Jedro

Pravilna je ugotovitev inšpekcijskega organa, da obravnavanega objekta ni mogoče šteti kot enostavnega, ker zanj niso pridobljena vsa soglasja, kar v nadaljevanju pomeni tudi, da na drugačno odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati niti v tožbi zatrjevano dejstvo, da je tožnik predložil Izjavo o lastnostih objekta, ki jo zahteva določba drugega odstavka 6. člena Uredbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, Inšpekcijska pisarna Velenje, je z izpodbijano odločbo inšpekcijskemu zavezancu A.A. naložila ukrep ustavitve gradnje skladiščnega objekta - šotora (razpon 20 m), tlorisne velikosti 20,00 m x 18,00 m, na JZ delu zemljišča s parc. št. ..., k.o. ..., takoj po vročitvi te odločbe (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da mora inšpekcijski zavezanec do 1. 6. 2016 odstraniti objekt iz 1. točke izreka in na svoje stroške vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje ter v 3. točki izreka zagrozila s postopkom izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravila po drugih osebah ali s prisilitvijo, v primeru, da inšpekcijski zavezanec ne bo izvršil navedenega dejanja sam. V 4. točki izreka je izrekla prepovedi za objekt iz 1. točke izreka, na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ter v 5. točki izreka odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 6. točki izreka, da stroškov postopka ni.

2. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 7. 10. 2014 ter izjavah A.A., danih na zapisnik z dne 28. 10. 2014 in 26. 2. 2015, iz katerih izhaja, da je investitor gradnje ograje in šotorov na navedenem zemljišču in da za navedene objekte ni pridobil nobenega dovoljenja, samo izjavo o skladnosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta bila po opravljenem inšpekcijskem pregledu dne 28. 10. 2014 izdana sklepa o združitvi in odločba Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) z dne 3. 12. 2014 o postopku evidentiranja izravnanega dela meje za zemljišča s parc. št. 558/4, 558/5, 558/6, 558/7, vse k.o. ..., in da je grafični prikaz navedenih zemljišč drugačen, kot na dan inšpekcijskega pregleda. Glede na navedeno je bil inšpekcijski pregled ponovno opravljen 26. 2. 2015. A.A. je bil prisoten, pri pisanju pa ni sodeloval. Predložil je soglasje Občine Žalec, ki je bilo sestavni del gradbenega dovoljenja z dne 13. 9. 2013, za gradnjo pomožnega kmetijsko-gozdarskega objekta v velikosti 37,5 m x 4,0 m, na zemljišču parc. št. 558/4, k.o. ..., ki ni bil zgrajen, in dve vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta z dne 25. 2. 2015. 3. Inšpektorica je glede na nove podatke GURS ugotovila točno lokacijo gradnje in z vpogledom v e-zemljiško knjigo ugotovila, da je lastnik zemljišča parc. št. 558/6, k.o. ..., B.B., ki se vabilu na zaslišanje z dne 19. 1. 2016 ni odzvala, odzval pa se je A.A., ki je svojo izjavo podal že 28. 10. 2014 in 26. 2. 2015. 4. Gradbena inšpektorica je za obravnavano zemljišče po uradni dolžnosti pridobila lokacijsko informacijo Občine Žalec z dne 28. 1. 2015, v kateri je navedeno, da je obravnavano zemljišče po podrobni namenski rabi delno najboljše kmetijsko zemljišče, K1 (4,5 %), delno pa stavbno zemljišče (95,5%). Zemljišče je tudi v varovalnem območju najboljših kmetijskih zemljišč in v varovalnem pasu (lokalne ceste, javne poti, vodovodno omrežje in elektronske komunikacije).

5. Prvostopenjski organ je pojasnil, da gradbeno dovoljenje pod določenimi pogoji pri gradnji enostavnih objektov, med katere se lahko uvrsti tudi predmetni objekt - skladiščni objekt - šotor, v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ni potrebno. Skladno z določbo 3.a člena ZGO-1 se tako gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, vendar ne v nasprotju s prostorskim aktom.

6. Inšpekcijski zavezanec ni predložil nobenega dokumenta, da je obravnavani skladiščni objekt, šotor - razpon 20 m, proizvod, dan na trg skladno s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ni predložil nobenega soglasja, saj se zemljišče nahaja v varovalnem pasu in varovanem območju. Glede na navedeno inšpekcijski zavezanec ni izpolnil pogojev za začetek gradnje enostavnega objekta, saj ni pridobil predpisanih soglasij, prav tako pa nima gradbenega dovoljenja, zato gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo.

7. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je v pritožbenem postopku 4. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravilo in jo nadomestilo z novo, v kateri je navedlo ustrezne prepovedi, skladno z določbo 158. člena ZGO-1, v ostalem pa je tožbo zavrnilo.

8. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo zakonske podlage. Kot izhaja že iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, za postavitev enostavnega objekta pod določenimi pogoji ni potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja. Predmetni šotor meri 20,00 m x 17,50 m (in ne 20,00 x 18,00 m, kot napačno ugotavlja inšpekcija) in ustreza takemu objektu.

9. Tožnik opozarja tudi, da ni lastnik zemljišča parc. št. 558/6 k.o. ..., in ni bil investitor postavljenega šotora. Investitor je C.C., kar je mogoče ugotoviti na podlagi predloženih listin, zlasti pogodbe o nakupu rabljene skladiščne hale, torej je treba tožbi ugoditi že iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije nasproti tožniku.

10. Tožnik v spis vlaga izjavo o lastnostih proizvoda, iz katere izhaja, da gre za objekt, povezan s tlemi, ki ni namenjen prebivanju. Navedeno pomeni, da je bil šotor zgrajen kot enostavni objekt, ker pa gre za gradnjo na območju stavbnega zemljišča, ni potrebno nobeno drugo soglasje.

11. Predmetni šotor leži v območju, ki se ureja z Odlokom o Občinskem prostorskem načrtu Občine Žalec, parc. št. 558/6, k.o. ..., pa je opredeljena kot kmetijsko zemljišče K1 in kot stavbno zemljišče. Tu je dovoljena gradnja objektov za skladiščenje, če tlorisna površina objekta ne presega 500 m2. Če bi bilo ugotovljeno, da postavljeni objekt presega dovoljene parametre, bi se izpodbijana odločba lahko nanašala zgolj na odstranitev presežka. Dejansko stanje je tako očitno nepravilno ugotovljeno. Opozarja na kršitev določbe 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kršitev načela zaslišanja stranke.

12. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa, po izvedeni glavni obravnavi, odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

13. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni poslala.

**K točki I izreka:**

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da med strankama podatek, da je na JZ delu zemljišča s parc. št. 558/6, k.o. ..., brez pridobljenega gradbenega dovoljenja in kakršnihkoli soglasij, postavljen skladiščni objekt, natančneje šotor, ni sporen. Sporno je vprašanje, kdo je investitor sporne gradnje, dimenzija postavljenega objekta in ali je za začetek gradnje navedenega objekta treba pridobiti gradbeno dovoljenje ter soglasja upravljalcev gospodarske infrastrukture ali ne.

16. Gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta se lahko začne na podlagi poprej izdanega gradbenega dovoljenja (3. člen ZGO-1). ZGO-1 sicer v 3.a členu določa izjemo, po kateri se brez gradbenega dovoljenja lahko začne gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek), vendar pa tudi enostavni objekt ne sme biti postavljen v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena). Kdaj je šteti objekt za enostaven, določa Uredba, ki v prvem odstavku 6. člena opredeljuje enostaven objekt kot konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje ter je naveden v prilogi 2 te Uredbe, ali če gre za proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju. Sodišče ugotavlja, da je glede na navedeno pravno podlago skladiščni objekt - šotor (razpon 20 m), tlorisne velikosti 20,00 m x 18,00 m, mogoče uvrstiti med enostavne objekte, pod pogojem, da je upoštevana tudi določba tretjega odstavka 6. člena Uredbe, ki določa, da se objekti iz prvega in drugega odstavka tega člena, za katere je predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovanem območju, štejejo za enostavne objekte samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno. Ker navedenega tlorisne mere šotora, ki jih v tožbi navaja tožnik, ne bi spremenile, je tožnikov ugovor glede nepravilno ugotovljenih mer šotora za ta postopek nepomemben.

17. Sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da bi v obravnavani zadevi soglasja morala biti pridobljena. Iz upravnemu spisu priložene Lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih ali objektih (Občina Žalec, št. 350-04-0012/2015 z dne 28. 1. 2015) izhaja, da je zemljišče parc. št. 558/6, k.o. ..., na podlagi Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Občine Žalec (v nadaljevanju OPN), po namenski rabi deloma najboljše kmetijsko zemljišče, torej uvrščeno v območje varstva najboljših kmetijskih zemljišč, ki so namenjena izključno kmetijstvu, deloma pa stavbno zemljišče, da mora biti gradnja objektov skladna z OPN, ter da gre za zemljišče, ki leži v varovalnem pasu objektov gospodarske javne infrastrukture (varovalnem pasu lokalne ceste in javne poti, varovalnem pasu vodovodnega omrežja in varovalnem pasu elektronske komunikacije). Izrecno iz lokacijske informacije izhaja, da je gradnja v varovalnih pasovih posameznih objektov gospodarske javne infrastrukture dovoljena skladno s predpisi in s soglasjem upravljavca.

18. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da inšpekcijski zavezanec z gradnjo objekta na zemljišču s parc. št. 558/6, k.o. ..., ni izpolnil pogojev iz prvega in drugega odstavka 3.a člena ZGO-1, v povezavi z določbo drugega in tretjega odstavka 6. člena Uredbe, ker ni predložil soglasij upravljavcev infrastrukture, niti nobenega dokumenta, da je obravnavani skladiščni objekt proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode. Sodišče z navedeno ugotovitvijo, oprto na podatke prej citirane lokacijske informacije, v celoti soglaša. 19. Po navedenem je torej pravilna ugotovitev inšpekcijskega organa, da obravnavanega objekta ni mogoče šteti kot enostavnega, ker zanj niso pridobljena vsa soglasja, kar v nadaljevanju pomeni tudi, da na drugačno odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati niti v tožbi zatrjevano dejstvo, da je tožnik predložil Izjavo o lastnostih objekta, ki jo zahteva določba drugega odstavka 6. člena Uredbe.

20. V nadaljevanju pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožnik ni investitor sporne gradnje, ampak je investitor C.C., ki je tudi podpisnik pogodbe o nakupu rabljenega šotora. Drži, da tožnik ni lastnik zadevnega zemljišča, vendar pa je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je investitor sporne gradnje tožnik. Njegova izrecna izjava, da je investitor gradnje, namreč izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, št. 06122-3172/2014/7 z dne 28. 10. 2014. 21. Po prvem odstavku 80. člena ZUP je zapisnik, sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina, ki je dokaz o poteku in vsebini dejanj postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Po drugem odstavku istega člena je dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisnika.

22. Tožnik v tožbi ne navaja, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu z določbami ZUP, ali da je h kakšnemu njegovemu delu dal pripombo, temveč zgolj to, da ni investitor, ker to dokazuje lastništvo zemljišč in prej citirana pogodba o nakupu šotora. Po presoji sodišča tožnikovih navedb v zvezi z nepravilno ugotovitvijo, kdo je investitor objekta, ni mogoče razumeti kot dokazovanje nepravilnosti zapisnika o inšpekcijskem pregledu, v skladu z drugim odstavkom 80. člena ZUP, zato jih sodišče kot neutemeljene zavrača. Prej navedena dokazila, lastništvo zemljišč in pogodba o nakupu šotora, pa po presoji sodišča sama po sebi in ob podatku, da je tožnik tekom inšpekcijskega pregleda izjavil, da je investitor gradnje, ne zadoščajo za ugoditev tožbenemu zahtevku.

23. Tožnik je sodišču predlagal, da v postopku odločanja o tožbi, na izvedeni glavni obravnavi v dokazne namene izvede ogled kraja, zasliši tožnika, C.C. in predstavnika podjetja D d.o.o. Po presoji sodišča tožnik ni zadostno utemeljil, zakaj bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, izhaja iz Lokacijske informacije Občine Žalec, št. 350-04-0012/2015 z dne 28. 1. 2015 ter zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 28. 10. 2018, ki je pridobil lastnost javne listine. Navedeno pomeni, da je v zadevi sporna ocena dokazov, na katerih temelji dejansko stanje, s katero se tožnik ne strinja. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami in dokazi, ki jih je v postopku že dokazno ocenil upravni organ, tega ni izkazala, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

24. Sodišče je glede na vse navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**

25. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.