Jedro

Toženec ni pravočasno podal morebitnega predloga za izločitev sodnice, kar bi lahko storil le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Če družba preneha, so družbeniki dolžni opraviti likvidacijo, ostanek premoženja se razdeli med družbenike po enakih delih, kot veljajo za prispevke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I, III in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 18.804,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.5.2018 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 47.695,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2018 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.318,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka III izreka), ter tožeča stranka v enakem roku toženi stranki 2.720,05 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožeča stranka svoj prispevek k skupnemu projektu izkazala, saj ni uspela dokazati, da je zatrjevana plačila resnično izvedla. Sodišče je v obrazložitvi sodbe ugotovilo povsem drugačno dejansko stanje, kot je tisto, ki je bilo podlaga za izrek sodbe. V prvem delu obrazložitve sodišče navaja, da tožeča stranka svojih trditev ni uspela konkretno izkazati, saj zanje ni predložila ustreznih dokazov, v drugem delu pa je navedlo, da je tožeči stranki le uspelo dokazati določen prispevek k skupnemu projektu pravdnih strank ter skladno s tem njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, kar je v nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami sodišča. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in v nasprotju sami s seboj. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je zaradi pomanjkanja trditvene podlage tožečo stranko tekom postopka večkrat pozvalo, naj ta svoje trditve na ustrezen način izkaže in ponudi dokaze zanje. Glede na navedeno je očitno, da je sodišče v tem delu nedopustno preseglo okvir materialno procesnega vodstva, ki izhaja iz 285. člena ZPP, zaradi česar je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Šlo je za preveč odprto sojenje, ker je sodišče tožečo stranko vseskozi opozarjalo, da njen zahtevek ni utemeljen in podprt z objektivno primernimi dokazi. Sodišče je nepravilno uporabilo 285. člen in 286.a člen ZPP, saj ni spoštovalo zahteve po nepristranskosti sojenja. Po drugi strani pa je sodišču mogoče očitati tudi opustitev materialno procesnega vodstva, saj v danih okoliščinah tožene stranke ni seznanilo s svojimi pravnimi stališči, ki jih tožena stranka kljub vsej svoji skrbnosti ni mogla predvideti, skladno s čimer je bila prepričana, da tožbenemu zahtevku ne bo ugodeno. Sodišče je zmotno ugotovilo, da se razmerje pravdnih strank presoja po določbah o (civilni) družbeni pogodbi. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je po sklenitvi dogovora na račun tožeče stranke nakazala znesek v višini 20.000,00 EUR, kot vračilo zneska za plačilo kupnine, plačala njene davčne dolgove, prav tako ji je bil v gotovini izročen tudi znesek v višini vsaj 10.000,00 EUR, s čimer je tožeča stranka plačala gradbeno dovoljenje in komunalni prispevek, saj zanj ni imela denarja. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka plačala celotno kupnino, kot dokaz pa je predložila tudi ustrezne listine. Sodišče je razmerje med strankama pravilno opredelilo kot družbeno pogodbo, vendar pa je napačno zaključilo, da iz tega izhaja zaveza tožene stranke povrniti prispevek tožeče stranke kot družbenika. V obravnavanem primeru je nesporno, da pravdni stranki nista dosegli skupnega poslovnega namena, saj tožeča stranka ni uspela izkazati svojih prispevkov oziroma vložkov v denarju, stvareh in delu. Pravdni stranki tudi nista zatrjevali delitve koristi, pridobljene z uresničitvijo skupnega namena, saj se ta ni nikoli uresničil, niti si zanj nista prizadevali. Tožena stranka je uspela dokazati, da tožeča stranka ni izpolnila pričakovane skupne koristi, t.j. ustvarila dobička iz posla, saj je po nekaj mesecih gradnjo popolnoma prekinila ter skladno s tem pooblastila toženo stranko, da nepremičnino proda. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa tožeča stranka od tožene stranke ni upravičena zahtevati dela kupnine na podlagi sklenjene družbene pogodbe, saj njenega prispevka k skupnemu projektu ni bilo, še manj pa takšno upravičenje izhaja iz podpisanega pooblastila, zato ta ne ustvarja nikakršne zaveze. Tožena stranka je nepremičnino na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe v celoti kupila sama, pri čemer tožeča stranka v ta nakup ni prispevala ničesar, prav tako ni realizirala svojega dela obveznosti. Temeljna značilnost družbene pogodbe so enaki prispevki družbenikov, na podlagi česar je jasno, da njihov skupni namen ne more biti dosežen, če nekateri družbeniki ne zagotovijo svojega prispevka. Ker pravdni stranki nista dosegli skupnega namena, je bil to zakonski razlog, da je družba prenehala, skladno s čimer je prenehal tudi njun dogovor. Tožeča stranka ni upravičena do sorazmernega deleža svojega vložka v skupni projekt pravdnih strank na podlagi pravil o družbeni pogodbi. Odsotnost prispevka tožeče stranke k skupnemu projektu je bil namreč zakonski razlog za prenehanje njunega dogovora, saj se skupni namen nikoli ni uresničil, prav tako pa ni nastala skupna korist. Skladno s tem je jasno, da je med pravdnima strankama izkazano zgolj pooblastilno razmerje, iz katerega pa ne izhaja nikakršna zaveza tožene stranke, da bi morala ta tožeči stranki povrniti del kupnine, skladno s čimer ji tudi ni ničesar dolžna, zato bi moralo sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi so jasni in si tudi ne nasprotujejo. Prav tako ni nasprotja med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in izrekom sodbe. Kot jasno izhaja iz razlogov sodbe, se ugotovitev sodišča, da tožnik ni podal konkretne trditvene podlage, nanaša na stroške, ki jih je imel z izgradnjo hiše na nepremičninah, in zaradi česar je del tožbenega zahtevka posledično sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljenega. Sodišče prve stopnje pa je tudi jasno ugotovilo, da je tožnik izkazal svoj prispevek v višini 30.850,00 EUR, ki se je nanašal na nakup nepremičnin in ne na izgradnjo hiše. Tudi izrek sodbe, ko je sodišče prve stopnje le delno ugodilo tožbenemu zahtevku, je zato jasna posledica njegovih ugotovitev.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o „preveč odprtem sojenju“. To iz zapisnikov o glavni obravnavi ne izhaja. Tudi če je sodišče prve stopnje tožnika večkrat opozorilo na to, da njegov zahtevek ni podprt z ustreznimi navedbami in dokazi, to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo okvire materialno procesnega vodstva, začrtane v določbi 285. člena ZPP. Tudi sicer pa ta zatrjevana kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, saj tožeča stranka kasneje še vedno ni podala ustreznih trditev in dokazov in je bil posledično tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnjen (glede tega dela pa toženec nima interesa za pritožbo). Glede dela, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, pa je tožnik že pred prvim narokom za glavno obravnavo navedel vsa dejstva in predložil tudi dokaze o plačilu kupnine, zato se materialno procesno vodstvo sodišča ni moglo nanašati na ta del zahtevka. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana. V zvezi s trditvami o pristranskosti sojenja v povezavi s „preveč odprtim sojenjem“, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni pravočasno podal morebitnega predloga za izločitev sodnice, kar bi lahko storil le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje (72. člen ZPP), tovrstne pritožbene navedbe pa so prepozne.

7. Glede trditev o tem, da je sodišču prve stopnje mogoče očitati opustitev materialno procesnega vodstva tožencu, pa so navedbe pritožnika preskope in presplošne, da bi pritožbeno sodišče lahko nanje odgovorilo. Zato so tovrstne navedbe neutemeljene.

8. Pri ugotovitvi tožnikovega prispevka k nakupu nepremičnin se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na potrdila o plačilih v skupnem znesku 30.850,00 EUR. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna, prepričljiva, skrbna in natančna, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pritožba pa je ne uspe izpodbiti. Ne drži torej trditev pritožbe, da tožnik ni ničesar prispeval k skupnemu projektu. Denar, ki je bil tožniku dobra dva meseca po nakupu nepremičnin nakazan oziroma izročen s strani očeta toženca, pa je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namenjen za pridobitev gradbenega dovoljenja, komunalni prispevek in druge stroške, kar je sodišče prve stopnje nato pravilno upoštevalo kot prispevek toženca.

9. Pritožnik na strani 5 pritožbe sprva v tretjem odstavku navaja, da sodišče določb o družbeni pogodbi ne bi smelo uporabiti, kasneje (v petem odstavku) pa, da je sodišče v izpodbijani sodbi razmerje med pravdnima strankama pravilno opredelilo kot družbeno pogodbo skladno z 990. členom Obligacijskega zakonika (OZ2). Ne glede na nasprotujoče si navedbe pritožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, to je pravila o (civilni) družbeni pogodbi. Ugotovilo je, da pravdni stranki skupnega namena nista mogli doseči, zato je družba prenehala (2. točka 1. odstavka 1000. člena OZ). Takšnemu zaključku pritožba ne oporeka. Če družba preneha, so družbeniki skladno z določbo 1002. člena OZ dolžni opraviti likvidacijo, ostanek premoženja se razdeli med družbenike po enakih delih, kot veljajo za prispevke. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikov prispevek v denarju v višini 30.850,00 EUR predstavlja 15,9% prispevka k celotnemu skupnemu projektu pravdnih strank, ki naj bi bil vreden 194.000,00 EUR, nepremičnine pa so bile nato prodane za kupnino 133.000,00 EUR, je tožniku pravilno prisodilo ustrezen delež (15,9%) te kupnine v znesku 21.147,00 EUR, pri čemer je nato odštelo še znesek 2.342,44 EUR, ki ga je za tožnika plačal toženec (tožnikov davčni dolg do FURS).

10. Toženec se v pritožbi strinja, da si preostanek med seboj razdelijo družbeniki sorazmerno z njihovimi prispevki, izračunu sodišča nato tudi konkretno ne nasprotuje, temveč izhaja iz svojega stališča, da prispevka tožnika sploh ni bilo in da mu zato del kupnine ne pripada, kar pa je zmotno, kot je pritožbeno sodišče predhodno že pojasnilo. Ne drži torej trditev pritožbe, da je nepremičnine na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe v celoti kupil toženec sam.

11. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah I, III in IV izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami