Jedro

Pravdni stranki sta podpisali sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je je prišlo do zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi skladno s 3. alinejo 77. člena ZDR-1 ter 81. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Bistveno je, da tožnik v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku ni izpodbijal sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki je podpisan s strani obeh strank in iz katerega izhaja, da razveljavitev pogodbe o zaposlitvi velja z dnem 25. 2. 2014 ter da je delavec seznanjen s posledicami, ki nastanejo zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oz. da ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, ker se šteje, da je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po delavčevi volji (enako kot krivdni razlog na strani delavca). Sporazum je pričel veljati, ko sta ga podpisali obe stranki sporazuma. Ker tožnik sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal, je ta veljaven. Tožniku je zato na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2013 ni prenehalo (I/1. točka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2013 dne 25. 2. 2014 prenehalo nezakonito (1. točka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati plači za meseca marec in april 2014 v višini plače za delovno mesto, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne akontacije mesečne plače od 12. dne v mesecu za pretekli mesec do pačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od prejema te sodbe, do takrat brezobrestno, po preteku tega roka, pa skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (3. točka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer zaradi razlogov po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče svojo odločitev utemeljuje predvsem na podatkih GPS sledenja vozila, pri čemer pa ne upošteva nekaterih pomembnih okoliščin oz. se sodišče ne opredeljuje do njihove dokazne vrednosti. Iz elektronskega sporočila izhaja, da je tožnik toženi stranki poslal sporočilo, da bo sam opravil še prevoz pločevine v A. naslednjega dne 26. 2. 2014. To negira trditev direktorja, ki trdi, da se s tožnikom ni pogovarjal o tem, da bi še po 25. 2. 2014 opravil kakršnekoli prevoze. Družba je takrat imela zgolj dve kombinirani vozili, od tega je enega dajala v najem. Za prevoze je uporabljala zgolj drugo vozilo, s katerim je upravljal zgolj tožnik. S tem vozilom je dne 26. 2. 2014 tudi opravil raztovor blaga v B., nato pa napovedani prevoz pločevine iz C. v A.. Nepojasnjeno je, kako naj bi pločevina „prišla“ v A., če ne z uporabo vozila, ki naj bi takrat domnevno bilo blokirano. Podatki GPS so najmanj nepopolni, v vsakem primeru pa neverodostojni. Direktor tožene stranke je še 1. 3. 2014 zahteval, naj tožnik podpiše isti dokument, česar pa ni storil. Zakaj bi to počel, če bi imel v rokah že podpisano sporazumno odpoved. Sodišče tega ne pojasni in je tudi sicer nelogično. Kljub temu, da tožnik ni bil več zaposlen, ni jasno, zakaj bi izvedel dodaten prevoz pločevine v A., dodatno pa naj bi opravil še prevoz pnevmatik. Elektronsko dopisovanje med pravdnima strankama dokazuje, da pri prevozu blaga tožnik ni ravnal samovoljno, temveč je izpolnjeval zgolj, kar mu je bilo naloženo. Tožnik bi moral blago pripeljati v tujino, kar je tudi nameraval, a tega zaradi nepredvidljivih težav pri carinjenju ni mogel. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnik konkretno tudi ne navaja, v čem bi bila podana navedena bistvena kršitev.

6. Sodišče je po izvedenih dokazih s prečitanjem listinske dokumentacije obeh strank ter po zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke D.D. ter prič E.E. in F.F. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2013 ni prenehalo ter podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku prenehalo delovno razmerje nezakonito in posledično, da mu je tožena stranka dolžna izplačati plači za mesec marec in april 2014 v višini plače za delovno mesto, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „voznik“ za nedoločen čas, njegova pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2013 pa v 6. členu določa, da se v primeru, če posamezna vprašanja niso urejena s to pogodbo, delavec in delodajalec strinjata, da se neposredno uporabljajo veljavni zakoni, kolektivne pogodbe in akti delodajalca.

7. Zaslišana E.E., sicer izvenzakonska partnerica tožnika je izpovedala, da je tožnik nehal delati pri toženi stranki iz razloga, ker se je tako odločil delodajalec, pri čemer je tožnik izvedel, da je prišlo do odpovedi pri delodajalcu, ko je šel k zdravniku 6. 4. 2014 in ugotovil, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja ter da mu je delovno razmerje prenehalo 25. 2. 2014. Ob navedenem je izpovedala tudi, da so bile pri tožbeni stranki določene težave z rednimi izplačili plač tožniku. K njim je tudi nekaj dni po 25. 2. 2104 prišel direktor D.D. in od tožnika zahteval, da mu vrne določene stvari od kombija ter da hoče telefon, pri čemer ona sicer ni vedela, zakaj tožnik vrača stvari. Glede podpisa praznega lista papirja, ki ga je predlagal direktor, pa je pojasnila, da je znano, da je tožnik včasih na prošnjo direktorja podpisal prazen list. Zaslišani F.F. je pojasnil, da je bil zaposlen pri toženi stranki kot poslovodja v strojno-gradbeni branži, pri čemer so se vsi trije, tako tožnik, priča kot direktor tožene stranke dogovorili, da bodo skupaj opravljali dejavnost. Da je tožnik prenehal z delom, je izvedel kasneje, po spornem prevozu 26. 2. 2014. Nekaj dni kasneje, po spornem 25. 2. 2014, mu je direktor namreč pojasnil, da je on dejansko blokiral kombi preko sistema GPS. Zaslišani tožnik je navedel, da ima glede izpisov iz sistema GPS pripombo, saj naj bi po njegovem tožena stranka manipulirala s podatki, pri čemer je povedal, da je občasno podpisoval določene listine, ker mu je direktor D.D. naročil, da jih rabi zaradi določenih pooblastil, pri čemer mu je tožnik zaupal in verjel. Tako je navedel tudi, da sporazuma o prekinitvi oz. odpovedi delovnega razmerja ni podpisal, da je dokument ponarejen, pri čemer pa dopušča možnost, da je podpis na listini sicer njegov, vendar tudi, da listine z navedeno vsebino ni podpisal. 8. Zaslišani direktor je izpovedal, da sta stranki sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2014 podpisali v G., dejansko v gostilni H., kjer sta se tožnik in direktor tudi dogovorila o vsebini. Tožnik je sporazum prečital in ga podpisal, do sporazuma pa je prišlo na željo obeh, pri čemer je tožnik trdil, da ima premajhno plačo, prav tako pa ni bilo dovolj dela za tožnika ter sodelavca F.F., saj oba, kljub obljubi, nista realizirala svojega dela obljubljenega posla. S tožnikom je bilo tudi dogovorjeno, da se bo 1. marca oglasil pri njem in prevzel vse stvari, vključno s kombijem. Ob tem je že 25. 2. 2014 ugotovil, da so bili z kombijem opravljeni premiki, zato je avto zablokiral, ker pa tožnik tega ni vedel, je poklical asistenco in vozilo odpeljal v servis I.. Tožniku je res naročil tudi, da prevzame gume, ki so se nahajale pri njegovem bratu J.J., kjer so bile tudi kupljene. Tožnik je 28. 2. 2014 poklical, da mu vozilo ni vžgalo. Tožena stranka je kasneje tudi z delavcem F.F. prekinila delovno razmerje v juniju 2014. 9. Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore ugotavlja, da je sodišče ugotovilo glede na premike vozila - GPS od 25. 2. 2014 do 1. 3. 2014, da drži trditev tožene stranke, da je bil tožnik z vozilom dne 25. 2. 2013 dejansko v G., pri čemer prav tako drži trditev tožene stranke, da je bil postanek vozila začet dne 25. 2. 2014 ob 7.33 uri in to dejansko na kraju, kot je trdil direktor, postanek pa je trajal 25 minut. Prav tako je bil 26. 2. 2014 opravljen premik v skupni dolžini 14 km, verjetno od prebivališča tožnika pa do K. letališča. Blago za prevoz v A. je 26. 2. 2014 na podlagi dobavnice prevzel F.F.. Sodišče je ob tem po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno verjelo tudi direktorju tožene stranke, da sta se s tožnikom 25. 2. 2014 ob postanku ob 7.33 uri dogovorila za sporazumno razveljavitev pogodbe in tudi podpisala sporazum, pri čemer sicer tožnik niti ni znal pojasniti namena podpisa sporazuma. Glede na to, da sta stranki podpisali sporazum dne 25. 2. 2014, je prišlo do zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alineje 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) ter 81. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki je neveljaven.

10. Za rešitev predmetne zadeve pa je relevantno, da tožnik v svojem primarnem in podrednem tožbenem zahtevku niti ni izpodbijal sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2014, ki je podpisan s strani tako tožnika kot tožene stranke in iz katerega izhaja, da razveljavitev pogodbe o zaposlitvi velja z dnem 25. 2. 2014, pri čemer pa tudi iz sporazuma izhaja, da je delavec seznanjen s posledicami, ki nastanejo zaradi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oz. da ni upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, ker se šteje, da je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po delavčevi volji (enako kot krivdni razlog na strani delavca), sporazum pa je pričel veljati, ko sta ga podpisali obe stranki sporazuma. Glede na to, da tožnik v predmetni zadevi sporazuma ni izpodbijal, je le-ta veljaven, tožniku pa je na podlagi sporazuma zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.