Jedro

Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Pri tem je pomembno le, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo, ni pa mu treba dokazovati, na kakšen način je prišel na delo in kakšni so njegovi dejanski stroški.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečim strankam za čas od meseca januarja 2004 do decembra 2006 plačati razliko stroškov prevoza za delo in z dela in sicer prvo tožniku J.G. znesek 589,88 EUR, drugo tožnici B.R. znesek 578,52 EUR ter tretje tožnici Z.S. znesek 565,89 EUR in sicer vsakemu tožniku v posameznih mesečnih zneskih ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz sodbe (1., 2. in 3. točka izreka), kar so tožniki zahtevali več, je sodišče zavrnilo (4. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v skupnem znesku 362,04 EUR v roku 15 dni brez obrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (5. točka izreka), dočim je glede stroškov tožene stranke odločilo, da jih krije stranka sama (6. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se z razlago odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-256/1995, da iz odločbe ne izhaja spornost same višine povračila stroškov prevoza, temveč zgolj spornost odločitve z davčnega vidika ter pristojnost organa, ki je sprejel uredbo. Vse odločitve Ustavnega sodišča RS je potrebno v celoti upoštevati, saj predstavljajo obvezujoč splošni akt. Ustavna odločba učinkuje le za naprej, to je za pravna razmerja, o katerih ob uveljavitvi odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato bi predstavljalo vsakršnokoli ravnanje sodišča in njegova presoja, ki bi imela podlago v predpisih, ki niso skladni z ustavo in za katere je potekel rok za odpravo neskladnosti, temeljno kršitev ustavnega načela, saj je Republika Slovenija pravna država. Ker se določbi 1. odst. 4. točke tarifnih prilog k splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998) sklicujeta na uredbo, za katero je bilo z ustavno odločbo ugotovljeno, da je v neskladju z ustavo, sta v nasprotju tudi navedeni določbi tarifnih prilog. Lahko pa so določbe navedenih tarifnih prilog zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe nične v primeru, če uredba, na katero se sklicujejo, ne bi bila v neskladju z ustavo, saj določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračila stroškov za prevoz na delo in iz dela. Tožnikom je pravilno povrnila stroške prevoza z dela in na delo v spornem obdobju v skladu z določbo 2. točke 52. čl. SKPgd in 2. točke 53. čl. KPDT. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevke tožnikov v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Tožniki v sporu uveljavljajo zoper toženo stranko povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od meseca marca do decembra 2006. Pravna podlaga za takšno presojo je v določbi 130. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo. Poleg tega mu ni potrebno dokazovati na kakšen način je prišel na delo in kakšni so njegovi dejanski stroški. V tej zvezi vodi evidenco prisotnosti na delu delodajalec, pri čemer je delavec v vsakem primeru upravičen do povračila stroškov najmanj v višini stroškov javnega prevoza.

Tožena stranka je v konkretnem primeru sama določila pravila obračunavanja prevoznih stroškov. V tej zvezi so bili zaposleni delavci dolžni, da so ji predložili podatke o razdalji od stalnega prebivališča do delovnega mesta, pri čemer je sama od izvajalcev prevoza pridobila podatke o ceni javnega prevoza in delavcem povrnila stroške v višini 60 % javnega prevoza.

Vendar tožena stranka pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala, da določbi 1. odstavka 4. točke tarifne priloge k SKPgd in KPDT predpisujeta, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela izplačuje ter usklajuje z višino zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba, Ur. l. RS, št. 72/1993 in spremembe). Določbi 1. in 2. čl. Uredbe namreč opredeljujeta višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznava upravičencu kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 98 oktanov. Zato tudi morebitna razveljavitev oz. odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPgd in KPDT (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-6/2009, v 10. točki obrazložitve).

Tudi sicer, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se stranke v navedenih kolektivnih pogodbah niso v ničemer sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delodajalci plačevati delavcem. Ustavno sodišče RS je sicer v odločbi opr. št. U-I-296/1995 (ki jo pritožba izpostavlja kot pomembno) ugotovilo, da Uredba ni v skladu z Ustavo RS. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da Ustavno sodišče RS v navedeni določbi ni ugotovilo nobene neustavnosti Uredbe v obsegu določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov, in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V tej zvezi je bila Uredba sprejeta predvsem za davčno pravne namene, ki je v nadaljevanju povzročila zgolj spremembe na tem področju, pri čemer je višina prevoznih stroškov ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini ostala ves čas enaka.

Zato je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenih zahtevkov pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožnikom pripadajočo razliko med 60 % dejansko izplačanimi stroški in pripadajočimi 100 % stroški prevoza na delo in z dela, upoštevajoč stroške javnega prevoza. V tej zvezi je na podlagi predloženih izplačilnih listov ob upoštevanju višine dejansko izplačanih prevoznih stroškov v spornem obdobju za vsakega tožnika pravilno določilo višino pripadajoče razlike do 100 % višine pripadajočih stroškov, ki bremenijo za izplačilo toženo stranko. Pritožba tudi sicer po višini ne izpodbija tožnikom priznane zneske razlike v izpodbijani sodbi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo še odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnikom v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja po pooblaščencu in veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).