Jedro

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s sklepom, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen njegov predlog, da je nastopilo zastaranje izvršitve zaporne kazni, ne samo, da ne načenja vprašanja, ki bi zadostilo pogojem za presojo zakonitosti s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 420. člena ZKP), temveč po vsebini uveljavlja kršitev zakona, ki naj bi jo sodišče zagrešilo v drugi odločbi, in ki jo je moč sanirati s tako imenovano nepravo obnovo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru predlog obsojenega S. C. z dne 18. 3. 2014 in z dne 15. 5. 2014 glede zastaranja izvršitve zaporne kazni deset mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. III K 178/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Kp 90/2008 zavrnilo kot neutemeljen. Višje sodišče je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in ga oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve načela zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 178/2007 z dne 15. 11. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 90/2008 z dne 7. 11. 2008 ter sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28205/2014 z dne 2. 10. 2014 spremeni tako, da ugotovi, da je izvršitev kazni absolutno zastarala, ali pa da obsojencu izreče enotno kazen dvajset let zapora.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja namreč kršitev kazenskega zakona, saj zatrjuje, da je bila napačno v enotno kazen združena pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 178/2007 tako, da je bila ta sodba upoštevana v dveh sodbah pri izreku enotne kazni. Okrajno sodišče v Mariboru pa je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo predlog obsojenca, da je kazen zapora v trajanju deset let zastarala, pritožbo zoper ta sklep pa je Višje sodišče zavrnilo. V zahtevi za varstvo zakonitosti, pa uveljavlja napačen izrek enotne kazni, vendar sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče v izpodbijanih sklepih nista odločali o izreku enotne kazni, pač pa le o tem, ali je izvršitev zaporne kazni izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 178/2007 zastarala.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper tako imenovano drugo odločbo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

5. V konkretni kazenski zadevi vložnik izpodbija „drugo odločbo“ in sicer sklep s katerim je bil pravnomočno zavrnjen njegov predlog, da je nastopilo zastaranje izvršitve zaporne kazni. Obsojenec v zahtevi v zvezi s to odločitvijo ne samo, da ne načenja vprašanja, ki bi zadostilo pogojem za presojo zakonitosti s tem izrednim pravnim sredstvom, temveč po vsebini uveljavlja kršitev zakona, ki naj bi jo sodišče zagrešilo v drugi odločbi, in ki jo je moč sanirati s tako imenovano nepravo obnovo (1. točka prvega odstavka 407. člena ZKP). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

6. Ker obsojenec prestaja daljšo zaporno kazen in nima premoženja, ga je Vrhovno sodišče skladno z določili člena 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.