Up-120/94

25.3.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe O. B. iz T., ki ga zastopa E. D., odvetnik iz P. na seji senata dne 25.3. 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba O. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča U 1082/93 z dne 10.11.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 29.12.1994 v zakonitem roku vložil ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova tožba v upravnem sporu. S to tožbo je pritožnik uveljavljal ničnost ugotovitvene odločbe o nacionalizaciji št. 463/A-1382/75-76 z dne 26.1.1976, ki jo je izdala Skupščina Občine Piran. Podan naj bi bil ničnostni razlog pravne nemožnosti izvršitve odločbe, opredeljen v 3. točki 267. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92, v nadaljevanju: ZUP), saj naj bi Ustava iz leta 1974 avtomatično derogirala vse nacionalizacijske predpise, kar naj bi potrjeval tudi Sklep Ustavnega sodišča Jugoslavije št. U 169/79 z dne 14.5.1986. Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo iz razlogov, da se ne spušča v presojo tožbenih ugovorov, ki so v smeri neobstoja pravne podlage. Takšna odločitev Vrhovnega sodišča naj bi bila v nasprotju z določbami 268. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92), ki izrecno določa, da se lahko odločba vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti. Stališče Vrhovnega sodišča, da se ne spušča v tožbene ugovore, ki presegajo vsebino prve točke 267. člena ZUP, naj bi predstavljalo kršitev pravice do pravičnega sojenja.

2.Navaja, da je bil na podlagi Zakona o državljanstvu Ljudske Republike Slovenije (Uradni list LRS 20-21/50) jugoslovanski državljan in da mu državljanstva ni nihče vzel, niti ni moglo kar tako prenehati. V času nacionalizacije naj bi bil brez dvoma jugoslovanski državljan. Pritožnik meni, da tudi, če je bil optant in je postal italijanski državljan, tedanja oblast ni imela zakonske podlage za izvedbo nacionalizacije, saj se Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij ni nanašal na osebe, ki so imele pravico optirati in so živele na ozemlju, ki je bilo priključeno FLRJ na podlagi mirovne pogodbe z Italijo. Prav tako so tujci lahko pridobili lastninsko pravico na nepremičnini z dedovanjem in se takšne nepremičnine niso nacionalizirale.

3.Pritožniku naj bi bili z navedenim kršeni pravici do pravičnega sojenja (prvi odstavek 6. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (Uradni list RS, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP) in lastninska pravica (17. člen Deklaracije o človekovih pravicah). Ustavnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in ugotovi ničnost odločbe o denacionalizaciji, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje.

B.

4.Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno in procesno pravo. Zato Ustavno sodišče ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Ustavno sodišče je presojalo, ali so podane zatrjevane kršitve v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ki je odločalo o ničnosti odločbe o nacionalizaciji št. 463/A-1382/75-76 z dne 26.1.1976, ne more pa presojati zakonitosti odločbe o nacionalizaciji. Za ugotavljanje zakonitosti te odločbe je imel pritožnik na voljo postopek s pravnimi sredstvi, ki pa ga ni izkoristil. V zvezi z navedbo pritožnika, da naj bi Ustava SFRJ iz leta 1974 razveljavila vse nacionalizacijske predpise (tudi Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki je bil podlaga za izdajo ugotovitvene odločbe iz leta 1976), kar naj bi potrjeval tudi Sklep Ustavnega sodišča Jugoslavije U 169/79 z dne 14.5.1986, Ustavno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da se Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij ne more več uporabljati za razmerja, nastala po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1974, kar pa ne velja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo te Ustave.

6.V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče odločalo le o morebitni ničnosti nacionalizacijske odločbe št. 463/a-1382/75-76 z dne 26.1.1976. Pri presoji ustavne pritožbe se je treba omejiti na ocenjevanje, ali je s to sodbo bila kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do pravičnega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP in lastninske pravice iz 17. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

7.Pravica do poštenega sojenja, ki jo v skladu s prvim odstavkom 6. člena EKČP zagotavlja 23. člen Ustave, pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do poštenega sojenja zagotavlja pošten dokazni postopek, kontradiktornost postopka in druga procesna jamstva.

8.Glede na navedeno vsebino pravice do poštenega sojenja z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnikovo razlogovanje, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do pravičnega sojenja, ker se ni spustilo v tožbene ugovore, ki presegajo vsebino iz 1. točke 267. člena ZUP, in da je ravnalo v nasprotju s 40. členom Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in 52/92 - v nadaljevanju: ZUS),ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta, ne vzdrži.

9.Vrhovno sodišče je namreč v sodbi obrazložilo, da neobstoj pravne podlage ni ničnostni razlog, kot je to zmotno menil pritožnik, in se zato v presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na neobstoj pravne podlage, ni spuščalo. Prav tako se je Vrhovno sodišče opredelilo glede neobstoja ničnostnih razlogov, saj je ocenilo, da sta tako organ prve in druge stopnje utemeljeno zavrnila pritožnikov predlog, naj se odločba izreče za nično, in je s tem ravnalo v skladu s 40. členom ZUS.

10.Člen 17. Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa, da ima vsakdo pravico do premoženja, tako sam kakor tudi skupno z drugimi, in da nikomur ne sme biti premoženje samovoljno vzeto.

11.Glede na navedeno vsebino pravice do lastnine in glede na to, da Ustavno sodišče presoja kršitve ustavne pravice samo v postopku pred Vrhovnom sodiščem, ne pa tudi v upravnem postopku, ki se je končal z ugotovitveno odločbo o nacionalizaciji nepremičnine (parcele do1/2 v lasti pritožnika vpisane v vl. št. 319 k.o. Piran št. 2252 in št. 290/5), v postopku pred Vrhovnim sodiščem z zavrnitvijo tožbe očitno ni bila kršena pravica do lastnine, ker sodišče v tem postopku sploh ni odločalo o lastninski pravici.

C.

Senat ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podalgi 1. alinee 55. člena ZUstS v naslednji sestavi: predsednik senata dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag, Matevž Krivic.

Predsednik senata

dr. Lovro Šturm