Jedro

Ker v predmetni zadevi ni sporno, da je tožničin oče, ki je bil v koncentracijskih taboriščih italijanskega in nemškega okupatorja, umrl po vrnitvi domov 10.11.1980, tožnici statusa žrtve vojnega nasilja - otrok ubitega starša ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, dalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 11.2.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote N.m. z dne 3.9.2001. Tožena stranka je pritrdila organu prve stopnje, da glede na nesporno dejansko stanje, da je bil oče tožnice dne 29.7.1942 aretiran in s strani italijanskega, nato pa tudi nemškega okupatorja poslan v koncentracijska taborišča, od koder se je leta 1945 vrnil v domovino in 10.11.1980 umrl, tožnici statusa žrtve vojnega nasilja-otrok ubitih staršev ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženi stranki, sklicujoč se pri tem na določbe 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/2000, 28/2000 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN), kot je veljal v času upravnega odločanja. Ta je določal, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ali je bil ubit kot talec. Ker tožničin oče življenja ni izgubil v zakonsko določenih okoliščinah, temveč je umrl kasneje, tožnica do statusa žrtve vojnega nasilja ni upravičena. Prav tako pa do uveljavljanega statusa ni upravičena na podlagi noveliranih določb, ki so začele veljati po vložitvi njenega zahtevka. S temi določbami je bilo opredeljeno obdobje, do katerega se upošteva vojno nasilje, v katerem je roditelj umrl ali bil pogrešan, in sicer je to do 15.5.1945 oziroma najkasneje do 31.12.1945. Tožnica v pritožbi vztraja pri tožbenih ugovorih, da za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja datum smrti ne more biti relevanten. Oče je taborišče izkusil na lastni koži, posledice pa so nosili tudi njegovi potomci. Ponavlja, da je Republika Slovenija dolžna sprejeti tako zakonodajo, da ne bo diskriminatorna do posameznih žrtev vojnega nasilja. Če je namreč nekdo po treh mesecih v taborišču umrl, imajo njegovi potomci priznan status žrtve vojnega nasilja, potomci tistih, ki so trpeli dosti daljše nasilje, pa do statusa niso upravičeni.

Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe. Svojo odločitev je pravilno oprlo na določbe ZZVN in ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku. Ker v predmetni zadevi ni sporno, da je tožničin oče, ki je bil v času od 2.8.1942 do junija 1945 v koncentracijskih taboriščih italijanskega in nemškega okupatorja, umrl po vrnitvi domov dne 10.11.1980, tožnici statusa žrtve vojnega nasilja-otrok ubitega starša ni mogoče priznati. Kot je bilo obrazloženo že v izpodbijani sodbi, bi bila tožnica po določbah takrat veljavnega 8. odstavka 2. člena ZZVN do statusa upravičena le, če bi njen oče umrl v zakonsko določenih okoliščinah druge svetovne vojne, torej v času, ko je bil neposredno izpostavljen nasilju okupatorja oziroma med čakanjem na vrnitev ali vračanjem v domovino do 31.12.1945 (novela ZZVN-G). Ni pa mogoče upoštevati ugovorov, da je ZZVN do nekaterih žrtev diskriminatoren, saj ustreznost zakonske ureditve ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Prav tako pa je potrebno tožnici pojasniti, da ni v pristojnosti pritožbenega sodišča spreminjanje veljavne zakonske ureditve.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.