Jedro

Rok za izplačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni določen, tako da je zamuda tožene stranke nastala šele z vložitvijo tožbe. Zakonske zamudne obresti je dolžna plačati šele od tega dne dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati znesek 2.042,33 EUR, od tega bruto zneska odvesti z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto znesek pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2008 dalje do plačila, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, se zavrne.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 2.042,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2008 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 631,28 EUR, od poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje, tožnici pa naloži tudi plačilo toženi stranki nastalih pravdnih stroškov. Primarno ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da se kot plača, ki predstavlja osnovno za odmero pogodbene kazni upošteva bruto plača. Pogodbena kazen namreč predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je potrebno plačati tako davek kot prispevke. Če bi bila tožnica upravičena do tega zneska, bi morala tožena stranka od tega bruto zneska obračunati in plačati zakonsko določene davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek. Tožnica tudi ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, saj do vložitve tožbe tožena stranka sploh ni mogla biti v zamudi, saj tožnica ni zahtevala pogodbene kazni. Poudarja, da v zvezi z vloženo revizijo pričakuje, da bo citirana sodba, na kateri temelji tožbeni zahtevek, spremenjena. S tem pa bo odpadla podlaga za uveljavljanje pogodbene kazni, zato bi moralo sodišče postopek prekiniti do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo prav, ko je tožnici prisodilo pogodbeno kazen na podlagi bruto plače. Od tega bruto zneska je tožnica zavezana plačati še davke in prispevke in bo dejansko prejela neto znesek (znižan za davke in prispevke). Navedbe v zvezi z dejstvi, s katerimi ugovarja zakonskim zamudnim obrestim, so nove in v nasprotju s 337. členom ZPP. Tožnica je plačilo pogodbene kazni zahtevala od tožene stranke že pred 30. 1. 2008 (dan pravnomočnosti), kar pomeni, da ji zakonske zamudne obresti gredo najkasneje od tega datuma. V konkretnem primeru tudi ni podan razlog za prekinitev postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer na podlagi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji), po katerem pripada delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pogodbena kazen v višini njegovih treh povprečnih plač v zadnjih treh mesecih. S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 337/2008, potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 215/2007, je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, kar pomeni, da je pogoj za izplačilo pogodbene kazni po citirani določbi SKPgd izpolnjen. Pritožba zato nima prav, da tožnica do pogodbene kazni po SKPgd ni upravičena. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno prekinjati postopka zaradi vložene revizije tožene stranke, s katero le-ta pričakuje, da bo reviziji ugodeno in da bo odpadla pravna podlaga za izplačilo pogodbene kazni.

Tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni v znesku 2.042,33 EUR, ki predstavlja trikratnik povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Pogodbena kazen predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je treba odvesti davke po določbah Zakona o dohodnini (ZDoh – Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji). Po 15. členu ZDoh so predmet obdavčitve vsi dohodki in dobički (fizične osebe), ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ne glede na vrsto, za dohodek pa se šteje vsako izplačilo, ne glede na obliko. Za dohodek štejejo dohodki iz zaposlitve, ki vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v ZDoh ni med dohodki, za katere velja davčna oprostitev, prav tako tudi ni navedena kot dohodek, ki se ne šteje za dohodek fizičnih oseb. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV – Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji) v 3. točki določa, da se plačujejo prispevki za socialno varnost od bruto plače in bruto nadomestila plače, poleg tega pa tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. V 3. členu ZPSV je tudi določeno, da se prispevki za socialno varnost obračunavajo in plačujejo iz bruto prejemkov. Osnova za pogodbeno kazen je plača delavca, ki je vedno v bruto znesku, od katerega pa je potrebno odvesti prispevke in davke, kot to utemeljeno opozarja pritožba.

Utemeljena je pritožba tožene stranke glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene pogodbene kazni. V 28. členu SKPgd ni določen rok za izplačilo pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker rok za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni določen, je lahko delodajalec, to je tožena stranka, prišel v zamudo (ker ni bilo predhodnega opomina) šele z vložitvijo tožbe 21. 5. 2008. Po določbi 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) dolžnik pride v zamude, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da izpolni svojo obveznost. Pravilnost takega stališča izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 236/98, kjer se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pridružilo stališču višjega sodišča glede pričetka teka zamudnih obresti od pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da v primeru, ko rok za izplačilo le-te ni določen, lahko pride stranka v zamudo, ker ni bilo predhodnega opomina, šele z vložitvijo tožbe. Tožena stranka je tako prišla v zamudo šele z 21. 5. 2008. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. točko 358. člena ZPP delno spremeniti tako, kot to izhaja iz izreka sodbe, v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka iz razloga, ker je bil uspeh s pritožbo minimalen, odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve.