Jedro

Ni izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja na območju Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je vložil zase in za sina, roj. 9.5.1978 v ZR Nemčiji. Ugotovila je, da se tožnik, ki je srbski državljan, že od leta 1973 dalje nahaja v tujini, kjer je zaposlen in kjer živi tudi njegova družina, na naslov prijavljenega stalnega prebivališča, kjer ima stanovanjsko hišo, pa prihaja občasno in na dopust. Na tej podlagi tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, to je pogoja, da dejansko živi v Republiki Sloveniji. Ker torej tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ga tudi njegov mladoletni sin ne more pridobiti. Po 4. odstavku 40. člena navedenega zakona pridobi otrok državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji 14. člena zakona, to je, če vsaj eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije. V tem primeru pa tudi otrokova mati ni državljanka Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da zakon ni bil pravilno uporabljen, dejansko stanje pa nepravilno ugotovljeno. Meni, da ugotavljanja dejanskega prebivanja ni mogoče zreducirati na ugotavljanje fizične prisotnosti, ampak bi se morala upoštevati tudi njegova volja in druge okoliščine, ki kažejo na to, kje je center njegovih življenjskih interesov. Posedovanje nepremičnine samo zase res še ne dokazuje, da tukaj živi, toda, ker dela v bližini, mu to omogoča pogoste prihode, česar pa sam v postopku niti pojasniti ni mogel, ker je bil zaslišan le njegov pooblaščenec. Izpodbija tudi del odločbe, ki se nanaša na njegovega sina in navaja, da je ugotovitev o državljanstvu otrokove matere preuranjena, saj ob izdaji izpodbijane odločbe o njenem državljanstvu še ni bilo odločeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi. Ponavlja razloge svoje napadene odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), po katerem pridobi državljan druge republike državljanstvo Republike Slovenije, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi.

Ko tožena stranka ugotavlja, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, se opira na okoliščine, ki izhajajo že iz tožnikove vloge in iz zaslišanja pooblaščenca (zapisnik z dne 8.4.1992 je med predloženimi upravnimi spisi), da tožnik že leta dela in živi z družino v ZR Nemčiji, na naslov prijavljenega stalnega prebivališča pa se vrača približno vsaka dva meseca in na dopust. Na taki podlagi tožena stranka utemeljeno zaključuje, da tožnik v Sloveniji dejansko ne živi. Tudi v tožbi tožnik kaj drugega v bistvu niti ne trdi, neutemeljeno in brez podlage v zakonu pa se sklicuje na svojo voljo, ki naj bi bila usmerjena v to, da je center njegovih življenjskih interesov v Sloveniji.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka po presoji sodišča pravilno uporabila določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, v delu, ki se nanaša na mladoletnega, pa tudi določbe 4. odstavka istega člena v zvezi z določbami 14. člena istega zakona. Okoliščina, da otrokova mati ni državljanka Republike Slovenije, je ob izdaji izpodbijane odločbe obstojala, kar je razvidno tudi iz sodbe tega sodišča št. U 490/92-4 z dne 26.11.1992. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS, št. 1/91-I).