Jedro

Tožnik je bil glede na svoje zdravstveno stanje v spornem obdobju zmožen za delo receptorja – informatorja v recepciji, ki je pretežno sedeče, z občasnimi obhodi v objektu in okoli objekta, z občasno hojo po stopnicah, brez dvigovanja in prenosa večjega bremena in ostalih obremenitvenih momentov, kot so daljše klečanje in čepenje. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženke z dne 26. 7. 2011 in z dne 7. 7. 2011 in na ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 13. 7. 2011 dalje do konca glavne obravnave v tem postopku.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. V laični pritožbi navaja, da se ne more pomiriti, da kljub vsem izvidom in mnenju sodnega izvedenca A.B., da so kolena zanič in da so prizadeti tudi že kolki in hrbtenica, je še vedno sposoben za delo. V kolikor bi bil sposoben za delo ne bi bil naročen na operacijo obeh kolen, kar naj bi se zgodilo meseca avgusta.

Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter je tako potrebno pritožbo tožnika kot nepopolno zavreči oziroma jo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da vloga tožnika ne vsebuje vseh sestavin, saj že sam naslov vloge ne zadostuje pojmu pritožba in v vlogi ni dovolj jasno in določno zapisano, zoper katero sodbo se morebitna pritožba sploh vlaga, ni navedeno ali se sodba izpodbija deloma ali v celoti niti niso navedeni pritožbeni razlogi. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja obširno obrazložilo zakaj meni, da je tožnik za delo sposoben.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v danem primeru za golo pritožbo, saj pritožba vsebuje samo nujno sestavino – navedbo izpodbijane sodbe (št. VII Ps 2068/2011) in podpis ter posplošene navedbe glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar zadošča, za samo pritožbo in tako ni mogoče slediti navedbam toženke v odgovoru na pritožbo, da gre za vlogo tožnika, ki bi jo bilo potrebno zavreči. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe zdravstvene komisije toženke z dne 26. 7. 2011, ki je zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 7. 7. 2011, s katero je ta odločil, da je tožnik od 6. 7. 2011 do 12. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 13. 7. 2011 dalje pa zmožen za delo.

Sodišče prve stopnje je sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda A.B., specialista ortopeda in travmatologa, saj je štelo, da je mnenje prepričljivo argumentirano in natančno obrazloženo, pri tem pa je bila upoštevana obsežna medicinska dokumentacija ter osebni pregled tožnika. Tožnik je bil tudi ob osebnem pregledu pri izvedencu zmožen za delo v polnem delovnem času. Tožnik je opravljal delo receptorja – informatorja v recepciji v Dijaškem domu. Glede na to, da gre za delovno mesto, ki je pretežno sedeče z občasnimi obhodi v objektu in okoli objekta, z občasno hojo po stopnicah, brez dvigovanja in prenosa večjega bremena in ostalih obremenitvenih momentov, kot so daljše klečanje in čepenje, je celotni klinični status tožnika, upoštevajoč tudi obrabne spremembe kolenskih sklepov tudi pol leta po spornem staležu takšen, da je tožnik to delo sposoben opravljati.

Pritožbeno sodišče se s takšnim dejanskim stanjem, ugotovljenim s strani sodišča prve stopnje, strinja. Navedbe tožnika v pritožbi, da je naročen na operacijo kolen in, da so prizadeti tudi že kolki in hrbtenica samo po sebi ne zadoščajo za drugačno oceno dejanskega stanja, ki je objektivizirano z rentgenskim slikanjem kolen z dne 14. 4. 2011 ter s kliničnimi pregledi ortopeda dne 16. 6. 2011 ter kliničnim pregledom sodnega izvedenca dne 2. 4. 2012. Navedbe tožnika citirani izvidi ne podpirajo v tem smislu, da bi izkazovali drugačno stanje tožnika od ugotovljenega oziroma da bi bil zaradi same obrabe sklepov in hrbtenice že začasno nesposoben za delo.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo tudi pravilno materialno pravo in sicer Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.