Jedro

Pogoji za pridobitev predčasne starostne pokojnine vojaškega zavarovanca so po 16. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur.l. SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) - na katerega uporabo napotuje 2. alineja 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS 4/92) - določeni z dopolnitvijo petintridesetih let pokojninske dobe ob dopolnitvi minimalne starosti petinpetdeset let. Znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ureja zakon v 17. členu. Ta določba omogoča, da se vojaškemu zavarovancu, ki je opravljal določene dolžnosti, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine, določene v 16. členu, zniža. Znižanje je sorazmerno skupni zavarovalni dobi iz naslova povečanja in določeno v 97. členu. Način zmanjšanja predpisane starostne meje pa je po omenjeni zakonski določbi predpisan s polnimi leti in ne, kot zmotno zatrjuje revizija, z meseci in dnevi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije predčasne starostne vojaške pokojnine potem, ko je ugotovilo, da H.V. ne izpolnjuje v 2. alineji 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanih pogojev, da je bil po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in, da je do 18.10.1991 izpolnil pogoj za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti sodni odločbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve postopka in ustave ter predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi.

Vztraja pri svojih pritožbeni trditvi - za katero meni, da je sodišče druge stopnje ni obravnavalo - in sicer, da je bil v predpisanem obdobju dejansko na razpolagi. Revident očita sodišču, da je zmotno uporabilo določbo 97. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, saj pri znižanju tožnikove starostne meje za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine ni upoštevalo štirih mesecev in devetnajst dni povečane zavarovalne dobe.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94, v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijski očitek procesne kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodna odločba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. V njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih; pa tudi razlogi o pravni presoji so popolni. Zato tudi revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena.

Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na dejstvo, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi. Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev, s katero sta tožnikov zahtevek na izplačilo akontacije predčasne pokojnine zavrnili in vzdržali v veljavi odločitev tožene stranke, zakonita in pravilna.

Pravico do prevzema izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pridobijo po 2. alineji 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok) osebe, ki do 18. julija 1991 še niso uveljavile pravice do vojaške pokojnine, vendar so do 18. oktobra 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, če so bile ves čas po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Status zavarovancev (upravičencev) ves čas od 18.7.1991 je presojati skladno z določili zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90), ki je v drugem delu 10. poglavja (stanja vojaških oseb v službi JLA) v določbah od 292. člena do 298. člena uredil pogoje in primere za priznanje bolniškega staleža, razpolage in suspenza aktivnih vojaških oseb. V 14. poglavju so urejeni razlogi in postopek za prenehanje vojaške službe (392. člen do 402. člen). Aktivnim vojaškim osebam, za katere je izdan akt o prenehanju službe, preneha služba z dnem razrešitve (1. odstavek 399. člena v zvezi z 1. odstavkom 400. člena). Po določilu 2. odstavka 400. člena so aktivni vojaški osebi, ki je samovoljno zapustila službo, služba šteje le do dneva, ko jo je zapustila.

Za odločitev o postavitvi, premestitvi, dajanju na razpolago ali odstranitvi z dolžnosti aktivne vojaške osebe je v 496. členu - za razrešitev pa v 495. členu - omenjenega zakona predpisana pismena oblika. Ker tožeča stranka pismene odločbe pristojnega organa, iz katere bi bilo razvidno, da je bila - po njenih trditvah (listovna št. 10) - od vložitve zahteve za upokojitev na razpolagi, ne poseduje, sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali z vprašanjem, ali je bil tožnik na dejanski razpolagi. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da H.V. po 18.7.1991 ni bil na dejanski razpolagi, saj je do odhoda JLA iz R Slovenije aktivno opravljal svojo funkcijo komandanta vojaške organizacijske enote v vojašnici bratstva in edinstva Ljubljana Polje. Zatrjevano dejstvo, da naj bi tožnik svoje zadolžitve ne opravljal, čeprav - kot je sam izpovedal - poslov ni predal, tudi ni pravno odločilno. Status razpolage se po določbi 2. alineje 1. odstavka 2. člena odloka prizna vojaški osebi, če ji je bila izdana ustrezna odločba pristojnega organa, sicer pa le na dokazih oprtem dejstvu, da v času, določenem z omenjenim odlokom, ni opravljal nobenih vojaških aktivnosti. Tožeča stranka takšnega statusa ni uspela dokazati. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je bil H.V. v spornem času vojaško aktiven. Če pa je tako, njegovega stanja ni mogoče pravno upoštevati kot razpolage.

Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik ni izpolnjeval statusnega pogoja, prav tako pa tudi ne drugega pogoja iz določila 2. alineje 1. odstavka 2. člena odloka - da je do 18.10.1991 izpolnil pogoje za priznanje pravice do predčasne starostne vojaške pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Tožnik je, po ugotovitvah obeh sodišč, do 18.10.1991 dopolnil skladno določilu 16. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) pogoj pokojninske dobe, ne pa pogoja starosti. Pogoji za pridobitev predčasne starostne pokojnine vojaškega zavarovanca so po 16. členu omenjenega zakona - na katerega uporabo napotuje 2. alineja 1. odstavka 2. člena odloka - določeni z dopolnitvijo petintridesetih let pokojninske dobe ob dopolnitvi minimalne starosti petinpetdeset let. Znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ureja zakon v 17. členu. Ta določba omogoča, da se vojaškemu zavarovancu, ki je opravljal določene dolžnosti, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine, določene v 16. členu, zniža. Znižanje je sorazmerno skupni zavarovalni dobi iz naslova povečanja in določeno v 97. členu. Način zmanjšanja predpisane starostne meje pa je po omenjeni zakonski določbi predpisan s polnimi leti in ne, kot zmotno zatrjuje revizija, z meseci in dnevi. Zato je pritrditi stališču izpodbijane odločbe, da je tožnik pridobil pravico do predčasne starostne vojaške pokojnine šele z dopolnitvijo predpisane starostne meje oseminštirideset let (petinpetdeset let zmanjšane za sedem let benificirane dobe) šele z dnem 1.2.1992, to je po preteku v odloku določenega roka.

Ker tožnik dne 18.10.1991 ni izpolnjeval v 2. alineji 1. odstavka 2. člena odloka predpisanega pogoja za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, zaključuje, da je bila tožniku utemeljeno odklonjena pravica do akontacije vojaške pokojnine.

Revizijska trditev, da je sodišče v izpodbijani sodni odločbi zmotno uporabilo materialno pravo, ne drži. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).