Jedro

Tožnik, ki je (ko je čakal na pranje svojega vozila) stal na voznem pasu, za katerega je vedel, da se na njem odvija promet, in da se je mimo vozečemu vozilu umaknil tako, da je stopil nazaj, ne da bi pogledal ali lahko to varno stori, ter da zato ni opazil ne robnika (ob katerega se je spotaknil) ne jame, je tudi sam v precejšnji meri prispeval k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju (ob ugotovljeni tožnikovi 40-odstotni odgovornosti za nastalo škodo) toženkama naložilo, da morata tožniku solidarno plačati znesek 10.657,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnika in obeh toženk zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je (ob dejstvu, da je bila jama, v katero je padel, nezavarovana) presodilo, da je njegov soprispevek k nastanku škode 40 %. Izvedenec za varstvo pri delu je (med drugim) navedel, da tožnikovo ravnanje (ko se pri izstopu iz vozila ni umaknil na pločnik ob sami zgradbi) predstavlja posledico neposrečene projektantske rešitve, saj dobršen del uporabnikov bencinskega servisa za čakanje namenjenega pločnika ni uporabljalo. Poudarja, da je ravnal tako kot so ravnali drugi udeleženci, ki so pripeljali vozilo na pranje, zato mu ni mogoče očitati malomarnosti in neprevidnosti. Graja odločitev, da mu gredo od zvišanega zahtevka za nepremoženjsko škodo zakonske zamudne obresti šele od dneva zvišanja. Odločitev, da sta mu toženki dolžni plačati zakonske zamudne obresti od evrskih zneskov v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 (ko je bilo zakonito plačilno sredstvo še tolar), pa je neizvršljiva. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da ni soprispeval k nastanku škode.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkam ter stranskemu intervenientu, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da ni mogoče upoštevati na načelni ravni uveljavljan očitek bistvene kršitve določb postopka. Tožnik se je namreč na ta revizijski razlog skliceval le na splošno v uvodu svoje vloge, v nadaljevanju pa očitka ni ne konkretiziral ne obrazložil, zato ga sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnik 14. 12. 1997 poškodoval na bencinskem servisu. Ko je na dovozni poti čakal na pranje svojega vozila, se je zaradi drugega vozila zadenjsko umaknil proti robu vozišča, zadel v pločnik, za katerim se je nahajala nezavarovana jama in padel vanjo. Pri tem se je z roko udaril ob oster rob plošče in si prelomil desno zapestje, koželjnico.

8. Tožnik izraža nestrinjanje v zvezi z odločitvijo o njegovi soodgovornosti. Toda sodišči sta pravilno izhajali iz splošnih načel o škodi in sta pravilno uporabili prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ki uzakonja krivdno odgovornost, in 192. člen ZOR, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval, da je nastala škoda, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. V zvezi s tem sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo in pojasnili, da je prva toženka (kot lastnica zemljišča in poslovnega prostora ter naročnica reklamacijskih del – zamenjave robnika) kriva, ker je dopustila, da je bilo na njeni nepremičnini nezavarovano gradbišče (njeno odgovornost je pravilno izvajalo iz odgovornosti izvajalca teh del, primerjaj 207. člen ZOR), druga toženka (kot najemnica poslovnega prostora) pa, ker prve toženke ni opozorila, naj ustrezno ukrepa. Ker se je torej na prostoru okrog bencinske črpalke nahajala nezavarovana jama (dimenzij 130 cm dolžine, 50 cm širine in 40 cm globine), sta toženki za takšno opustitev solidarno krivdno odgovorni. Vendar pa je upoštevajoč dejstvo, da je tožnik (ko je čakal na pranje svojega vozila) stal na voznem pasu, za katerega je vedel, da se na njem odvija promet, in da se je mimo vozečemu vozilu umaknil tako, da je stopil nazaj, ne da bi pogledal ali lahko to varno stori, ter da zato ni opazil ne robnika (ob katerega se je spotaknil) ne jame, tudi tožnik sam v precejšnji meri prispeval k nastanku škode. Ker bi se ob večji previdnosti in skrbnosti, ki jo je bilo od tožnika mogoče pričakovati, tožnik nastanku škode lahko izognil, je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da znaša njegov soprispevek k nastanku škode 40 odstotkov.

9. Neutemeljeno tožnik izpodbija stališče sodišč prve in druge stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zvišanega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Odločitev sodišč, da tečejo zakonske zamudne obresti od zvišanih zahtevkov za posamezne oblike nepremoženjske škode šele od takrat, ko je tožnik takšne zahtevke postavil, je materialnopravno pravilna.

10. Neutemeljena je tudi revizijska teza, da je izrek sodbe prvostopenjskega sodišča glede zamudnih obresti neizvršljiv, ker je sodišče v izreku navedlo glavnico v evrih, ko je bilo zakonito plačilno sredstvo še tolar. Zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov so praviloma določene zgolj opisno. Odločitev o njih je dovolj določena, če so opredeljene od katerega zneska (glavnice) tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo, medtem ko bo nominalno višino obresti ugotovilo sodišče v izvršilnem postopku v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti v celoti (pri tem bo med drugim upoštevalo tudi Zakon o denarni enoti Republike Slovenije in Zakon o uvedbi eura).

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).