Jedro

Tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za sporni mesec ni imela tožnikovega pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. in II. točka izreka).

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da v roku osmih dni tožniku plača razliko v plači za avgust 2012 v znesku 842,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku osmih dni Delovnemu sodišču v Celju kot plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika povrne stroške postopka v znesku 195,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka se pritožuje tožena stranka po vsebini iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka svoj izostanek na glavni obravnavi opravičila v elektronskem sporočilu z dne 17. 11. 2014. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo njenim navedbam, da je bilo pisno soglasje za zadržanje plače pripravljeno in tožniku predstavljeno, vendar ga ni hotel podpisati. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo, da je bilo tožniku podrobno predstavljeno, zakaj je do zadržanja dela plače prišlo, tožniku pa je bila tudi ponujena možnost, da svoje ravnanje pisno obrazloži, vendar tega ni storil. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Prerekal je pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Zoper ugotovljeno dejansko stanje se tožena stranka ne pritožuje.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva izplačilo razlike v plači za avgust 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik dela plače za avgust 2012 glede na plačilno listo ni dobil izplačanega, ker mu ga je tožena stranka zadržala na podlagi Sklepa o ugotovitvi in poračunu povzročene škode iz malomarnosti (A8). Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnik ni dal pisnega soglasja k pobotu vtoževane razlike v plači z domnevno povzročeno škodo in stroški mobilnega telefona, je glede na določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) njegovemu tožbenemu zahtevku (z izjemo obrestnega dela) ugodilo. Prvi odstavek 136. člena ZDR med drugim določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, drugi odstavek pa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.

Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo dne 17. 11. 2014 opravilo v nenavzočnosti tožene stranke. V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je zapisalo, da je bila tožena stranka na narok v redu vabljena, vendar svojega izostanka ni opravičila. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na prošnjo tožene stranke sprva razpisani narok za glavno obravnavo preložilo na dan 17. 11. 2014. Dne 14. 11. 2014 je sodišče prve stopnje prejelo ponovno prošnjo tožene stranke za preložitev naroka (list. št. 50). V njej je tožena stranka navedla, da A.A. kot zakoniti zastopnik tožene stranke na narok zaradi zdravstvenih težav ne bo mogel pristopiti in da je vodenje tožene stranke začasno prevzela B.B.. Po vpogledu v poslovni register je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da B.B. kot direktorica toženo stranko zastopa samostojno in da bi lahko ona toženo stranko veljavno zastopala na naroku. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da bi moralo narok za glavno obravnavo preložiti, ker je izostanek zakonitega zastopnika opravičila. Postopanje sodišča prve stopnje je bilo po oceni pritožbenega sodišča pravilno, zato očitana relativna bistvena kršitev določbe prvega odstavka 115. člena ZPP ni podana.

Pravilna je tudi odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v tožnikovi plači za avgust 2012. Ker tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za avgust 2012 ni imela tožnikovega pisnega soglasja, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnik pisnega soglasja za pobot terjatev ni podal, tožena stranka pa to navaja tudi še v pritožbi. Pritožbene navedbe, da je bilo pisno soglasje pripravljeno in tožniku predstavljeno, pa za rešitev v predmetni zadevi niso relevantne.

Pritožbeno sodišče se ne opredeljuje do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni, jih tožnik krije sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).