Jedro

Trditev, da v izreku izpodbijanega sklepa niso navedeni izvršilni naslovi, ne drži. Kot izvršilni naslovi so navedeni izvršljivi obračuni davka (obračuni REK-1, REK-2 in DDV-O) ter izvršljiva odločba o odmeri davka. Kot tožniku pravilno pojasni tožena stranka pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži njene izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2). Obračun davka pa postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu (tretji odstavek 145. člena ZDavP-2).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva začela zoper tožnika davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku, ki skupaj z zamudnimi obrestmi po stanju na dan 24. 5. 2018 znaša 67.705,97 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018 do dneva plačila. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev na računu tožnika pri banki A. d.d. Z izpodbijanim sklepom je nadomestila sklep št. DT 4934-26703/2018-1 08 z dne 13. 2. 2018. 2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-554/2018-2 z dne 14. 11. 2018 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. Nadomestni sklep je, drugače od prvotnega, ustrezno obrazložen, iz njega pa je razvidno tudi, kako so se po izdaji nadomeščenega sklepa obveznosti po posameznih izvršilnih naslovih (delno) poravnale s plačili in kako so se po njegovi izdaji poravnale s pobotom, ki je bil izvršen dne 24. 4. 2018 na podlagi razlike po predloženem davčnem obračunu DDPO za leto 2017, in s pobotom presežka iz naslova DDV. Obveznosti, ki so s plačili (delno) oziroma s pobotom v celoti prenehale, so v izpodbijanem sklepu navedene. Izdajo nadomestnega pa davčni organ pravilno opre na 242. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), navede pa tudi razloge za njegovo izdajo. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožniku pojasni še, da vložena pritožba zoper odmerno odločbo izvršbe ne preprečuje, in ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje tudi vse podatke, ki omogočajo preizkus pravilnosti obračunanih zamudnih obresti.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter postopek davčne izvršbe zoper tožnika ustavi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tožniku je bila odvzeta pravica do pravnega sredstva, saj se do vsebine izpodbijanega sklepa ni mogel opredeliti. Njegova obrazložitev je po mnenju tožnika bistveno pomanjkljiva, saj v njej davčni organ iz knjigovodske evidence ugotavlja, da tožnik ni v predpisanem roku izpolnil obveznosti, ki so navedene v izreku, vsa ostala obrazložitev pa le predstavlja citiranje zakonskih določb. Obrazložitev je neskladna z 214. členom ZUP in je zato tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo izpodbijanega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa ni razviden izvršilni naslov. Naslovi, s katerimi je utemeljen (obračuni REK-1, REK-2 in DDV-O) pa so nedokončni in nepravnomočni. Tožnik je zoper njih vložil pritožbo, o kateri ni bilo odločeno, in je zato izdaja izpodbijanega sklepa tudi preuranjena. Tožnik zlasti opozarja na izvršilni naslov „Davčni odtegljaj od dohodkov ZDoh-2, ki niso dohodki iz delovnega razmerja REK-2, odločba DT 4200-831/2017 z dne 5. 12. 2017, za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, Akontacija dohodnine od drugih dohodkov“, ki naj bi po navedbi davčnega organa postal izvršljiv 23. 1. 2018, kar pa ne drži. Obveznosti, navedene pod točkami 1, 2 in 4 razpredelnice iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, so poravnane, dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno tudi pri obračunu terjatev iz naslova davka od dohodka pravnih oseb, saj davčni organ ni upošteval izgube tožnika ter s tem ni upošteval 36. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), po katerem lahko davčno izgubo v davčnem obdobju zavezanec pokriva z zmanjšanjem davčne osnove v naslednjih davčnih obdobjih, če zakon ne določa drugače, pri čemer pravica ne preneha s prehodom na ugotavljanje davčne osnove v skladu s 67. a členom ZDDPO-2. Zakonske zamudne obresti so v izpodbijanem sklepu obračunane napačno, hkrati pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na kakšen način ter od katerih postavk so bile obračunane, in tudi ne, za katero obdobje. Nadalje niti v dejanskem niti v pravnem pogledu ni obrazložena 8. točka izreka izpodbijanega sklepa. Vse navedeno izkazuje, da temelji izpodbijani sklep na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in da so bila v postopku njegove izdaje kršena pravila procesnega zakona. Zaradi navedenih kršitev izpodbijana odločba (pravilno: sklep op. sodišča) brez dvoma posega tudi v pravice, ki jih tožniku zagotavlja Ustava RS v določbah 2., 14. in 22. člena.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Očitek bistvene pomanjkljivosti obrazložitve je neutemeljen, saj so razlogi po presoji sodišča pravilni in glede na predmet odločanja zadostni. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne organ druge stopnje. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih v celoti ne ponavlja.

7. Trditev, da v izreku izpodbijanega sklepa niso navedeni izvršilni naslovi, ne drži. Kot izvršilni naslovi so navedeni izvršljivi obračuni davka (obračuni REK-1, REK-2 in DDV-O) ter izvršljiva odločba o odmeri davka. Kot tožniku pravilno pojasni tožena stranka pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži njene izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2). Obračun davka pa postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu (tretji odstavek 145. člena ZDavP-2). Navedba, da je datum izvršljivosti 23. 1. 2018 naveden napačno, je pavšalna, kolikor pa se navezuje na vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo, pa jo sodišče zavrača iz zgoraj navedenih razlogov. Pavšalna je tudi trditev, da so obveznosti po izvršilnih naslovih iz tabele pod 1, 2 in 4 v celoti poravnane, kršitve določb ZDavP-2 o vrstnem redu poravnave davka in pripadajočih dajatev (93. člen) pa tožnik tudi ne zatrjuje.

8. Z izpodbijanim sklepom se od tožnika ne izterjuje obveznost iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb, zato vprašanje pokrivanja davčne izgube po 36. členu ZDDPO-2 ni predmet presoje v tem postopku. Preveč plačane akontacije DDPO v letu 2017 pa so v izpodbijanem sklepu upoštevane, kot je obrazloženo na 5. strani izpodbijanega sklepa.

9. Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti, saj so v izpodbijanem sklepu navedeni tako pravna podlaga kot tudi vsi podatki, ki omogočajo njegov preizkus. Neskladen z vsebino izpodbijanega sklepa pa je tudi očitek neobrazloženosti 8. točke njegovega izreka.

10. Ker po navedenem sodišče očitanih nezakonitosti in nepravilnosti, s katerimi naj bi bilo po navedbah tožbe poseženo tožnikove ustavno varovane pravice, ne ugotavlja, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika je namreč v celoti nesubstanciran, saj tožnik dejstev, ki naj bi se z njim dokazovala, v tožbi ne navede in navaja zgolj pravna stališča, ki niso predmet dokazovanja.