Jedro

Sindikat, ki nasprotuje odpovedi, mora svoje nasprotovanje (obligatorno) pisno obrazložiti, saj je obrazloženo pisno nasprotovanje pogoj, da nastane zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je verjetno izkazana, če delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delavcu omogoči le pravico do zagovora, ne preveri pa, ali je delavca možno prezaposliti.

Tožena stranka je zamudila 30 dnevni rok za podajo odpovedi o zaposlitvi, saj je bila ves čas seznanjena, da tožnica nima ustrezne izobrazbe, pa ni ukrepala v 30 dneh od uveljavitve novega ZDR, šestmesečni objektivni rok pa je potekel, ker je tožena stranka tožnici podala odpoved po preteku 6 mesecev od uveljavitve novega ZDR.

Pravni interes tožnice za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, je podan kljub obljubi tožene stranke v odpovedi, da bo zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dokončne odločitve sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva sodišča prve stopnje vrne v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki je predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi s strani tožene stranke z dne 10.7.2003 do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi in vrnitev na delo k toženi stranki za čas trajanja sodnega postopka. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 17.446,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju pritožbe je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj terjatve do tožene stranke, saj ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR, pri tem pa ni postopala skladno s 3. odst. 88. člena ZDR ter 172. členom ZDR, saj bi ji morala omogočiti izobraževanje. Po mnenju pritožbe je tožena stranka skladno s 5. odst. 88. člena ZDR zamudila prekluzivni 15 dnevni rok in 6 mesečni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je odpoved nezakonita, s tem pa je podana tudi verjetnost obstoja nedenarne terjatve. Tožeča stranka bi v primeru neizdaje začasne odredbe utrpela tudi nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj ne bo mogla opravljati svojega dela, prav tako pa ne bo imela pravic iz delovnega razmerja, zlasti plače ter pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja in sicer pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja. Kljub temu, da je ravnatelj tožene stranke dejansko v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.7.2003 zapisal, da bo zadržal učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke do dokončne odločitve sodišča, če bo slednja zahtevala sodno varstvo, pa navedena odločba po mnenju tožnice tožene stranke ne veže v tem smislu, da njeno ravnanje ne bi moglo biti ravno nasprotno.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka delovnega razmerja tožnici ne bo prekinila do dokončne odločitve sodišča. S tem pa ima tožnica zagotovilo, da do dokončne sodne odločbe ne bo razpisala njenega delovnega mesta. V kolikor pa bi ga razpisala prej, ima sodno varstvo. Zato je neprimerno in neutemeljeno trditi, da tožeča stranka nima zagotovila, da bo tožena stranka obljubo izpolnila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb v tožbi in predloženih listin zaključilo, da zaenkrat ni moglo ugotoviti verjetnosti obstoja tožničine terjatve v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zgolj na podlagi navedb tožene stranke v tožbi (pravilno tožeče stranke) pa se je postavilo na stališče, da je sindikat SVIZ-a, katerega članica je tožnica, odpovedi pogodbe o zaposlitvi nasprotoval, kar zadostuje za nastop zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Pritožbeno sodišče s takim pravnim stališčem ne soglaša. V konkretnem primeru je tožnica vložila tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in sicer zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom, zaradi česar ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe po 85. členu ZDR, saj meni, da so za zadržanje učinkovanja podani vsi pogoji. Institut "zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi" lahko delavec uveljavlja le pod pogojem, da je sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, dani odpovedi nasprotoval, tako kot določa 84. člen ZDR. Pravne posledice sindikatovega nasprotovanja odpovedi se kažejo prav v suspenzivnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ob predpostavki, da delavec to pri delodajalcu zahteva. Če ob vložitvi tožbe delavec sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša in traja vse do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Nadaljnja usoda zadržanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa je odvisna od odločitve sodišča, ki v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 11/01 in 75/02) bodisi izda začasno odredbo ali pa ne, glede na to, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. V primeru izpodbijanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (bodisi redne ali izredne) gre za sodno uveljavljanje nedenarnih terjatev, zato mora sodišče pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe izhajati iz 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev.

Sodišče prve stopnje se je v konkretnem primeru zadovoljilo z navedbo tožeče stranke, da je sindikat nasprotoval dani odpovedi, kar pa ne zadostuje. Po 84. členu ZDR mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec o uvedbi postopka, če delavec tako zahteva. V spornem primeru je tožnica očitno zahtevala, da delodajalec obvesti sindikat o nameravani redni odpovedi iz razloga nesposobnosti. V spisu sicer obvestila, s katerim je delodajalec obvestil sindikat, da se lahko vključi v postopek pred odpovedjo, ni, čeprav je očitno, da je bil sindikat obveščen. Po 2. odst. 84. člena ZDR sindikat lahko poda svoje mnenje v roku 8 dni, če svojega mnenja v navedenem roku ne poda, pa se šteje, da odpovedi ne nasprotuje. Sindikat, ki nasprotuje odpovedi, ker meni, da zanjo ni utemeljenih razlogov, ali da postopek ni bil izveden v skladu s tem zakonom, mora svoje nasprotovanje (obligatorno) pisno obrazložiti, saj ima njegovo nasprotovanje pravne posledice prav v zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR, ki se doseže z izdajo začasne odredbe. Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da je sindikat svoje nasprotovanje pisno obrazložil, naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku to ugotovi, saj je obrazloženo pisno nasprotovanje pogoj, da sploh nastane zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najprej pri delodajalcu v smislu 1. odst. 85. člena ZDR, ki se lahko podaljša do poteka roka za vložitev tožbe (30 dni), če delavec ob vložitvi tožbe predlaga tudi izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da zaenkrat ni mogoče ugotoviti obstoja verjetnosti tožničine nedenarne terjatve. O verjetnosti obstoja nedenarne terjatve govorimo takrat, ko je z določeno mero gotovosti mogoče zaključiti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V obravnavani zadevi gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela določenih z zakonom in izvršilnimi predpisi izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Razlog nesposobnosti, ki ga določa 2. alinea 1. odst. 88. člena ZDR, je sestavljen iz dveh elementov: - nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec ne opravlja dela pravočasno, strokovno ali kvalitetno; - neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom in izvršilnimi predpisi.

Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da morata biti podana kumulativno oba pogoja, saj gre v konkretnem primeru za alternativno določene primere, ko delodajalec lahko poda odpoved iz razloga nesposobnosti.

Pravilno pa opozarja pritožba, da tožena stranka v konkretnem primeru ni postopala po 3. odst. 88. člena v zvezi s 172. členom ZDR. Po citirani določbi mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V zvezi s to delodajalčevo obveznostjo po preverbi možnosti prezaposlitve pa tožnica v tožbenih navedbah, kakor tudi v pritožbi, pravilno opozarja tudi na določbo 172. člena ZDR, ki je umeščena v poglavje "Izobraževanja". Po 2. odst. citirane določbe je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje, izpolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa, ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Namen takšnega permanentnega izobraževanja je v ožjem pomenu, ki ga poudarja 1. odstavek tega člena, ohranjanje zaposlitve in napredovanja, v širšem pomenu pa tudi preprečevanje brezposelnosti in izboljševanje zaposlitvenih možnosti, kar je eden izmed ciljev zakona o delovnih razmerjih opredeljenih v 2. odst. 1. člena ZDR. To je dolžnost delodajalca, istočasno pa delavčeva obveznost iz delovnega razmerja. Če delavec neupravičeno odkloni izobraževanje je lahko to tudi razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V določbi 3. odst. 88. člena in 2. odst. 172. člena ZDR je izraženo načelo varstva zaposlitve in načelo, da je izguba zaposlitve skrajno sredstvo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če je delavec zaposlen dalj kot 6 mesecev in če ne gre za manjšega delodajalca. To so obveznosti delodajalca v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jih mora spoštovati, sicer je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka pa je v konkretnem primeru, kot izhaja iz podatkov spisa, tožnici omogočila v skladu z 2. odst. 83. člena ZDR le pravico do zagovora, ni pa poskušala poiskati možnost prezaposlitve v skladu s citiranimi zakonskimi določbami.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (zaradi neizpolnjevanja pogojev določenih z zakonom) velja 5. odstavek 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec odpovedati pogodbo najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogom za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Tožena stranka je v obravnavanem primeru zamudila 30 dnevni prekluzivni rok, saj je ves čas bila seznanjena s tem, da tožnica nima ustrezne izobrazbe za opravljanje dela na delovnem mestu "učitelj tehnične vzgoje" pa ni reagirala oziroma pravočasno ukrepala v 30 dneh od uveljavitve novega ZDR. V konkretnem primeru je potekel tudi 6 mesečni objektivni rok, ki začne teči z nastankom razloga. Ker je ZDR začel veljati 1.1.2003, tožena stranka pa je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi šele 10.7.2003, je potekel tudi ta rok. Za presojo ali je odpoved podana v zakonitem prekluzivnem roku je pomemben trenutek podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej je v danem primeru to 10.7.2003. Seveda pa to ne pomeni, da lahko vsi delavci, ki nimajo ustrezne izobrazbe skladno s predpisi ostanejo v delovnem razmerju za nedoločen čas, če jim delodajalci niso podali odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neustrezne izobrazbe do 30.1.2003 kot trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Tožena stranka mora najprej postopati po 2. odst. 172. člena ZDR in šele po tem, če bo tožnica odklonila izobraževanje, lahko iz tega razloga (kršenje pogodbenih obveznosti) odpove pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka tudi ni pravilno postopala, ko je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi določila, da se učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadrži do dokončne odločitve sodišča. Ta določba v delodajalčevi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v nasprotju s 85. členom ZDR, ki ureja institut zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti, saj to zadržanje lahko traja le do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, ob predpostavki, da delavec najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga tudi izdajo začasne odredbe. Nadaljnja usoda zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pa je odvisna od sodne presoje, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe opredeljeni v 272. členu ZIZ. Z začasno odredbo se lahko podaljša zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe pa je glede na naravo začasnih odredb kot sredstvo zavarovanja, verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala - 1. odst. 272. člena ZIZ). To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če upnik poleg obstoja verjetnosti terjatve izkaže vsaj še enega od nadaljnjih alternativno določenih pogojev predpisanih v 2. odst. 272. člena ZIZ. Glede na navedeno pravno ureditev takega zadržanja kot ga je opredelila tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni. Tožnica je res kljub odpovedi ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar pa taka obljuba ne nudi delavcu zadostnega varstva pred odpovedjo in ne glede na tako določbo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko pride do tega, da začne učinkovati prenehanje pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delavec izgubi zaposlitev. Ker je bistvo zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v tem, da ne nastanejo pravne posledice v odpovedi, to je izguba zaposlitve, je še kako izkazan interes tožnice po izdaji začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep po 3. točki 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pa je pridržalo na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP za končno odločbo.