Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je zavarovanje po pogojih AO Plus prostovoljno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, ampak gre za dodatno zavarovanje k osnovnem zavarovanju, to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjene pri zavarovalnici. Namen prostovoljnih zavarovanj je drugačen od namena obveznih zavarovanj. Pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja, ko se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane v zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode. Pri tem ni pomembno, da sta zavarovatelj ali oškodovanec različni osebi, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg škode in ne glede na to, da oškodovanec ni sklenitelj zavarovanja. AO Plus zavarovanje je dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno. Pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, pa se sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanja (B2), ki so sestavni del zavarovalne police 10 N002028 (B1), valorizacija zavarovalne vsote ni bila določena. Tudi iz same police ne izhaja, da bi bil tak dogovor sklenjen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da se zavarovalna vsota za AO Plus zavarovanja ne valorizira.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 14.577,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 7. 2016 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo stroškov. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 10 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da vtožuje plačilo odškodnine zaradi zdravstvenih zapletov, ki so nastali kasneje, vendar zaradi istega škodnega dogodka, zaradi katerega mu je bila že plačana odškodnina. Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo le do ugovora glede pasivne legitimacije, ni pa se spuščalo v presojo vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Sodišče se ni spuščalo v presojo argumentov tožeče stranke, da je bilo v sodbi iz leta 1996 že dosojeno, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v višini, ki je višja od zavarovalne vsote in da je tožena stranka tožniku v predpravdnem postopku ponudila izplačilo odškodnine. V obravnavani zadevi predstavlja odločitev o zavarovalni vsoti res judikata. Izpodbijana sodba pa je diametralno nasprotna sodbi iz leta 1996, saj bi potem moralo sodišče tudi takrat razsoditi, da pripada tožniku odškodnina le v višini 2.000.000 SIT. Stališče sodišča v izpodbijani zadevi predstavlja odmik od načela enakega obravnavanja in enakopravnosti dajatev ter 22. člena Ustave RS. Zadeva II Ips 754/2006 se od obravnavane zadeve razlikuje glede interesa zavarovatelja. Dejanska situacija pa se glede na oškodovanca ne ujema z dejansko situacijo v zadevi II Ips 754/2006, zato posledično sodba ni uporabljiva. Sodišče je zanemarilo stališče, da je pravna prednica tožene stranke na zboru delegatov rizičnih skupnosti premoženjskih in osebnih zavarovanj 26. 6. 1989 sprejela sklep o valorizacijah kritnih obveznosti zavarovalnice iz zavarovalnih pogodb, kot odgovor prilagoditve takratne prakse sodišč, ki so zaradi neizmerne inflacije in varstva oškodovancev upoštevale zavarovalne vsote najprej glede na čas sklenitve pogodbe, glede na čas škodnega dogodka in čas sojenja in končno neposredno. Valoriziran znesek 2.000.000 DIN od 1. 1. 1991, ko je bilo zavarovanje sklenjeno, je znašal na dan vložitve zahtevka 205.207,81 EUR. Če valorizacije ni, pa ob upoštevanju tečaja EUR/SIT predstavlja znesek 8.345,85 EUR. Sklicuje se tudi na odločbi II Ips 343/2003 in II Ips 143/2001, ki sta zavzeli stališče, da glede na takratno poslovno politiko tožene stranke ni ovir za valorizacijo zavarovalne vsote. Navaja, da je zavarovalnica X. nastala kot naslednica Zavarovalnice Y. leta 1990. Sklep zbora delegatov rizične skupnosti zavarovalnice Z. s 26. 6. 1989 pa zavezuje tudi toženo stranko, saj slednja izhaja iz Zavarovalnice Z. Tožnik kot oškodovanec (ne pa kot zavarovatelj) ima že pridobljeno pravico, da se zavarovalna vsota v njegovo korist valorizira. Stališče v izpodbijani sodbi, da je bila zavarovalna vsota že dosežena in zavarovalnega kritja zato ni, ni pravilno. Tožena stranka dejanskega plačila niti ni izkazala. Poleg tega je sodišče napačno dosodilo stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil 13. 4. 1992 poškodovan v delovni nezgodi. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 24/95 s 17. 6. 1996 mu je bila prisojena odškodnina v višini 5.105.303,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi zavarovalne police št. 10 No 02028 (B1) tožnik s to tožbo vtožuje novo škodo, ki mu je začela nastajati v vzročni zvezi z delovno nezgodo s 13. 4. 1992. Ker je tožena stranka ugovarjala pasivni legitimaciji s trditvijo, da je bila zavarovalna vsota po zavarovalni polici za AO Plus zavarovanje že izčrpana, je prvostopenjsko sodišče ugovoru tožene stranke ugodilo in zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanja, ki so bili sestavni del zavarovalne police št. 10 No 020028 s 10. 4. 1991, valorizacija zavarovalne vsote ni bila določena, iz same zavarovalne police pa ni razviden tak dogovor. Sodišče je zato štelo, da se zavarovalna vsota za AO Plus zavarovanje ne valorizira. Ker je Okrožno sodišče v Novem mestu v zadevi P 94/95 s prisojeno odškodnino v višini 5.105.303,30 SIT že preseglo zavarovalno vsoto, ki je bila na dan škodnega dogodka določena v višini 2.000.000 SIT, je bila torej s pravnomočno sodbo v tej zadevi zavarovalna vsota, do višine do katere je bila omejena obveznost zavarovalnice oziroma tožene stranke izplačati odškodnino, (že) v celoti porabljena. Tožena stranka je tako po navedeni zavarovalni polici iz obravnavanega škodnega dogodka prosta vseh svojih obveznosti do tožnika.

6. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je za pravilno odločitev ključno vprašanje valorizacije zavarovalne vsote pri AO Plus zavarovanju. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je zavarovanje po pogojih AO Plus prostovoljno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, ampak gre za dodatno zavarovanje k osnovnem zavarovanju, to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjene pri zavarovalnici. Namen prostovoljnih zavarovanj je drugačen od namena obveznih zavarovanj. Pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja, ko se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane v zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode. Pri tem ni pomembno, da sta zavarovatelj ali oškodovanec različni osebi, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg škode in ne glede na to, da oškodovanec ni sklenitelj zavarovanja. AO Plus zavarovanje je dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno. Pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, pa se sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanja (B2), ki so sestavni del zavarovalne police 10 N002028 (B1), valorizacija zavarovalne vsote ni bila določena. Tudi iz same police ne izhaja, da bi bil tak dogovor sklenjen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da se zavarovalna vsota za AO Plus zavarovanja ne valorizira.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za odločanje o že pravnomočno odločeni stvari, saj je bilo v sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 94/95 o zavarovalni vsoti že pravnomočno odločeno. V pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 94/95 tožena stranka ni ugovarjala omejitvi zavarovalne vsote, zaradi česar je sodišče ni moglo upoštevati. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ugovarjala, da je bila tožniku že prisojena odškodnina, ki presega dogovorjeno zavarovalno vsoto, kar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo. Navedeno ne pomeni, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, kar uveljavlja tožnik v pritožbi in zatrjuje, da mu zato pripada tudi v tej zadevi odškodnina nad dogovorjeno zavarovalno vsoto. Navedeno ne pomeni niti, da je tožnik neenako obravnavan (v obeh zadevah) in da je kršeno določilo 22. člena Ustave RS. Če je tožnik prejel v pravdni zadevi Okrožnega sodišča Novo mesto P 94/95 več oziroma je prisojena odškodnina presegla zavarovalno vsoto, ker tožena stranka ni ugovarjala valorizaciji zavarovalne vsote, to ne pomeni, da bi moralo tako odločati sodišče tudi v obravnavani zadevi, že zaradi ugovora tožene stranke o izčrpani zavarovalni vsoti po polici AO Plus zavarovanja.

8. Tudi zadevi VS RS II Ips 343/2003 in II Ips 143/2001, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, z obravnavano zadevo nista primerljivi. Pritožnik se sklicuje na sklep zbora delegatov rizičnih skupnosti pri zavarovalni skupnosti Z. s 26. 6. 1989 o valorizaciji zavarovalnih vsot pri zavarovanju splošne odgovornosti, na katerem je temeljila takratna poslovna politika zavarovalne skupnosti Z. Po navedenem sklepu izostali dogovor o valorizaciji v konkretni zavarovalni pogodbi glede na takratno poslovno politiko zavarovalne skupnosti Z. ni bil ovira za valorizacijo zavarovalne vsote. Vendar se navedeni dogovor sklicuje na poslovno politiko zavarovalne skupnosti Z. v tistem času1. Kasneje sprejet Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu pa je v 19. členu predpisal valorizacijo in način valorizacije zavarovalne vsote in predvideva valorizacijo zavarovalne vsote le za obvezno zavarovanje. Kot je bilo že obrazloženo, pa v obravnavanem primeru z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanje valorizacija zavarovalne vsote ni bila dogovorjena.

9. Napravljenih zaključkov ne spremeni niti pritožbena navedba o predpravdni ponudbi za plačilo odškodnine, ki jo je dala tožena stranka. Sama predpravdna ponudba na zavarovalno vsoto ne vpliva in ne ustvarja obveznosti tožeče stranke iz tega naslova.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

1 S sklepom se je pravna prednica tožene stranke prilagodila takratni praksi sodišč, ki so zaradi inflacije in varstva oškodovancev upoštevala zavarovalne vsote najprej glede na čas sklenitve pogodbe, potem glede na čas škodnega dogodka in čas sojenja.