Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Osebnostne pravice do časti in dobrega imena lahko prizadeti zavaruje na različne načine: s kazenskopravnim varstvom, obligacijskopravnim, pa tudi z varstvom po ZJG, kadar je pravica do osebnega dostojanstva prizadeta z objavo določene informacije. Kolikor se tožnik sklicuje na žaljive očitke avtorja objavljenega prispevka, ima za take primere pravni red na voljo instrumente kazenskega in obligacijskega (odškodninskega) prava. Objavljen prispevek je po vsebini mogoče opredeliti kot zgodovinsko analizo določenega obdobja. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za vrednostno oceno avtorja in torej za njegovo subjektivno mnenje, pa vendarle njegov prispevek vsebuje veliko podatkov in informacij o dogodkih v določenem obdobju. V tem delu - kolikor torej prispevek vsebuje določene informacije - je treba prizadetemu priznati tudi pravico do popravka in odgovora. Odgovor mora biti v skladu z zahtevami ZJG, kar pomeni, da sme navajati samo dejstva in okoliščine, s katerimi se izpodbijajo oziroma dopolnjujejo navedbe v objavljeni informaciji. Ohranjena mora biti tudi sorazmernost, t.j., da mora biti bistvena vsebina odgovora in popravka navedba dejstev v povezavi s tistimi iz informacije.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo tožnikovega odgovora in popravka na članek B. R., ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela dne ..., v katerem se tožniku pripisuje vloga ideologa diktatorskega partijskega monopola. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 4.400,00 SIT. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. list RS št. 26/99). Sodišču prve stopnje v obširni pritožbi očita, da ni upoštevalo odločilnih dejstev in dokazov ter določb Zakona o javnih glasilih (v nadaljevanju ZJG, Ur. list RS št. 18/94). Meni, da ni razlogov za zaključke, da je popravek/odgovor nesorazmerno daljši od informacije, ker odgovor zajema obdobje od leta 1938 do danes, da odgovor polemizira z drugimi zadevami, ki se ne tičejo same informacije in da odgovor ni zgolj informacija, saj izraža tudi mnenje prizadetega. Predložil je številne dokaze, ki niti na obravnavi niti v sodbi niso bili ovrženi. V svojem odgovoru je namerno izpustil veliko večino informacij, dovoljenih po ZJG, samo zato, da se tožena stranka ne bi mogla izgovarjati, da je odgovor predolg. Predstavnik tožene stranke na glavni obravnavi ni podal niti enega dokaza in z ničemer ni mogel replicirati dokazom tožnika, da je odgovor izjemno kratek glede na vseobsežno informacijo B. R., ki dejansko zajema vse družbeno življenje v obdobju 1941-1990 kot diktaturo. S prikazovanjem, da je tožnik ideolog te diktature, sta bila skrajno prizadeta ugled in čast tožnika, zato ima pravico, da v odgovoru navede resnične informacije, da je bil tožnik v vsem tem času izrazito demokratično in neoblastniško usmerjen. Ker je bila torej napadena vsa demokratična življenjska usmerjenost tožnika, je imel pravico iznesti informacije o vsej tej usmerjenosti po vseh posameznih fazah obdobja od 1941-1990. V svojem odgovoru bi lahko kot informacije navedel zgoščene teze svojih demokratično usmerjenih in objavljenih spisov iz tega obdobja, katerih fotokopije je priložil kot dokaz tožbi, pa tega v želji po čim bolj reduciranem odgovoru ni storil. Javno natisnjeni spisi so zelo preverljiv dokazni material o demokratični usmerjenosti. Primerjava tiskarskih znakov v tožnikovem odgovoru na 6. tipkanih straneh in števila tiskarskih znakov na eni strani Sobotne priloge Dela pokaže, da bi objava tožnikovega odgovora v Sobotni prilogi Dela zavzela približno 3/4 ene strani, kar je skromno v primerjavi s številnimi prispevki v tem glasilu, ki so dolgi po stran ali več. Resnični vzrok vztrajnega odbijanja redakcije Dela torej ni v "preveliki dolžini" tožnikovega odgovora, ampak v tem, da je napad na osvobodilni boj in socialistično izgradnjo Slovenije v slabo razumljenem ozkem interesu ozkih skupin. Objavljeni spis B. R. se ne predstavi kot subjektivno mnenje in kot subjektivna vrednostna ocena, ampak je nasprotno spis prezentiran kot preverjena znanstvena zgodovina. Je samo eno poglavje iz cele serije povezanih spisov avtorja, ki jih je Sobotna priloga Dela objavljala približno dva meseca, vedno z nadnaslovom Slovenci v osemdesetih letih. Nikakor torej ne gre za subjektivno mnenje in subjektivno vrednostno oceno B. R., kot zgrešeno ocenjuje sodba, ampak gre za prezentiranje informacij v točno tistem smislu, kot ZJG govori o informacijah. Zato spis B. R. sodi v kategorijo spisov, zoper katere ZJG nudi pravno varstvo. Spis vsebuje zelo številne resnične informacije, je prikaz "revolucionarne generacije" in prezentiran, kot da gre za zgodovinska dejstva, za točne informacije. Objektivno največja zgodovinska laž je, da je tožnik prikazan kot ideolog diktature in v spisu nobena družbena skupina ni predstavljena tako enostransko negativno kot generacija osvoboditeljev in graditeljev in noben posameznik tako objektivno skrajno lažno kot tožnik. Sodišče je vsebinsko napačno opredelilo celotni prispevek B. R. in zahtevani odgovor tožnika in zato naredilo tudi napačno vsebinsko primerjavo med njima. Primerjava vseobsežne informacije B. R., ki vsemu 59 letnemu delovanju in mišljenju "revolucionarne generacije" pripisuje samo diktatorstvo in s tem tudi tožniku kot njenemu ideologu, z odgovorom tožnika pokaže, da je tožnik z resničnimi informacijami v skladu z določili ZJG odgovoril na neresnične informacije B. R. samo, kolikor se tičejo tožnika in se tožnik ne spušča v nobene nepotrebne komentarje in nobene nepotrebne polemike z B. R.. Tožnik dodaja še, da je ta objektivno najbolj lažna žalitev sestavni del celovite vsestranske gonje, ki jo tožnik in njegova družina prenašajo že 30 let. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožnik s pritožbo ueljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma, kot to sam imenjuje, kršitev procesnih predpisov. V čem naj bi bile te kršitve, pa ne pojasni. Obstoj tega pritožbenega razloga je zato pritožbeno sodišče opravilo le v mejah 2. odst. 350. čl. ZPP in pri tem ugotovilo, da niso podane tiste kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V zvezi z uveljavljanjem razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta naj bi bila nepopolna že zato, ker njegovi dokazi niso bili "ovrženi", tožena stranka pa dokazov niti ni predložila. Res je tožnik predložil veliko število dokazov. Ker pa se obravnava o tožbi za objavo odgovora oziroma popravka omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objaviti odgovor oziroma popravek (1. odst. 16. čl. ZJG), večina predloženih dokazov (vključno z vsemi tožnikovimi članki in vlogami v zvezi s filmom "Dve koračnici") za odločitev v sporu ni pomembna in se zato v njihovo presojo sodišče prve stopnje upravičeno posebej ni spuščalo. Sicer pa je pretežna pritožbena graja sodbe prve stopnje usmerjena v grajo njene materialnopravne pravilnosti. Materilanopravno podlago sodbe predstavljajo določbe ZJG, temelječe na ustavnih določbah o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Osebnostne pravice do časti in dobrega imena nasploh lahko prizadeti zavaruje na različne načine: s kazenskopravnim varstvom, obligacijskopravnim, pa tudi z varstvom po ZJG, kadar je pravica do osebnega dostojanstva prizadeta z objavo določene informacije. Kolikor se tožnik v pritožbi sklicuje na žaljive očitke avtorja objavljenega prispevka v Sobotni prilogi Dela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima za take primere pravni red na voljo instrumente kazenskega in obligacijskega (odškodninskega) prava. S pravico do popravka in odgovora pa se zagotavlja pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, in pravica do odgovora na objavljeno informacijo, ki je lahko pogojena tudi z javnim interesom, da je javnost seznanjena z resničnimi dejstvi in podatki - vedno pa se lahko nanaša le na objavljeno informacijo. V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal varstvo pravice do odgovora na objavljen prispevek B. R. Trnova pot partije v Sobotni prilogi Dela dne .... Prispevek je po vsebini mogoče opredeliti kot zgodovinsko analizo določenega obdobja (na kar kaže že oznaka nad naslovom Slovenci v osemdesetih letih). Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za vrednostno oceno avtorja in torej za negovo subjektivno mnenje, pa vendarle njegov prispevek vsebuje veliko podatkov in informacij o dogodkih v določenem obdobju. V tem delu - kolikor torej prispevek vsebuje določene informacije - je treba prizadetemu priznati tudi pravico do popravka in odgovora. V tem delu ima torej pritožba prav. Ker pa sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek ni zavrnilo iz tega razloga, je njegova odločitev kljub temu pravilna. V prispevku B. R. se tožnik omenja kot avtor predloga za prenovo ZKS, ki je bil objavljen v Komunistu in o katerem je obširno razpravljal CK (zadnji stavek 3. odstavka 3. stolpca na 13. str. Sobotne priloge Dela) in le na ta del informacije se lahko nanaša tožnikov odgovor. Glede na to da je tožnik naveden z imenom in priimkom, mu je treba priznati tudi interes za objavo odgovora (1. odst. 9. čl. ZJG). Vendar pa mora biti tak odgovor v skladu z zahtevami ZJG, kar pomeni, da sme navajati samo dejstva in okoliščine, s katerimi se izpodbijajo oziroma dopolnjujejo navedbe v objavljeni informaciji. Ohranjena mora biti tudi sorazmernost, t.j., da mora biti bistvena vsebina odgovora in popravka navedba dejstev v povezavi s tistimi iz informacije. Navedeno pa pomeni, da je mogoče zahtevati odgovor le na informacije, ki vsebujejo dejstva in podatke in da se mora odgovor nanašati na tako vsebino informacije. Vsebina odgovora je torej le bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni in je zato informacija nepopolna, odgovor pa jo dopolnjuje. Pri taki presoji pa se pokaže, da obravnavani odgovor ne ustreza zahtevam iz 1. in 6. alinee 13. čl. ZJG. Tožnik, ki je v prispevku omenjen kot avtor predloga za prenovo ZKS, namreč v odgovoru zajema obdobje vse od leta 1938 dalje, najmanj pa od 1941 do 1990, česar se informacija sploh ne tiče, poleg tega pa je odgovor nesorazmerno daljši od informacije, v kateri je navedba, zaradi katere se daje oziroma od dela informacije, na katerega se neposredno nanaša. Primerjava obsega teksta, ki jo tožnik ponuja v pritožbi (3/4 strani Sobotne priloge Dela v primerjavi s prispevkom B. R. ali drugimi prispevki v tem glasilu), ne pride v poštev, saj je treba primerjati odgovor le s konkretno informacijo, zaradi katere je podan sploh tožnikov interes za objavo odgovora. Tožnik očitno pod vtisom večletne "gonje", ki jo omenja v pritožbi, pojasnjuje v odgovoru vse svoje življenjsko obdobje ustvarjalnosti, ki se v informaciji (in tudi celotnem prispevku B. R.) sploh ne omenja, razen tega pa tožnika tudi ne označuje za ideologa ZKS oziroma obravnavanega obdobja. Tožnikov odgovor se torej na eni strani ne nanaša (samo) na informacijo, zaradi katere se zahteva objava odgovora, po drugi pa je nesorazmerno daljši od tistega dela informacije, na katerega se neposredno nanaša. To pa so tudi razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek in to po povedanem povsem pravilno. Za objavo odgovora na informacijo morajo biti namreč izpolnjene predpisane predpostavke, da se lahko doseže (tudi s tožbo) brezplačna objava odgovora. Od teh predpostavk neodvisne objave pa se lahko dosežejo na druge načine, kot jih omogoča pravica iz 39. čl. Ustave RS. Splošna svoboda izražanja namreč nikomur ne zagotavlja, pravice do objave njegovih mnenj in komentarjev v prav določenem časopisu in je takšna zahteva tudi neiztožljiva. Navedeno pa pomeni, da je izpodbijana sodba prve stopnje pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Neutemeljeno tožnikovo pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).