Jedro

Tožniku, ki je v zgodnjih jutranjih urah dostavljal prehrambene izdelke zavarovancu toženke in je moral hoditi po zaledenelem dvorišču, pokritim s snežnim puhom, ni mogoče očitati, da je opustil skrb za lastno varnost, saj je bil primerno obut in je hodil počasi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da poleg že izplačane nesporne odškodnine tožniku plača še 13.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2007 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške pravdnega postopka v višini 2.011,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku, ki se je poškodoval pri padcu 3.3.2006 pred trgovino zavarovanca tožene stranke ter je v poškodbi dobil trojni zlom desnega gležnja z izpahom, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 22.500,00 EUR, pri čemer je z upoštevanjem že plačane valorizirane odškodnine (9.400,00 EUR) toženki naložilo le še plačilo razlike v višini 13.100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin priznalo odškodnino v višini 8.000,00 EUR, kot je zahteval, iz naslova strahu 1.500,00 EUR od uveljavljanih 1.700,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je priznalo 12.000,00 EUR od uveljavljanih 12.500,00 EUR in iz naslova skaženosti 1.000,00 EUR, kot je uveljavljal. Zoper sodbo se je pritožila toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Glede temelja odškodninske odgovornosti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o njeni objektivni odgovornosti, ugovarja pa njegovemu stališču, da ni podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Ocenjuje, da je podana tožnikova soodgovornost, saj je vedel, da je po tleh led, da ima polne roke in bi moral biti pri opravljanju svojega dela bolj pozoren, kot je bil. Ne gre spregledati dejstva, da je večkrat tedensko dostavljal izdelke na isto mesto in da so mu bile zato razmere poznane. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki tožniku ni verjelo, da je na mestu padca videl led. Ne glede na to, ali je led tam videl ali ne, pa je njegova soodgovornost podana tudi zato, ker so mu bile razmere poznane. Ocenjuje, da je podana tožnikova soodgovornost za nastali škodni dogodek vsaj v višini 30 % zatrjevane škode. Sodišču prve stopnje očita, da je pri dosojanju višine nepremoženjske škode v celoti upoštevalo mnenje medicinskega izvedenca dr. F. K., ni pa dovolj kritično povzelo navajanj tožnika na naroku in ni v zadostni meri upoštevalo že izoblikovane sodne prakse za podobne poškodbe. Priznava, da je tožnik med zdravljenjem trpel določene nevšečnosti in telesne bolečine, ocenjuje pa, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in bi pravično odškodnino, brez upoštevanja odgovornosti po temelju, predstavljal znesek 5.000,00 EUR. Tudi 1.500,00 EUR odškodnine za strah je pretirano in je izven okvirov odškodnin, ki se prisojajo. Pravična denarna odškodnina iz naslova strahu je po njenem mnenju 1.200,00 EUR, brez upoštevanja odgovornosti po temelju. Bistveno previsoko odmerjena je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti in bi primerno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti predstavljal znesek 800,00 EUR brez upoštevanja odgovornosti po temelju. Tožnikove brazgotine so na takem mestu, da je poškodovani del pretežni del leta lahko pokrit, in tako bistveno manj viden. Primerna denarna odškodnina iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila 9.700,00 EUR, brez upoštevanja odgovornosti po temelju. Strinja se, da je tožnik dobil hudo telesno poškodbo in je pri opravljanju nekaterih opravil omejen, vendar mu je kljub temu priznana previsoka odškodnina. V zvezi s previsoko dosojenim zneskom odškodnine za nepremoženjsko škodo se sklicuje na sodno prakso, in sicer sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 451/2005, II Ips 1828/99, II Ips 498/2005 in II Ips 628/2006. Ocenjuje, da bi bila primerna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode, brez upoštevanja najmanj 30 % soodgovornosti tožnika, 16.700,00 EUR.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je le ugodilni del sodbe, saj se tožnik ni pritožil in je zavrnilni del sodbe postal pravnomočen.

O temelju tožbenega zahtevka: Toženka v pritožbi ne oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je podana njena krivdna odgovornost, ker ni poskrbela, da bi bila tla očiščena ledu ali posuta z ustreznimi sredstvi, ki bi drsnost zmanjševala, vztraja pa pri stališču, da je podana soodgovornost tožnika za nastali škodni dogodek vsaj v višini 30 % zatrjevane škode. Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik imel obuto ustrezno obuvalo, da je hodil počasi in da ga teža treh praznih zabojnikov (skupaj 9 kg) ni mogla toliko ovirati, da bi bil nestabilen pri hoji, ter ob upoštevanju trditvene podlage toženke, pritožbenim navedbam (soodgovornost tožnika za škodo v višini 30 %) ni mogoče slediti. Toženka je sokrivdo tožnika (navedbe na naroku 26.1.2003) uveljavljala le s trditvijo, da bi moral biti dodatno previden zaradi poledenele poti. Ni opredelila, v čem vidi tožnikovo premalo previdno ravnanje, in se je sklicevala le na sodno prakso, ki v primeru poledenelosti nalaga pešcem previdnost. Navedbe, ki jih toženka podaja prvič v pritožbi (da so bile tožniku razmere zaradi večkrat tedenske dostave poznane; da bi moral biti posebno previden, ker zaradi zabojnikov v rokah ni imel prostih rok) so pritožbena novota, ki jih pritožbeno sodišče, glede na določbo 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP), ne sme upoštevati. Toženka v pritožbi ne pojasni (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde, teh trditev ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo mesto padca tožnika na dvorišču pred vhodom v poslovno stavbo zavarovanca tožene stranke in ne tam, kot je trdil tožnik (par korakov po izstopu iz mesnice, v katero je dostavil pecivo), ni pomembno, ali je bil na mestu padca, ki ga je tožnik štel za mesto padca, led ali ne. Na pritožbeno oporekanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki tožniku ni verjelo, da je na mestu padca videl led, pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP). Tožnik, ki je v zgodnjih jutranjih urah dostavljal prehrambene izdelke (krofe in drugo pecivo) zavarovancu tožene stranke, je moral hoditi po zaledenelem dvorišču (toženka ni trdila, da bi lahko izbral drugo pot). Ob nadaljnji neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni bilo celotno dvorišče ledeno, in je bilo poledenelo le na posameznih predelih, ki so bili zakriti (kot celotno dvorišče) s snežnim puhom, tožniku, ki je bil primerno obut in je hodil počasi, ni mogoče očitati, da je opustil skrb za lastno varnost, kot trdi toženka. Neutemeljeno je torej zavzemanje toženke, da je treba tožniku pripisati najmanj 30 % soodgovornost. O višini odškodnine: Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007; UPB; s spremembami; OZ). Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago za odločanje o višini denarne odškodnine in jih toženka v pritožbi povzema, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 22.500,00 EUR (brez upoštevanja že plačanega valoriziranega nespornega dela odškodnine). Priznana odškodnina je primerljiva z drugimi odškodninami v podobnih primerih in je tožnica s sklicevanjem na sodbe Vrhovnega sodišča, s katerimi so bili priznani bistveno nižji zneski, ne more uspešno izpodbiti. Zadeva II Ips 471/2005 ni primerljiva, saj zaradi zastaranja ni bila priznana vsa škoda. V zadevi II Ips 628/2006 je bila oškodovanka ob nesreči stara 46 let (tožnik je bil star 29 let). V zadevi II Ips 498/2005 pa takrat mladoletnemu tožniku očitno niso ostale take posledice poškodbe kot pri tožniku. Zadeva II Ips 1828/99 ni objavljena v bazi SOVS, toženka pa je tudi ni predložila.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, intenzivnostjo in trajanjem bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem, ki temeljijo na ugotovitvi izvedenca, sodišče druge stopnje nima pomislekov glede primernosti odškodnine iz naslova telesnih bolečin v višini 8.000,00 EUR. Trojni zlom desnega gležnja z izpahom, ki je tožniku povzročil zelo hude bolečine od poškodbe do operacije (okrog 3 ure), 6 dni hude telesne bolečine po obeh operacijah, 8 tednov trajajoče srednje intenzivne telesne bolečine in stalno (16 tednov) tudi lažje telesne bolečine ter številne nevšečnosti, ki jih povzema sodišče prve stopnje na 7. strani sodbe, zlasti 3-mesečna hoja z berglami, tožnika nedvomno upravičujejo do odškodnine, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Odškodnina v višini 5.000,00 EUR, za katero se zavzema toženka, ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Pri odškodnini za strah je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno upoštevalo tako objektivna kot subjektivna merila in je primerna odškodnina iz tega naslova 1.500,00 EUR, kot jo je priznalo. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel intenziven strah ob nesreči (zaslišal je glasen zvok pokanja kosti, občutil zelo hudo bolečino in videl nogo v nenaravnem položaju) ter da je bil vsaj pol leta upravičeno v strahu za uspeh zdravljenja, ni podlage za nižjo odškodnino (1.200,00 EUR), kot se zavzema toženka.

Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.000,00 EUR, je že sodišče prve stopnje upoštevalo, da lahko tožnik pretežni del leta skaženost prekrije, spričo česar toženka ocenjuje, da je upravičen le do 800,00 EUR odškodnine. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje, ki si je samo ogledalo brazgotine, verjelo tožniku, da takrat, ko jih ne more prekriti, trpi duševne bolečine (vidne so tri brazgotine, nesorazmerje je v debelini gležnjev).

Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v mnenju izvedenca, so tožniku po poškodbi ostale trajne posledice, in sicer v precejšnji omejenosti gibljivosti desnega gležnja in za 1/3 zmanjšani grobi moči v gibih skočnega sklepa in stopala, ostal pa je tudi predel hipestetične kože velikosti 5x5 cm pod maleolom. Zaradi ugotovljenih posledic je omejen v življenjskih aktivnostih (ugotovitve sodišča prve stopnje na 9. strani sodbe), čemur toženka niti ne oporeka. Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Ob upoštevanju, da gre za mladega moškega (na dan glavne obravnave še ni bil star 32 let), ki je bil prisiljen opustiti športne aktivnosti (ne more več igrati košarke in nogometa s prijatelji), ima pa tudi težave pri vožnji, hoji po neravnem terenu ter hoji po stopnicah navzdol, je primerna odškodnina, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, v višini 12.000,00 EUR.

Stroškovni odmeri toženka obrazloženo ne nasprotuje in njeno spremembo veže na v pritožbi uveljavljan drugačen uspeh v pravdi, s čimer ni uspela.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Toženka, ki s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrniti pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.