Jedro

Odločilna je samo nesmotrnost in posledična neutemeljenost pritožnikove razrešitve glede na trajanje stečaja od leta 2015 in njegovo trenutno fazo, v kateri je že bilo unovčeno vse unovčljivo premoženje in razdeljena praktično vsa razdelitvena masa ter je treba samo še opraviti prenos neunovčljivih terjatev po 374. členu ZFPPIPP in počakati na morebitno stroškovno sankcijo za dolžnico v zgoraj navedeni pravdi P 133/2021. Razrešitev upravitelja tako ni več primerno sredstvo za zagotovitev nemotene izvedbe preostalih potrebnih opravil v tem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti sklenilo razrešiti stečajnega upravitelja A. A. (I. točka izreka) in imenovati novega (II. in III. točka izreka).

2.Zoper ta sklep v celoti se pritožuje razrešeni upravitelj.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Izpodbijani sklep se opira na več skupin razlogov, katerih rdeča nit je očitek neustreznega poročanja. Vseh 35 pritožnikovih rednih poročil naj bi bilo pomanjkljivih glede podatkov o stanju in sestavi neunovčene stečajne mase. V otvoritvenem poročilu naj bi bili navedeni trije odprti gospodarski spori s stečajno dolžnico kot tožnico, medtem ko naj bi jih, sodeč po sedmem rednem poročilu, potekalo kar 25, v katerih je dolžnica iztoževala plačilo terjatev, ki naj v otvoritvenem poročilu ne bi bile omenjene. Glavni očitek je uperjen zoper ustreznost pritožnikovega odgovora na poziv sodišča iz aprila 2023 za izčrpno poročilo o pravdi, ki se pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opravilno številko P 133/2021 vodi proti dolžnici kot eni od toženk, ter o obstoju dolžničinih terjatev v Italijanski Republiki oziroma o njihovi izterljivosti ali razlogih za neizterljivost. Pritožnik naj bi bil poročal nezanesljivo, nepopolno in zavajajoče. V zaključku izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zapisalo, da čeprav "glede na trajanje in fazo postopka razrešitev ni smotrna, ta argument ne more prevladati nad ugotovitvijo, da je upravitelj kršil svoje obveznosti v tem postopku in da je sodišče na podlagi teh kršitev izgubilo zaupanje vanj".

5.Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da je izgubilo zaupanje v pritožnika, kar je sicer merilo po zadevno neuporabljivem 119. a členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), a je njegovo obrazložitev treba razumeti tako, da je pritožnikovo ravnanje presojalo in prepoznalo kot hudo kršitev obveznosti stečajnega upravitelja po načeloma merodajni 1. točki 118. člena ZFPPIPP. S temu nasprotnimi očitki se pritožbeno sodišče ne strinja.

6.Utemeljeno pa pritožnik poudarja stališče Nine Plavšak (nazadnje izraženo v komentarju 118. člena, E-paket INS z e-komentarjem ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex), da namen instituta razrešitve ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti v stečajnem postopku, za kar so posebej določene prekrškovne sankcije, temveč zagotoviti nemoten potek tega postopka in uresničitev interesa upnikov za karseda hitro in veliko plačilo njihovih terjatev. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z dve točki višje citiranim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Odločilna je samo nesmotrnost (glede katere mu pritrjuje) in posledična neutemeljenost pritožnikove razrešitve glede na trajanje stečaja od leta 2015 in njegovo trenutno fazo, v kateri je že bilo unovčeno vse unovčljivo premoženje in razdeljena praktično vsa razdelitvena masa (razen morda rezerviranih sredstev za plačilo stroškov v pravdi, stavek naprej označeni z b) ter je treba samo še a) opraviti prenos neunovčljivih terjatev po 374. členu ZFPPIPP in b) počakati na morebitno stroškovno sankcijo za dolžnico v zgoraj navedeni pravdi P 133/2021. Razrešitev upravitelja tako ni več primerno sredstvo za zagotovitev nemotene izvedbe preostalih potrebnih opravil v tem postopku.

7.Glede na pravkar podane razloge niti ni odločilno, ali je pritožnik kršil svoje obveznosti, ko pri sporočanju podatkov o vrednosti in sestavi neunovčene stečajne mase ni ravnal dobesedno po 5. točki 295. člena ZFPPIPP, temveč se je a) glede dolžničinih terjatev zanašal na to, da jih je kumulativno zajel v otvoritveno bilanco, priloženo otvoritvenemu poročilu. Primerno je pripomniti, da v nadaljevanju ni ravnal nedosledno s tem, ko je b) v prvem naslednjem rednem poročilu (drugem z dne 30. 10. 2015) navedel, da je za izterjavo terjatev okoli 2,6 milijona EUR pooblastil odvetniško družbo, in ko je 12. 1. 2017 c) v sedmem rednem poročilu poročal o 25 terjatvah, glede katerih je angažiral odvetnico, da jih sodno izterji oziroma iztoži. Po oceni pritožbenega sodišča v nobenem od pravkar povzetih primerov (a-c) ni šlo za hudo kršitev obveznosti poročanja, tem manj ker sodišče prve stopnje pritožnika pred pozivom z dne 27. 8. 2021 ni opozarjalo, naj (tedaj že 26. redno) poročilo dopolni tako, da bo vsebovalo vse sestavine iz 295. člena ZFPPIPP, ne pa sklicevanja na priložene računovodske izkaze.

8.Glede najresnejšega očitka, tj. glede poročanja o dolžničinih terjatvah do štirih italijanskih dolžnikov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v otvoritvenem poročilu pritožnik navedel, da je dolžnica že pred začetkom stečajnega postopka tožila oziroma imela odprte postopke zoper štiri italijanske družbe in da je sam pooblastil istega odvetnika za nadaljevanje teh postopkov. Šlo je za terjatve do družb (z omejeno odgovornostjo: "s.r.l.") G. zaradi plačila 101.242 EUR, C. zaradi plačila 925.618,85 EUR, D. zaradi plačila 11.000 EUR in E. zaradi plačila 243.491,47 EUR. Pri slednjih dveh je bilo v otvoritvenem poročilu zapisano, da tržaška odvetniška pisarna preučuje smotrnost vložitve ustreznih pravnih sredstev. V osmem rednem poročilu z dne 25. 4. 2017 je pritožnik poročal, da je dolžničin pooblaščenec iz Trsta sporočil, da so se zadeve zaključile neuspešno in da mu je poslal fakturo za storitve. V 11. rednem poročilu z dne 31. 1. 2018 je po ugotovitvah pritožbenega sodišča prvič izrecno navedel, da je od odvetniške pisarne v Trstu, ki je skrbela za izterjavo teh terjatev, prejel podatke, da niso izterljive. V 27. rednem poročilu z dne 27. 10. 2021 je dodal, da je za te terjatve podal vabilo za nezavezujoče zbiranje ponudb. Iz izrednega poročila z dne 10. 1. 2022 izhaja, da je za vse navedene terjatve skupaj prejel dve ponudbi, od katerih je višja znašala 200 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom St 0000/2015 z dne 21. 4. 2022 sklenilo, da se te terjatve kot celota prodajo na javni dražbi za izklicno ceno 500 EUR. Iz poročila o prodaji z dne 11. 8. 2022 izhaja, da za nakup terjatev ni bilo interesa. V 32. rednem poročilu z dne 30. 1. 2023 je pritožnik poročal o večkratnih neuspešnih poskusih vzpostaviti kontakt z odvetniško pisarno v Italiji in napovedal, da se bo tam osebno oglasil. V 33. rednem poročilu z dne 21. 4. 2023 je znova poročal, da je od tržaških odvetnikov prejel odgovor o neizterljivosti terjatev. V izrednem poročilu z dne 30. 5. 2023 se je skliceval na sporočila pooblaščencev v Trstu o prenehanju oziroma neizterljivosti terjatev. Po večkratnem klicanju in pisanju naj bi bil dosegel italijanskega kolega, ki da je potrdil, da so zadeve zaključene/neizterljive ter da bo spise potegnil iz arhivov in podal točne odgovore. V izrednem poročilu z dne 30. 6. 2023 je poročal o enaki komunikaciji in svoji prošnji, naj mu na zastavljena vprašanja odgovorijo po e-mailu. Pojasnil je, da ne govori italijansko in da je za svoj e-mail uporabil spletni prevajalnik. F. F. naj bi bil po e-mailu z dne 20. 6. 2023 potrdil prejem vprašanj. Odgovore naj bi pritožnik prejel po e-mailu 23. 6. 2023. Glede nanje in pojasnila iz telefonskega razgovora je zaključil, da terjatve ne obstajajo več. V 34. rednem poročilu z dne 20. 7. 2023 se je skliceval na pravkar povzeti izredni poročili in dodal, da bo poskušal pridobiti dodatna dokazila o zaključenih postopkih s strani odvetniške pisarne v Trstu. V 35. rednem poročilu z dne 18. 10. 2023 pa je še pojasnil, da je v zvezi s temi postopki angažiral tudi strokovno pomoč pooblaščenca iz Kopra, ki zna italijansko. V 36. rednem poročilu z dne 31. 1. 2024 je poročal o angažmaju svojega koprskega kolega, saj naj bi bili odvetniki v Trstu v preteklih mesecih neodzivni, to pa naj bi bilo občutno podaljšalo čas ugotavljanja stanja terjatev v tujini. Angažiran naj bi bil tudi dolžničin nekdanji zakoniti zastopnik, ki naj bi se bil dvakrat osebno oglasil pri tržaških odvetnikih, ki naj bi bili obakrat obljubili, da bodo posredovali vse potrebne informacije in dokazila, a jih niso.

Končno je v izrednem poročilu z dne 6. 2. 2024 pritožnik dokumentirano podkrepil dotedanja poročila o neobstoju oziroma neizterljivosti terjatev. Družbe G., C. in D. so prenehale po stečajih (po vrsti, leta 2015, 2022 in 2018), prvi dve izrecno brez razdelitve (nezavarovanim) upnikom. Družba E. še posluje, vendar je pritožnik sledil stališču tržaške odvet­niške pisarne, da izterjava ne bi bila smotrna (po besedah tržaških odvetnikov je "podjetje plulo v zelo slabih vodah", predhodno pa do dolžnice ustvarilo fiktivne terjatve, da ne bi bilo moralo plačati svojih do nje).

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da poročila italijanskih pooblaš­čencev pritožniku, posledično pa njegova sodišču niso bila popolno in razčlenjeno obrazložena. Po oceni pritožbenega sodišča pa je vendarle treba upoštevati dejanske ovire pri komuniciranju v tujem jeziku, ki ga pritožnik ni obvladal, z odvetniki, ki delujejo v drugačnem pravnem okolju in pravni kulturi. Ni videti jasne poti, po kateri bi si bil pritožnik lahko priskrbel bolj odzivne in morda tudi bolj strokovne ali učinkovite pooblaščence. To bi bilo v vsakem primeru povezano s stroški. Treba pa je (v odsotnosti konkretnejših indicev o nasprotnem, ki bi jih bili lahko izpostavili dolžničini upniki) privzeti, da so bili ti, katerih angažma je pritožnik ohranil tudi po začetku stečajnega postopka, pravni strokovnjaki, ki so v okviru svojega mandata pri uveljavitvi terjatev ravnali, kot je treba. Nenazadnje so se njihove začetne ocene o neizterljivosti terjatev naposled večidel potrdile. Potrjuje jih tudi odsotnost povpraševanja po teh terjatvah na dražbi. V teh okoliščinah zadevnega primera se je po presoji pritožbenega sodišča mogoče zanesti na oceno o neizterljivosti edinih še obstoječih terjatev do družbe E. kot dovolj verodostojno. O njihovem prenosu bo v nadaljevanju predvidoma odločeno na podlagi že omenjenega 374. člena ZFPPIPP.

9.Glede že navedene pravde P 133/2021 je pritožnik 15. 9. 2021 (pred pozivi sodišča z dne 1. 6. in 11. 7. 2023, ki ju navaja izpodbijani sklep) podal izredno poročilo, da je prejel obvestilo odvetniške pisarne o vložitvi (smiselno: izbrisne) tožbe zoper dolžnico. V njem je bilo navedeno, da od dolžnice ne iztožuje nikakršnega plačila, vendar jo toži, ker je kot podpisnica pogodbe, ki je po njegovem nična, nujna sospornica. Dokler z zaključkom tiste pravde ne bo odločeno o pravdnih stroških in o tem, ali je tudi dolžnica morda zavezanka za njihovo plačilo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bo gotovo, ali ne bodo s tem nastali še kakšni stroški tega stečajnega postopka. Zato tista pravda ovira njegovo končanje.

10.Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).