Jedro

Delodajalec lahko odpove PZ po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR (poslovni razlog) le iz razlogov, ki so na njegovi strani.

Neustrezna tožnikova izobrazba za delovno mesto, za katero je sklenil PZ oz. dejstvo, da v določenem roku za to delovno mesto ni pridobil ustrezne izobrazbe, čeprav se je s pogodbo zavezal, da bo ustrezno izobrazbo pridobil, ne predstavlja poslovnega razloga za redno odpoved PZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

15.12.2003 ter ugotovilo, da na njeni podlagi tožniku delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo za mesec januar 2004 bruto 272.724,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 10.2.2004, za mesec februar 2004 bruto

486.953,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od

10.3.2004 dalje in za mesec marec 2004 bruto 486.953,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 10.4.2004 dalje, od bruto zneskov obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, od vključno meseca aprila 1004 pa razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki z zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu povrniti stroške postopka v višini 249.757,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2004 dalje, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka razporedila tožnika na delovno mesto z zahtevano VII. stopnjo izobrazbe, čeprav ima tožnik le V. stopnjo izobrazbe. S tem je kršila določbo 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je zaposlila osebo, ki ni izpolnjevala pogojev za delovno mesto. Tožena stranka je vedela, da tožnik nima ustrezne izobrazbe in da si jo v roku 15-ih mesecev ni pridobil, kar predstavlja nevarnost, da bo pri delu naredil napako, kar je hotela preprečiti. Neprimerna izobrazba tožnika za toženo stranko predstavlja tehnološki in strukturni razlog za prenehanje potreb po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delovno mesto pa je tožena stranka tudi ukinila. Izpodbijana sodba določbo 88. člena ZDR/2002 tolmači in razlaga ozko in izključno v korist tožnika. Navaja, da tožnik ni predložil dokazila, da si je pridobil ustrezno izobrazbo, zato je zanj poskušala najti drugo delovno mesto, vendar ga ni našla. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da razlog, iz katerega je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi ni pravi razlog iz 88. člena ZDR/2002. Razlogi za prenehanje potreb po delu tožnika so na strani tožene stranke, to pa je racionalizacija delovnega procesa. Meni, da je odpovedni razlog resen in utemeljen.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi razlogov na strani delodajalca in ne delavca. Pritožbena navedba o ukinitvi delovnega mesta je pritožbena novota, zato je neupoštevna, poleg tega pa tudi neresnična. Tožena stranka si napačno razlaga zakonske določbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka ni zatrjevala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika. Tako zaključek tožene stranke, da ni bilo potrebe po delovnem mestu, ker je tožnik kršil pogodbe o zaposlitvi nima opore v zakonu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, da je materialno pravo pravilno uporabilo in da bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Četrti člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ št. 4/84 - Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur.

l. RS št. 18/92) določa, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Tudi ZDR/2002 v 2. odstavku 81. člena določa, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR/2002 je dolžan delodajalec, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog odpovedi. V določbi 1. odstavka 88. člena ZDR/2002 so opredeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec tudi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR/2002. Ugotovilo je, da se je tožnik v pogodbi o zaposlitvi z dne

1.6.2002 zavezal, da bo do septembra 2002 pridobil zahtevano VII.

stopnjo strokovne izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto. Ker tožnik ni izpolnil pogodbene obveznosti, mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razlog za odpoved na strani delavca in ne na strani delodajalca, kljub temu da je tožena stranka navajala, da je prenehala potreba po delu informator I pod pogoji, kot ga je opravljal tožnik. Glede na navedeno je zaključilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku niso bili podani utemeljeni razlogi, kot to zahteva 2. odstavek 88. člena ZDR/2002.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da neprimerna izobrazba predstavlja za toženo stranko tehnološki in strukturni razlog za prenehanje potreb po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi po 1. odstavku 88. člena ZDR/2002 iz razlogov, ki so na strani delodajalca in ne na strani delavca. Neprimerna izobrazba za zasedbo delovnega mesta oziroma neizpolnitev pogodbenega določila, da bo tožnik v treh mesecih po podpisu pogodbe o zaposlitvi pridobil VII. stopnjo strokovne izobrazbe, ni razlog, ki ga zakon določa za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Dejstvo, da tožnik ni izpolnil pogodbenega določila, ne predstavlja razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca. Zato pritožbena navajanja, da so razlogi za prenehanje potreb po delu tožnika na toženi stranki, ker je pristopila k racionalizaciji delovnega procesa, ne morejo biti upoštevni. Tožena stranka bi tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugih razlogov, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožbene navedbe, da je delovno mesto tožnika ukinila, ni mogoče upoštevati, saj je povsem splošna in predstavlja pritožbeno novoto. Po določbi 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik navedenim pogojem ni zadostil, zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni smelo obravnavati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljena razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve.