Jedro

Določba petega odstavka 25. člena ZUS-1, ki ureja način in merila za povrnitev stroškov v različnih primerih ustavitve postopka po 39. členu ZUS-1, je bila v 25. člen ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1A, ki je sledila odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-147/08, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009, s katero je bila ugotovljena neustavnost dotedanje ureditve načina odločanja o stroških v primerih ustavitev postopkov v upravnem sporu. Zakonodajalec je navedeno odločbo Ustavnega sodišča izvršil tako, da je v 25. člen ZUS-1 vnesel nov peti odstavek, v katerem je v prvem stavku za primer, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, določil, da sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, to je po določbah ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopek v upravnem sporu (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 214,19 EUR v roku 15 dni od vročitve izpodbijanega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi glede izpodbijane II. točke izreka sklepa navedlo, da skladno z določbo petega odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je upravni organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, in pri tožbi ne vztraja, odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, ki napotuje na uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo zoper II. točko izreka in navaja, da se pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi presoja po stanju njegove izdaje, ne pa z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastanejo po njegovi izdaji. V obravnavanem primeru naj bi do spremenjenih okoliščin prišlo po dokončnosti sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 1. 2015, zato tožeča stranka s tožbo ne bi mogla uspeti. Ta pa je bila nepotrebno vložena tudi iz razloga, ker lahko na podlagi 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov, ali pa je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Tožeča stranka je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje OE Koper (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 21. 4. 2015 razpolagala še preden je vložila tožbo, zato bi bilo bolj smiselno, da bi vložila predlog na podlagi 155. člena ZDavP-2. 4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa in predlaga zavrnitev tožbe. Priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna pravna podlaga odločitve sodišča prve stopnje o stroških tožeče stranke v upravnem sporu (v nadaljevanju stroški), ko je bil postopek ustavljen na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1. 7. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožeča stranka na Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici, vložila tožbo zoper sklep o davčni izvršbi Finančne uprave RS, št. DT 4934-5515/2015-1 06-710-01 z dne 16. 1. 2015, s katerim je bila zoper njo uvedena davčna izvršba na podlagi izvršljivih odločb Finančne uprave RS o odmeri prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače. ZPIZ OE Koper je z odločbo, št. 2031037 z dne 21. 4. 2015, v obnovljenem postopku ugotovil, da tožeča stranka v obdobju od 6. 4. 2012 do 16. 9. 2013 ni imela lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva v zasebni družbi, v kateri je bila poslovodna oseba. Na podlagi navedene odločbe je ZZZS OE Koper 24. 4. 2015 storniral prijavo tožeče stranke v zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodstva za kritično obdobje, s tem pa je odpadla pravna podlaga za vse izvršilne naslove, za katere je bila uvedena davčna izvršba. Prvostopenjski davčni organ je na predlog tožeče stranke s sklepom, št. DT 4934-5515/2015-10 06-710-09 z dne 11. 6. 2015, delno ustavil postopek davčne izvršbe. Tožeča stranka je 7. 7. 2015 sodišču prve stopnje sporočila, da tožbo umika, na podlagi česar je sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

8. Določba petega odstavka 25. člena ZUS-1, ki ureja način in merila za povrnitev stroškov v različnih primerih ustavitve postopka po 39. členu ZUS-1, je bila v 25. člen ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1A, ki je sledila odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-147/08, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009, s katero je bila ugotovljena neustavnost dotedanje ureditve načina odločanja o stroških v primerih ustavitev postopkov v upravnem sporu. Zakonodajalec je navedeno odločbo Ustavnega sodišča izvršil tako, da je v 25. člen ZUS-1 vnesel nov peti odstavek, v katerem je v prvem stavku za primer, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, določil, da sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, to je po določbah ZPP.

9. V obravnavani zadevi pritožnica ne nasprotuje uporabi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 ter s tem določb ZPP, temveč smiselno uveljavlja ugovor iz 157. člena ZPP, da za vložitev tožbe ni dala povoda oziroma da je bila ta vložena nepotrebno. Poleg tega naj bi bila tožba v primeru vsebinske obravnave zavrnjena kot neutemeljena. V vsakem primeru pa tožeča stranka naj ne bi umaknila tožbe takoj, ko je bil izpolnjen njen tožbeni zahtevek, kar od nje zahteva prvi odstavek 158. člena ZPP.

10. V zgoraj navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS potrdilo stališče pravne teorije, da je položaj iz tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 primerljiv s situacijo v pravdnem postopku, kjer toženec izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa tožbo umakne. Izpolnitev tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe pomeni njegovo pripoznavo. Pripoznava pa je enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je tožbeni zahtevek utemeljen.(1) Tudi v obravnavanem primeru je tožeča stranka z izdajo sklepa prvostopenjskega davčnega organa z dne 11. 6. 2015 dosegla učinek, ki ga je želela doseči s tožbenim zahtevkom, da je bilo o njeni obveznosti z dokončnim upravnim aktom odločeno v njeno korist. Pritožbene navedbe, da je bila tožba neutemeljena so zato brezpredmetne.

11. Vrhovno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da je bila tožba vložena nepotrebno, ker bi tožeča stranka lahko vložila zgolj predlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. V obravnavani zadevi je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan na podlagi izvršilnih naslovov, ki so očitno temeljili na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Zoper tak sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki ji je bila zavrnjena. Izpodbijani upravni akt je tako postal dokončen. Sodna oblika nadzora zakonitosti nad upravnimi akti pa je prav upravni spor. V obravnavani zadevi je sicer res obstajala tudi možnost vložitve predloga po 155. členu ZDavP-2, vendar tak predlog ne nudi tako širokega pravnega varstva kot tožba v upravnem sporu. Poleg tega 157. člen ZPP ureja primere, ko je bila tožba vložena brez predhodnega poziva na izpolnitev obveznosti, ali pa je bilo vloženih več tožb, ki temeljijo na istem dejanskem stanju. Te situacije niso primerljive z obravnavano, saj je pritožnica pritožbo zoper izpodbijani upravni akt zavrnila, predlog iz 155. člena pa ni vsebinsko enakovreden tožbi v upravnem sporu.

12. Postopek umika tožbe zaradi izdaje drugega upravnega akta, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ureja 39. člen ZUS-1, ki določa, da sodišče prve stopnje pozove tožečo stranko, da se v 15 dneh izjasni, ali vztraja (in v kakšnem delu) pri tožbi. V obravnavanem primeru je to sodišču prve stopnje sporočila tožeča stranka sama, še preden je bila k temu pozvana. To pa ne pomeni, da je v takem primeru njeno ravnanje podvrženo presoji, ali izpolnjuje pravni standard “takoj“ iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Umik tožbe v upravnem sporu je torej specialno urejen v 39. členu ZUS-1, nenazadnje pa zgolj 7-dnevni razkorak med umikom tožbe in dokončno ugasnitvijo naložene obveznosti ustreza tudi navedenemu pravnemu standardu.

13. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

14. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožeča stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k odločitvi, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 77.