treba dokazovati državljanstva nekdanjega lastnika podržavljenega premoženja in ni utemeljen ugovor, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s pravnimi stališči in odločbami ustavnega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljena pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava nista podana. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo na podlagi določb 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Tožnik s pritožbo v upravnem sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).