Jedro

Pridržana oseba zaradi duševne motnje ogroža sebe in druge, druga oblika zdravljenja pa ni mogoča, torej ne more biti nobenega dvoma o tem, da so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je J. K. v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in ga zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Ljubljani najdlje do 29. 12. 2013. 2. Odvetnik pridržane osebe v pravočasni pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da obstoji realna grožnja, da bi nezdravljen udeleženec zaradi vpliva ugotovljene duševne bolezni ogrozil svoje življenje/zdravje oziroma življenje/zdravje drugih. Sodišče je svojo ugotovitev utemeljilo zgolj na podlagi domnevne verbalne komunikacije. Verbalna agresivnost do soseda še ne pomeni, da bo udeleženec zaradi svoje duševne bolezni ogrozil svoje življenje ali življenje drugih. Sosed se očitno ne počuti ogroženega, saj ni poklical policije, temveč reševalce. Udeleženec ves čas svojega dolgotrajnega zdravljenja ni nikdar ogrožal življenja ali zdravja drugih. Tudi pri neprimernem vedenju na avtobusu ni šlo za agresijo, temveč zgolj za neprimerno vedenje. Nadalje navaja, da ne predstavlja realne grožnje za svoje življenje ali zdravje. Iz medicinske dokumentacije res izhaja, da je poskušal storiti samomor, a je bilo to leta 1997, od takrat pa se je njegovo zdravstveno stanje bistveno spremenilo. Meni, da bi bilo v konkretnem primeru mogoče vzroke duševne bolezni in eventualne grožnje odvrniti z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja, in sicer predvsem z zdravljenjem v psihiatrični bolnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, saj ni mogoče kar a priori zaključiti, da udeleženec ne bi prostovoljno sodeloval pri procesu zdravljenja. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne izpodbija tistega dela sklepa (prvi odstavek izreka), ki se nanaša na omejitev udeleženčeve pravice pri izvedbi dokazov. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnik ne uveljavlja nobene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, sàmo pa prav tako zazna nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

5. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Za odločitev je po oceni pritožbenega ključna ugotovitev, da udeleženec zaradi svoje duševne motnje (diagnoze pritožnik niti ne izpodbija) ogroža predvsem svoje življenje in zdravje. Res je udeleženec poskušal storiti samomor že pred šestnajstimi leti, a hkrati ni mogoče mimo ugotovitev, da je bil doslej hospitaliziran že petintridesetič, da se je med obravnavanim postopkom obnašal agresivno (grozeče kretnje; razbijanje z rokami po mizi; vdiranje v prostor, kjer je poslovalo sodišče; dvigovanje glasu; jezavost; kričanje; udarjanje samega sebe z rokami) ter da je bil neposreden povod tokratne hospitalizacije, da je sosed zaradi ogroženosti poklical reševalce. To, da sosed ni poklical policije, temveč reševalce, je po oceni pritožbenega sodišča zgolj trezna reakcija sočloveka, ki je doumel, da udeleženec potrebuje zdravniško pomoč, ne pa policije. Pritožbeni očitki v nasprotni smeri niso utemeljeni.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, oprtih predvsem na ugotovitve izvedenca, izhaja, da gre pri pridržani osebi za akutno poslabšanje duševne motnje – paranoidna shizofrenija, zaradi katere obstoji realna (zelo velika in zelo verjetna, skoraj gotova) grožnja, da bi nezdravljen udeleženec ogrozil svoje življenje/zdravje ali huje ogrozil življenje/zdravje drugih. Prvostopenjsko sodišče še zapiše (in ta ugotovitev je prav tako podprta z mnenjem izvedenca), da drugačna oblika zdravljenja, kot ta, izrečena z izpodbijanim sklepom, ni mogoča, saj je pridržana osebah v sedanjem psihofizičnem stanju zaradi bolezenskega doživljanja, hudo motenega stika z realnostjo in s tem povezano nezmožnostjo uvida v svoje bolezensko stanje ter potrebo po zdravljenju pri njih ne bi bila sposobna sodelovati. Vse povzeto jasno kaže, da pridržana osebe zaradi duševne motnje ogroža sebe in druge, druga oblika zdravljenja pa ni mogoča, torej ne more biti nobenega dvoma o tem, da so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izreka v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.