Jedro

Odločitve delavskega sveta, ki mu je potekel mandat, niso zakonite.

Program razreševanja presežnih delavcev in na njegovi podlagi sprejete individualne odločitve o trajnem prenehanju potrebe po delu delavca in njegovi nadaljnji zaposlitvi z napotitvijo na delo k drugemu delodajalcu ne morejo imeti pravnega učinka, ker niso zakonite. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo in izpodbijana sklepa toženca pravilno razveljavilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep delavskega sveta družbenega podjetja A. p.o. z dne 24.3.1992 in sklep komisije za pritožbe z dne 23.4.1992, s katerima je bila tožeča stranka določena za trajni presežek in ji je bilo ponudeno delo v podjetju S. d.o.o., ker je ugotovilo, da temelji na nezakonito sprejetih spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da zahtevek zavrne ali podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sicer razčistilo dejansko stanje, v skladu z napotili pritožbenega sodišče in pri tem zaključilo, da je delavski svet sklepal veljavno in imel mandat za sprejem izpodbijanih sklepov. Ob tem pa je neutemeljeno spremenilo stališče glede pooblastila direktorja za sprejem pravilnika o organizaciji podjetja in sistemizaciji delovnih mest in iz tovrstnih razlogov ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav ni imelo napotil pritožbenega sodišča, da v tej smeri razčiščuje dejansko stanje. Po mnenju tožene stranke ni bistveno, ali je direktor imel pooblastilo, da odloči o ukinitvi delovnega mesta ali ne. Napačen pa je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da bi morala biti direktorjeva pooblastila opredeljena zgolj v statutu, ne pa tudi v kakšnem drugem splošnem aktu podjetja. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu z napotili iz sklepa Pdp 572/94 z dne 9.2.1995 razčistilo vsa, za razsojo zadeve odločilna dejstva in ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju o stvari tudi pravilno odločilo, ne glede na to, da je v obrazložitvi sicer napačno razlogovalo, da naj bi delavski svet tožene stranke ne deloval neligitimno. Ob nespornem dejstvu, da je članom delavskega sveta tožene stranke mandat potekel že leta 1990 in da so si ga od tedaj dalje vse do izvolitve novega 17.2.1995 (list. št. 20 v sodnem spisu) sami podaljševali na sejah 22.6.1990, 29.3.1991, 15.7.1991 in 29.11.1993, je lahko pravilen edino le sklep, da takšen organ upravljanja tudi v pravno relevantnem obdobju več ni imel mandata za sprejemanje odločitev. Odločitve, ki jih je sprejel po poteku mandata, zato ne morejo imeti nobenih pravno veljavnih posledic, ker so nezakonite. Nezakonitost ne konvalidira niti iz razloga, s katerimi skuša njegovo delovanje upravičevati prvostopno sodišče, češ, da podjetje zaradi neuspešnih volitev novih članov delavskega sveta ne bi moglo več normalno poslovati, če naj bi obveljalo stališče tožeče stranke, da je delavski svet deloval neligitimno.

Sodišče prve stopnje je zatorej že iz navedenih razlogov sklep z dne 24.3.1992, ki ga je podpisal predsednik delavskega sveta, s katerim je bila tožeča stranka ugotovljena za trajni presežek in ji je bilo ponudeno delo v podjetju S. d.o.o. z 15.4.1992 pravilno razveljavilo, kot tudi sklep pritožbene komisije z dne 23.4.1992, ki je odločala o zahtevi za varstvo pravic zoper prvostopno odločitev. Delavski svet toženca, ki ni imel veljavnega mandata namreč ni mogel pravno veljavno sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev dne 31.1.1992, posledično pa je nezakonita na njegovi podlagi sprejeta individualna konkretna odločitev o razvrstitvi tožeče stranke med trajno presežne delavce in razrešitvi njene nadaljnje zaposlitve s ponudbo dela v drugi delovni organizaciji. Organ upravljanja, ki je očitno posloval v nasprotju z določbo 47. člena zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ št. 77/88 s poznejšimi spremembami), tudi ni mogel biti pooblaščen za spreminjanje statuta podjetja v zvezi s pooblastili direktorju, za kar je po 46. členu istega zakona bil predpisan celo postopek z osebnim izjavljanjem vseh delavcev na referendumu. Iz navedenih razlogov ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da je direktor podjetja na podlagi pooblastil spremenjenega statuta lahko veljavno sprejel spremembo obstoječe sistemizacije delovnih mest, vključno z ukinitvijo dela čistilke pomivalke, ker da gre le za eno izmed poslovodnih nalog.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da trpi svoje stroške v zvezi s pritožbo sama.