Jedro

Ker vprašanje v predlogu ni oblikovano natančno in konkretno, niti ga nanj iz njegovih navedb ni mogoče sklepati, je predlog nepopoln.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 77,72 EUR in za 109,13 EUR z zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od 3.546,99 EUR od 4. 3. 2005 do 4. 8. 2005 in od 16,69 EUR od 2. 2. 2005 do 4. 5. 2005, zavrnilo pa zahtevek za plačilo 9.728,66 EUR z zahtevanimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo ter prisojeno odškodnino zvišalo za 800 EUR in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo. V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo. Na podlagi ugotovitev o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem nihajne poškodbe WAD druge stopnje je primerna odškodnina v višini 3.100 EUR, za prestani strah v višini 600 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v višini 1.200 EUR. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da dokaz z izvedencem psihologom ni bil primeren, ker psiholog ne more podati mnenja o vzroku oz. izvoru epilepsije, ter dodalo, da bi moral tožnik to procesno kršitev v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljati že na prvi stopnji, pa je ni.

3. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v tožbi predlagal postavitev izvedenca psihologa, da so se mu po nezgodi pričele pojavljati izgube zavesti, da se do tovrstnih težav lahko opredeli le psiholog in ne zdravnik, da je izvedensko mnenje nevrologa Dolinarja v popolnem nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo, da je sodišče druge stopnje preseglo svoja pooblastila, ker je samo presojalo vprašanja, na katera lahko odgovori le strokovnjak, in da se do trditve, da je mnenje Dolinarja v nasprotju z dokumentacijo, ni opredelilo. Nadalje trdi, da je višina prisojene odškodnine glede na sodno prakso prenizka, nato pa obširno povzema tožbene navedbe, svojo izpovedbo, ugotovitve izvedenca in ugotovitve sodišča. Glede na sodbo v zadevi II Ips 470/2001, v kateri je bilo za primerljiv obseg škode prisojenih 700.000 SIT za telesne bolečine (5,53 povprečnih neto plač), bi mu moral biti prisojen celoten zahtevan znesek (4.590,22 EUR). Glede na sodbi II Ips 652/2003 in II Ips 470/2001, kjer je bilo prisojenih 300.000 SIT oz. 200.000 SIT (1,83 povprečnih neto plač), bi moral biti prisojen celoten zahtevan znesek iz naslova strahu (1.251,88 EUR). Glede na II Ips 652/2003 in II Ips 470/2001, kjer je bilo prisojenih 2.300.000 SIT oz. 900.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar v povprečju predstavlja 10 povprečnih neto plač, bi mu moral biti tudi iz tega naslova prisojen celoten zahtevan znesek (7.511,27 EUR).

4. Predlog ni popoln.

5. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, in na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno (četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Vrhovno sodišče je doslej že večkrat navedlo, da predlog, ki zatrjuje (in obrazloži), da je izpodbijana sodba materialnopravno ali procesnopravno nepravilna, praviloma ne zadosti zahtevam ZPP glede vsebine predloga za dopustitev revizije. Vprašanje, ki se nanaša na odločilno stališče izpodbijane sodbe, mora biti opredeljeno natančno in konkretno, kar hkrati pomeni, da ne sme biti postavljeno presplošno. Zaželeno je, da je oblikovano ločeno od ostalega dela ter da so nato podani razlogi za njegovo pomembnost v smislu 367.a člena ZPP in za stališče, da je odgovor izpodbijane sodbe na vprašanje nezakonit. Z drugimi besedami povedano: predlog je popoln, kadar je na njegovi podlagi možna presoja, ali gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 367.a člena ZPP.(1)

7. Tožnik je v predlogu nakopičil nekaj stališč o nepravilnostih, ki se nanašajo na ugotovitev o nedokazanosti vzročne zveze med obravnavano poškodbo in epileptičnimi napadi, ni pa konkretno in natančno postavil vprašanja, ki naj bi bilo predmet revizijske presoje, niti nanj iz njegovih navedb ni mogoče sklepati. V predlogu se namreč ni soočil z razlogoma, s katerima je bila v izpodbijani sodbi potrjena odločitev o zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca psihologa.

8. Predlog je pomanjkljiv tudi v delu, v katerem se nanaša na višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi v tem delu vprašanje ni izoblikovano, iz njegovih navedb pa je mogoče izluščiti, da je prisojena odškodnina v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse prenizka in da zato izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse in posledično krši načelo enakosti pred zakonom. Glede na to, da so v obsežni praksi Vrhovnega sodišča, v kateri so bila zavzeta stališča o vsebini pravnega standarda pravične denarne odškodnine, že izoblikovani kriteriji za njeno odmero, se tožnikovo sklicevanje na eno oziroma na dve sodbi Vrhovnega sodišča, ki povrh vsega ni niti obrazloženo na način, da bi bila možna presoja, ali gre res za podobne zadeve, pokaže kot neobrazloženo in pavšalno zatrjevanje odstopa od sodne prakse. Na podlagi takega predloga ni možna presoja, ali gre za pomembno pravno vprašanje.

9. Ker je predlog nepopoln, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov je vključena v odločitev o predlogu (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklep II DoR 382/2010 z dne 13. 1. 2011 in tam navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča.