Jedro

Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika, ki je zaobseženo v določbi drugega odstavka 421. člena OZ, terja, da odstop terjatve (ki je izven sfere dolžnikovega vpliva), ne sme v bistvenem poslabšati njegovega položaja glede na položaj, ki bi ga imel v primeru, da bi njegova obveznost ostala v razmerju do odstopnika terjatve. Pravni položaj dolžnika odstopljene terjatve bi bil nedvomno poslabšan, če bi bila njegova nadaljnja možnost uveljavljanja že predhodno postavljenega pobotnega ugovora zoper prevzemnika terjatve pogojena še z uveljavljanjem terjatve dolžnika do odstopnika v stečaju odstopnika. V smislu citiranega načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013 je zato potrebno razlagati posledice neprijave terjatve v stečaju odstopnika terjatve ali opustitve vložitve tožbe zoper odstopnika na ugotovitev obstoja terjatve njenega plačila le kot prenehanje možnosti uveljavljanja plačila te terjatve iz stečajne mase. Ni pa videti razumnega razloga, da taka terjatev ne bi mogla prenehati s pobotom s terjatvijo, ki jo vtožuje prevzemnik. Iz posledice prekluzije, ki so nastopile v stečajnem postopku nad odstopnikom terjatve in ki po pravilih ZFPPIPP onemogočajo uveljavljanje poplačila te terjatve iz stečajne mase, bi bilo zato materialnopravno zmotno sklepanje, da je terjatev, ki jo je v pravdi s prevzemnikom terjatve dolžnik uveljavljal v pobot, izgubila kvaliteto, ki preprečuje učinkovanje uveljavljanega pobota.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožničine terjatve do toženke in neobstoj v procesni pobot uveljavljane toženkine terjatve do tožnice ter toženki posledično naložilo plačilo 159.168,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2011 do plačila. Glede manjšega dela zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča III DoR 168/2014 z dne 17. 2. 2015 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5. V delu, relevantnem za odločitev o reviziji, sta sodišči nižjih stopenj ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva: - toženka je bila naročnica gradbenih del, družba G., d. d., glavna izvajalka teh del, družba A., d. o. o., pa njena podizvajalka; - toženka je družbi A., d. o. o., kot porokinja jamčila za izpolnitev obveznosti družbe G., d. d.; - družba A., d. o. o., je svojo (s toženkinim poroštvom zavarovano) terjatev do družbe G., d. d., dne 23. 5. 2011 odstopila tožnici; - toženka je bila o odstopu veljavno obveščena z vročitvijo tožbe v zadevni pravdi; - toženka je v tej pravdi (kot ugovor porokinje dolžnice odstopljene terjatve zoper prevzemnico terjatve) v procesni pobot uveljavljala svoje terjatve do družbe A., d. o. o. (odstopnice terjatve) iz naslova pogodbene kazni in jamčevanja za napake v zvezi z izvedenimi gradbenimi deli; - družbi G., d. d., in A., d. o. o., sta prišli v stečaj; - v stečaju družbe A., d. o. o., je bila prijavljena toženkina terjatev iz naslova pogodbene kazni in jamčevanja za napake prerekana, vendar toženka ni vložila tožbe za ugotovitev njenega obstoja.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v procesni pobot uveljavljane terjatve v razmerju do stečajne dolžnice (odstopnice terjatve) prenehale bodisi zaradi neprijave terjatve v stečajnem postopku bodisi zaradi nevložitve tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve (četrti odstavek 300. člena Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Posledično so terjatve prenehale tudi v razmerju do tožnice (prevzemnice terjatve). Ker v času odločanja (to je ob koncu glavne obravnave) terjatve niso več obstajale, procesni pobot ni bil mogoč.

7. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da terjatve sicer niso prenehale,(1) da pa so postale neiztožljive, saj jih zoper odstopnico terjatve ni več mogoče uveljaviti. V razmerju do prevzemnice terjatve pa toženka ni imela pravih „terjatev“, temveč (zaradi načela nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja) zgolj možnost uveljavljanja pobotnega ugovora. Ker je iztožljivost terjatve po 311. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nujna predpostavka za pobot, katere obstoj se presoja po trenutku konca glavne obravnave, je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Dopuščeno revizijsko vprašanje

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali lahko dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja proti prevzemniku v pobot terjatev, ki jo ima do odstopnika, nad katerim je bil začet stečajni postopek, če ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja s strani stečajnega upravitelja prerekane terjatve do odstopnika, pri čemer je to terjatev že pred začetkom stečajnega postopka nad odstopnikom uveljavljal v pobot nasproti prevzemniku.

Revizijske navedbe

10. Revidentka se zavzema za uporabo civilistične teorije o pobotu, za katero naj bi se izrekla tudi siceršnja slovenska sodna praksa in po kateri se utemeljenost pobotnega ugovora presoja po času, ko so se stekli pogoji za pobot (v nasprotju s procesno teorijo, po kateri mora upnik razpolagati z iztožljivo terjatvijo ob koncu glavne obravnave). Do pobota naj bi posledično prišlo že s podajo pobotne izjave v odgovoru na tožbo, ko še ni bil začet stečaj nad A., d. o. o. S tem naj bi toženka zavarovala svoj pravni položaj in naj bi ji ne bilo več treba skrbeti za uveljavljanje svoje terjatve tudi v stečajnem postopku zoper A., d. o. o., saj bi to poslabšalo njen pravni položaj. Drugačen zaključek naj bi nasprotoval načelu vestnosti in poštenja, saj bi toženka isto terjatev lahko dobila poplačano dvakrat: v stečajnem postopku in preko pobota s tožničino terjatvijo. V luči načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013 naj bi bila toženka v enakem položaju kot tisti upniki stečajnega dolžnika, ki se lahko neodvisno od poteka stečajnega postopka poplačajo od porokov stečajnega dolžnika oziroma iz vrednosti zastavljene stvari v lasti tretje osebe.

O utemeljenosti revizije

11. Revizija je utemeljena.

12. Toženka je svoje terjatve uveljavljala s procesnim ugovorom zaradi pobotanja v pravdi.(2) Gre za specifičen način uveljavljanja nasprotnega zahtevka, pri čemer se pobotanje opravi šele, ko ga sodišče izreče s sodno odločbo. Ni pravilno stališče revidentke, da do procesnega pobotanja pride že s samo pobotno izjavo v pravdi. S samo pobotno izjavo namreč lahko pride do pobota le po materialnem pravu. Vrhovno sodišče pri tem vztraja pri že zavzetem stališču v sodni praksi (kljub nasprotnim stališčem pravne teorije(3)), da strankina pobotna izjava, dana med pravdo, učinkuje šele s sodno odločbo. Od tedaj dalje, ko je pobotanje izrečeno, pa pridejo v poštev pravila civilnega prava o pobotu, tako da tudi procesno pobotanje učinkuje za nazaj od trenutka steka pogojev za pobot, to je od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti (drugi odstavek 312. člena OZ).(4)

13. Da bi se v izreku sodbe lahko opravilo procesno pobotanje, morajo torej v pobot uveljavljane terjatve v času odločanja (v trenutku izreka pobota), to je ob koncu glavne obravnave, še vedno obstajati. V obravnavani zadevi pa se izkaže za nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da so sporne terjatve zaradi opustitve vložitve tožbe za ugotovitev njihovega obstoja v stečaju odstopnice prenehale (kar določa četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP), kot tudi stališče sodišča druge stopnje, da so „zgolj“ izgubile kvaliteto njihove iztožljivosti.

14. Sodišče druge stopnje sicer pravilno izhaja iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013, v katerem je bilo zavzeto stališče, da „prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika“ v smislu četrtega odstavka 300. člena ZFPPIPP logično lahko pomeni le to, da (upoštevaje naravo in smisel stečajnega postopka, predvsem načelo koncentracije) izpolnitve take terjatve ne bo več mogoče zahtevati z izplačilom iz stečajne mase. Dejansko pa niti zaradi opustitev upnikov (glede prijave terjatev v stečajnem postopku, vložitve tožbe na ugotovitev v stečaju prerekanih terjatev ali predlaganja nadaljevanja s stečajem prekinjenega pravdnega postopka) niti z izbrisom pravne osebe iz sodnega registra njene obveznosti ne prenehajo.

15. Nepravilen pa je zaključek sodišča druge stopnje, ko je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora procesnega pobotanja oprlo na ugotovitev, da sporne terjatev niso več iztožljive, ker naj bi toženka do tožnice (prevzemnice terjatev) sploh ne imela pravih terjatev, temveč le možnost uveljavljanja ugovorov; torej ker naj bi tožnica ne mogla biti pasivno legitimirana oseba, zoper katero bi bilo mogoče vložiti samostojno tožbo, možnost vložitve samostojne tožbe zoper pravo pasivno legitimirano osebo (stečajno dolžnico) pa je toženka zamudila. Dopustnost uveljavljanja v pobot tudi terjatve dolžnika do odstopnika sama po sebi izključuje vzajemnost terjatev kot pogoj za dopustnost pobotanja v smislu 311. člena OZ (drugi odstavek 421. člena OZ(5) in prvi odstavek 315. člena OZ(6), v povezavi s tretjim odstavkom 1024. člena OZ(7)). Že zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je možnost uveljavljanja pobotnega ugovora izključena že iz razloga, da tožena stranka zoper tožečo stranko ni mogla vložiti samostojne tožbe za uveljavitev terjatve, ki jo je imela v razmerju do družbe A., d. o. o. 16. Revidentka pravilno opozarja, da je njen položaj v bistvenem primerljiv s položajem tistih upnikov stečajnega dolžnika, ki se lahko neodvisno od poteka stečajnega postopka poplačajo od porokov stečajnega dolžnika oziroma iz vrednosti zastavljene stvari v lasti tretje osebe (torej upnikov, ki jih je izrecno izpostavilo Vrhovno sodišče v navedenem načelnem pravnem mnenju). Čeprav dolžnik odstopljene terjatve ni v lastnem pogodbenem razmerju s prevzemnikom terjatve (za razliko od poroka ali zastavitelja, ki imata do upnika lastno pogodbeno zavezo) in torej nima lastne terjatve do njega, temveč „zgolj“ perpetuacijo ugovorov, njegove pravice varuje načelo varstva nevtralnosti njegovega pravnega položaja. Če se je nadejal, da bo lahko odstopnikovo terjatev pobotal s svojo terjatvijo do odstopnika, mu zakon to možnost daje še naprej, saj sam ni mogel vplivati na dejstvo, da je odstopnik terjatev odstopil tretji osebi. Kadar odstopnik terjatve po odstopu terjatve ne pride v stečaj, to ni sporno.

17. Dolžnik odstopljene terjatve, ki ima terjatev do odstopnika, ima na razpolago dve možnosti. Lahko izpolni svojo obveznost do prevzemnika terjatve in zahteva izpolnitev svoje terjatve od odstopnika. Lahko pa v skladu z drugim odstavkom 421. člena OZ zoper zahtevek prevzemnika odstopljene terjatve uveljavlja v pobot svojo terjatev do odstopnika. V kolikor bo dolžnik ta ugovor uveljavljal s pobotno izjavo v smislu prvega odstavka 312. člena OZ, bo učinek pobotanja nastopil že v trenutku dane pobotne izjave prevzemniku odstopljene terjatve. V kolikor pa dolžnik to svoje materialnopravno upravičenje uveljavlja v obliki procesnega pobotanja v pravdi, katere predmet je izpolnitev odstopljene terjatve, bo sicer takšen učinek nastopil šele z odločitvijo sodišča o pobotnem ugovoru (tretji odstavek 324. člena ZPP). Vložitev pobotnega ugovora pa je treba kljub temu razumeti tako, da je na ta način dolžnik uveljavil svoje izbirno upravičenje, temelječe na zakonu. Takšna možnost dolžniku preostane še posebej takrat, ko je njegova terjatev sporna in glede na stališča teorije(8) in sodne prakse(9) ne more učinkovito uveljavljati materialnopravnega pobotanja po 311. členu OZ. Na takšno možnost nasprotovanja izpolnitve odstopljene terjatve s strani dolžnika in s tem bremena pravdanja o tuji obveznosti prevzemnik terjatve mora računati. V takšnem primeru sodišče obstoj v pobot uveljavljane terjatve dolžnika do odstopnika presoja znotraj te pravde, ker je to del relevantne podlage za odločanje o predmetu pravde. Dolžnik zato ni zavezan v ločenem postopku zoper odstopnika sodno uveljavljati obstoja v pobot uveljavljane terjatve.

18. Če se vprašanje iztožljivosti oziroma likvidnosti, ki je povezano s samim obstojem terjatve, lahko pojavlja kot predpostavka pri materialnopravnem pobotanju po 311. členu OZ, pa je pri uveljavljanju procesnega pobotanja potrebno upoštevati, da je ravno pravdni postopek, v katerem je procesni pobot uveljavljan, namenjen ugotavljanju obstoja tudi pobotne terjatve. Ob ugotovitvi obstoja terjatve se vprašanje iztožljivosti in likvidnosti ne more več pojaviti kot ovira za dopustitev procesnega pobotanja.

19. Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je potrebno pojasniti položaj dolžnika v primeru, ko pride do začetka stečajnega postopka nad odstopnikom terjatve. Če ne bi prišlo do odstopa terjatve in bi torej še vedno obstajali vzajemni terjatvi med upnikom in dolžnikom, bi v upnikovem stečaju prišlo do zakonskega pobota, upnik pa svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki zaradi pobota preneha, niti ne prijavi v stečajnem postopku, temveč o tem zgolj obvesti upravitelja v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi in četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika, ki je zaobseženo v določbi drugega odstavka 421. člena OZ, terja, da odstop terjatve (ki je izven sfere dolžnikovega vpliva), ne sme v bistvenem poslabšati njegovega položaja glede na položaj, ki bi ga imel v primeru, da bi njegova obveznost ostala v razmerju do odstopnika terjatve. Pravni položaj dolžnika odstopljene terjatve bi bil nedvomno poslabšan, če bi bila njegova nadaljnja možnost uveljavljanja že predhodno postavljenega pobotnega ugovora zoper prevzemnika terjatve pogojena še z uveljavljanjem terjatve dolžnika do odstopnika v stečaju odstopnika. V smislu citiranega načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013 je zato potrebno razlagati posledice neprijave terjatve v stečaju odstopnika terjatve ali opustitve vložitve tožbe zoper odstopnika na ugotovitev obstoja terjatve njenega plačila le kot prenehanje možnosti uveljavljanja plačila te terjatve iz stečajne mase. Ni pa videti razumnega razloga, da taka terjatev ne bi mogla prenehati s pobotom s terjatvijo, ki jo vtožuje prevzemnik. Iz posledice prekluzije, ki so nastopile v stečajnem postopku nad odstopnikom terjatve in ki po pravilih ZFPPIPP onemogočajo uveljavljanje poplačila te terjatve iz stečajne mase, bi bilo zato materialnopravno zmotno sklepanje, da je terjatev, ki jo je v pravdi s prevzemnikom terjatve dolžnik uveljavljal v pobot, izgubila kvaliteto, ki preprečuje učinkovanje uveljavljanega pobota. Drugačno stališče sodišča druge stopnje je iz navedenih razlogov materialnopravno zmotno.

20. Glede na obrazloženo je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pritrdilen: dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja proti prevzemniku v pobot terjatev, ki jo ima do odstopnika, nad katerim je bil začet stečajni postopek, četudi ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja s strani stečajnega upravitelja prerekane terjatve do odstopnika. Revizijsko sodišče pri tem pojasnjuje še, da je bila revizija dopuščena glede vprašanja v povezavi s procesno okoliščino konkretnega primera, to je, da je bil pobotni ugovor uveljavljan že pred začetkom stečajnega postopka. Revizijsko sodišče pri tem ugotavlja, da ta okoliščina (čas uveljavljanja pobotnega ugovora) za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ni odločilna.

21. Na revizijske argumente o hipotetični možnosti dvakratnega poplačila pa revizijsko sodišče ni odgovarjalo, saj revizija v tej smeri ni bila dopuščena.

Odločitev o reviziji

22. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo vsebinsko opredeliti tudi do terjatev, ki jih je toženka uveljavljala v procesni pobot, in ponovno odločiti o utemeljenosti pobotnega ugovora.

Stroški revizijskega postopka

23. Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

(1) Upoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013. (2) Iz spisa izhaja, da je od treh v pobot uveljavljanih terjatev dve terjatvi uveljavljala v pobot v odgovoru na tožbo: primarno terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo, podredno pa terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi neizpolnitve obveznosti s strani A., d. o. o. V drugi pripravljalni vlogi je povišala višino terjatve iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo in (pod)podredno uveljavljala v pobot še tretjo terjatev (iz naslova jamčevanja za stvarne napake izpolnitve).

(3) Ta večinsko podpira procesualno teorijo pobota v pravdi, v skladu s katero procesni pobot učinkuje za naprej. Glej, na primer, J. Juhart, Pobotanje v pravdi (Zbornik znanstvenih razprav, let. 29, 1959), F. Testen, Pobot v pravdi (Pravnik, let. 39, 1984, št. 1-2), D. Wedam-Lukič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 319. členu (GV Založba, Ljubljana 2009). S. Cigoj pa se je zavzemal za uporabo civilistične teorije o procesnem pobotu.

(4) Glej zlasti odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 21/1998 z dne 4. 3. 1998 in II Ips 922/2008 z dne 27. 11. 2008. (5) Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

(6) Dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom.

(7) Porok lahko uveljavlja proti upniku tudi svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev.

(8) M. Juhart, in ostali avtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem , GV Založba 2003, 2. knjiga, stran 392. (9) Sodba in sklep VSRS III Ips 27/2014 z dne 28.2.2014, 9. točka obrazložitve.