Jedro

Tožnik kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske, ki se je poškodoval v okviru vojaškega usposabljanja, od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine. Položaj pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske je izenačen s položajem delavca v delovnem razmerju. Zato je za odločanje o odškodninski odgovornosti tožene stranke stvarno pristojno delovno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje v tem sporu. Odločilo je, da je v zadevi pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev sodišča, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožnikom in toženo stranko, ker gre za premoženjski spor, za katerega je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, je materialno pravno zmotno, temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka je priložila sklep o opravljanju vojaške službe iz katerega izhaja, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske z dne 19. 6. 2004, za čas od 1. 9. 2004 do 31. 8. 2012 in aneks k pogodbi z dne 1. 7. 2009 za čas od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2012. Tožnik je bil v času škodnega dogodka na usposabljanju v Nemčiji kot pripadnik v rezervni sestavi Slovenske vojske. Drugi odstavek 47. člena Zakona o obrambi določa, da vojaško službo opravljajo tudi pripadniki rezervne sestave, ki so sklenili z ministrstvom pogodbo o službi v rezervni sestavi, kadar so vpoklicani na usposabljanje ali opravljanje vojaške službe. V času trajanja pogodbe o službi v rezervni sestavi imajo pripadniki pravice in obveznosti, kot jih imajo pripadniki vojne ali rezervne sestave oz. civilne osebe, ki sklenejo pogodbo za določen čas za delo v vojski, zaradi opravljanja vojaške ali druge službe izven države v skladu z zakonom. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da se tudi usposabljanje šteje za opravljanje vojaške službe in da je torej za čas usposabljanja pripadnika rezervne sestave slovenske vojske v vseh pogledih šteti za delavca in posledično je za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz razmerja med tožnikom in toženo stranko stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZZP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ne uveljavlja odškodnine od osebe, pri kateri je bil v delovnem razmerju, temveč kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske, ki se je poškodoval v okviru vojaškega usposabljanja. Zato v konkretnem primeru med tožnikom in toženo stranko niso podani elementi individualnega delovnega spora v smislu 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS št. 2/2004 in naslednji), temveč gre za premoženjski spor, za rešitev katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Tožnik se je poškodoval v okviru vojaškega usposabljanja v Nemčiji kot pripadnik v rezervni sestavi Slovenske vojske. Tožnik ima sklenjeno pogodbo o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske z dne 19. 6. 2004 za čas od 1. 9. 2004 do 31. 8. 2012 in aneks k pogodbi z dne 1. 7. 2009 za čas od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2012. Tožena stranka je tožniku izdala (30. 7. 2010) sklep o opravljanju vojaške službe. V 2. členu sklepa je določeno, da se s tem sklepom zaradi vpoklica pripadnika na opravljanje vojaške službe v miru ureja delovnopravni status pripadnika v času vpoklica, 3. člen sklepa pa določa, da pripadniku na podlagi drugega odstavka 47. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. list RS 82/94 in naslednji) in 51. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) v času vpoklica na opravljanje vojaške službe v miru, pravice pri delodajalcu mirujejo, 4. člen sklepa pa določa, da pogodbenemu pripadniku rezervne sestave v času opravljanja vojaške službe pripadajo vse pravice in obveznosti ter plačilo kot pripadniku stalne sestave Slovenske vojske na enaki formacijski dolžnosti. ZObr v drugem odstavku 47. člena med drugim določa, da vojaško službo opravljajo tudi pripadniki rezervne sestave, ki so sklenili z ministrstvom pogodbo o službi v rezervni sestavi, kadar so vpoklicani na usposabljanje ali opravljanje vojaške službe. Drugi odstavek 51. člena ZDR določa, da med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Suspenz pogodbe nastopi tudi v primeru vpoklica pogodbenega pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske k opravljanju vojaške službe (prvi odstavek 51. člena ZDR).

Iz navedenih zakonskih določb torej izhaja izenačevanje položaja pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske z delavcem v delovnem razmerju. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika, razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da jo kot stvarno pristojno sodišče obravnava in odloči o tožbenem zahtevku po vsebini (3. točka 365. člena ZPP).