Jedro

Načelo kontradiktornosti pomeni tudi to, da je obseg dokazovanja odvisen od obsega obrambe toženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, z dne 23.8.1994, opr.št. V I-1145/94 tudi v 1. in 3. točki ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik ponavlja, da vtoževani znesek temelji na verzijskem zahtevku, saj se je tožeča stranka na račun tožene okoristila; tožeča stranka je namreč plačala tisto, kar bi morala toženka. Pritožnik navaja, da je bila toženka v postopku neaktivna in meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 7. člena ZPP. Le-tega je treba namreč razlagati restriktivno, kar pomeni, da mora res vsaka stranka za svoja dejstva predlagati dokaze, vendar pa se to nanaša samo na sporna, ne pa tudi nesporna dejstva. Pritožba je utemeljena. Eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti. To načelo se po eni strani izraža skozi dolžnost sodišča, da da sodišče vsaki od strank možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (načelo obojestranskega zaslišanja - 1. odstavek 5. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), po drugi strani pa se kaže v tem, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (1. odstavek 7. člena ZPP) in so torej stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Slednje pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (2. odstavek 7. člena ZPP) in sicer takrat, kadar iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). V tem primeru pa zakon še prav posebej prepoveduje, da bi sodišče svojo odločbo oprlo na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo kontradiktornosti, katerega skrajni odraz je izdaja zamudne sodbe, se bolj ali manj odraža v vseh institutih pravdnega postopka, še prav posebej pa pride do izraza v določbah o dokazovanju. Tako na eni strani velja pravilo o dokaznem bremenu, na drugi strani pa pravilo, ki je logična posledica načela kontradiktornosti, to pa je, da nespornih dejstev ni potrebno dokazovati. Naposled pa ZPP kršitev načela kontradiktornosti določa tudi kot absolutno bistveno kršitev postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tožnik zatrjeval, da je založil stroške tožene stranke. V dokaz svojih navedb je že predlogu za izvršbo priložil verodostojno listino, iz katere izhaja terjatev tožene stranke. Toženka je zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ugovarjala, zaradi česar je bilo potrebno o sami terjatvi (utemeljenosti oziroma resničnosti verodostojne listine) odločati v pravdi. Navedbe toženke v ugovoru so bile posplošene, vendar pa tedaj veljavni Zakon o izvršilnem postopku od dolžnika ni terjal, da svoj ugovor obrazloži, marveč je zadostovalo že pavšalno nasprotovanje sklepu o izvršbi. Celotna faza navajanja dejstev in dokazovanja le-teh je bila tako osredotočena na postopek, ki ga sodišče vodi kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (pravdni postopek). V tem postopku je nato tožnik predložil fotokopije računov, ki so bili s strani dobaviteljev dostavljeni za opravljene dobave in storitve v objektu X. ter nato svoj zahtevek tudi dodatno obrazložil oziroma pojasnil način delitve in obračuna stroškov. Tožena stranka teh dejstev, za katere je tožnik predložil tudi posamezne dokaze, ni prerekala ter potemtakem tvorijo dejansko stanje, ki med strankma ni sporno. Kvantiteta in kvaliteta dokazov, ki jih je stranka dolžna predlagati oziroma predložiti, pa je odvisna od stopnje spornosti zatrjevanih dejstev. Pri tem ima pomembno vlogo tudi sodišče, saj mora predsednik senata v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločitev. Tožnik se je ob takšnem stanju stvari (ob neaktivnosti tožene stranke) lahko utemeljeno zanesel na to, da njegova trditvena podlaga zadošča zahtevam zakona o pravdnem postopku (predvsem njegovega 7. člena), v katerem se odraža načelo kontradiktornosti. Sodba sodišča prve stopnje je bila zato za tožnika presenečenje, saj nasprotuje načelu odprtega sojenja in v zvezi s tem tudi načelu kontradiktornosti. Iz navedenih razlogov je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354/1 člen ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi zagrešene kršitve načela kontradiktornosti.