Jedro

Sodišče mora preizkusiti izvedensko mnenje vsaj toliko, kot lahko v okviru svojega omejenega strokovnega znanja, vendar konkretno. V vsakem primeru mora mnenje preizkusiti glede tega, ali je popolno in brez nasprotij, logično, ali so v njem navedene okoliščine, na katerih temelji mnenje, ali je transparentno glede uporabljenih (morebiti celo znanstvenih) meril, ali je mogoče razmisleke (miselni proces) izvedenca sploh razbrati iz samega mnenja. Ker pa sodišče nima strokovnega mnenja za popolni preizkus izvedenskega mnenja, se mora v določeni meri zanesti na izvedenčevo mnenje.

Izrek

I. Pritožbama predlagateljev in nasprotne udeleženke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Spor se vodi glede primerne odpravnine za delnice izključenih manjšinskih delničarjev.

2. Predlagatelji so manjšinski delničarji, ki so bili izključeni iz družbe I. P. d.d. Postopek se vodi zoper glavnega delničarja izključene družbe. Sprva je bila njegova firma A. d.o.o. Glavni delničar si je pripojil družbo I. P. d.d. Firmo je potem spremenil v I. P. d.o.o. in to je sedaj firma nasprotnega udeleženca.

3. Nasprotna udeleženka je 12. 2. 2007 s sklepom skupščine I. P. d.d. ponudila denarno odpravnino za manjšinske delničarje v višini 64,88 EUR za delnico. Oceno vrednosti družbe je po navedbah nasprotne udeleženke izdelala družba B. d.o.o. Najbolj verjetna tržna vrednost ene delnice družbe na dan 31. 12. 2005 naj bi bila po mnenju te družbe 64,68 EUR. Ponudbo za denarno odpravnino je pregledal s strani sodišča imenovani revizor (družba E. d.o.o., Ljubljana).

4. Manjšinski delničarji s ponujeno odpravnino niso bili zadovoljni. Na temelju 388. člena ZGD-1 so 12. 3. 2007 zahtevali sodni preizkus denarne odpravnine. Sodišče je v teku prvostopenjskega postopka najprej postavilo poravnalni odbor za preizkus ponujene denarne odpravnine. Ta je ocenil vrednost delnice na 102,60 EUR. Prvostopenjsko sodišče je v prvem postopku s sklepom odločilo, da je takšna denarna odpravnina primerna (opr. št. Ng 52/2007). Pritožbeno sodišče je sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in napotilo prvostopenjsko sodišče, da opravi novo cenitev vrednosti I. P. d.d. 5. Prvostopenjsko sodišče je najprej postavilo prvega izvedenca M. P. Prvi izvedenec je ocenil vrednost delnice na 171,18 EUR.

6. Za njim je prvostopenjsko sodišče postavilo še drugega izvedenca B. A. Ocenila je, da bi lahko znašala primerna denarna odpravnina 145,00 EUR na delnico. Na takšno oceno se je v celoti naslonilo prvostopenjsko sodišče. V izpodbijanem sklepu je kot primerno odpravnino določilo 145,00 EUR za delnico.

7. Zoper takšno odločitev so vložili pritožbo predlagatelji in nasprotni udeleženec.

8. Predlagatelji so v svoji pritožbi navedli, da je obrazložitev skopa. Prvostopenjsko sodišče naj se ne bi niti z besedo vsebinsko opredelilo do pripomb predlagateljev in tudi ne do vsebine izvedeniškega mnenja. Njegova stališča naj bi bila abstraktna in neobrazložena. Napadajo ravnanje prvostopenjskega sodišča, ker ni upoštevalo ocene M. P. in zavrnitve te ocene ni obrazložilo. Nepravilna naj bi bila trditev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da so se predlagatelji strinjali s postavitvijo novega izvedenca. Temu naj bi predlagatelji nasprotovali. Celotna obrazložitev naj bi bila tako skopa, da je ni mogoče preizkusiti. Predlagatelji menijo, da bi sodišče moralo B. A. naložiti bodisi dopolnitev izvedenskega mnenja, ali jo vsaj zaslišati.

9. Nasprotna udeleženka izraža v svoji pritožbi pravno mnenje, da sodišče v sodnem postopku sploh ne sme voditi novega postopka za določitev primerne denarne odpravnine. Po njenem mnenju sme sodišče zgolj preizkusiti denarno odpravnino, kot je bila ponujena ob priložnosti sklepa o izključitvi manjšinskih delničarjev in to odpravnino primerno popraviti. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi pojasnilo razlogov za neupoštevanje predhodne ocene vrednosti delnice (in s tem primerne denarne odpravnine), ki jo je pripravila družba B. d.o.o. in jo je po nalogu sodišča revidirala družba E. d.o.o., Ljubljana.

10. Pritožba nasprotnega udeleženca navaja tudi, da izvedenec ne sme zbirati listin brez sodišča in izvajati dokaznega postopka. Celo če bi izvedenec sam smel zbirati procesno gradivo, bi moral po mnenju nasprotnega udeleženca zagotoviti kontradiktornost. Iz izvedenskega mnenja B. A. naj bi bilo razvidno (str. 3), da je izvedenka opravila več telefonskih pogovorov s predstavnikom predlagateljev g. C, in da so ji bile predložene tudi še nove listine. Po mnenju nasprotnega udeleženca bi moralo prvostopenjsko sodišče izvedenko vsaj zaslišati. Kljub temu, da je nasprotna udeleženka takšno ravnanje izvedenca v teku prvostopenjskega postopka grajalo, prvostopenjsko sodišče napake ni odpravilo. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi pojasnilo razlogov, zakaj je sledilo izvedenskem mnenju izvedenke B. A. Prav tako naj ne bi pojasnilo, zakaj ni upoštevalo predhodnih cenitev in je svojo odločitev oprlo le na cenitev izvedenke B. A. 11. V sodnem postopku za določitev primerne odpravnine se smiselno uporablja 1. odstavek 607. člena ZGD-1 (3. stavek 2. odstavka 388. člena ZGD-1). Postopek se torej vodi kot nepravdni postopek, smiselno pa se uporabljajo tudi določbe ZPP (37. člen ZNP). Posebnih določb, ki bi se nanašale posebej na postopek za določitev primerne odpravnine, ZNP sicer nima.

12. Pritožbi sta utemeljeni. Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče razveljavilo na temelju 3. točke 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP.

OBRAZLOŽENOST PRVOSTOPENJSKE ODLOČBE

13. Pritožbeni očitek obeh udeležencev o neobrazloženosti prvostopenjskega sklepa je utemeljen (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

14. Sodišče mora svojo odločitev obrazložiti (4. odstavek 324. člena ZPP). Obrazložitev mora biti takšna, da je sodno odločbo mogoče preizkusiti. to pomeni, da je mogoče iz nje razbrati, na katerih dejstvih temelji in zakaj so bile določene okoliščine ugotovljene kot dejstva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega mora obrazložitev vsebovati še pravne norme in vse ostalo, kar še navaja 4. odstavek 324. člena ZPP.

15. Če stranke podajo svoje pripombe na izvedensko mnenje, s tem praviloma izpodbijajo ugotovitve izvedenca glede dejstev. Sodišče mora v takšnem primeru, po ustaljeni sodni praksi, na pripombe odgovoriti. Če so pomembne, lahko sodišče naloži izvedencu, naj sestavi pisna pojasnila (1. odstavek 252. člena ZPP), ali pa zahteva pojasnila na obravnavi (1. odstavek 253. člena ZPP). Če so pripombe takšne, da po presoji prvostopenjskega sodišča ne omajejo pravilnosti izvedenskega mnenja, potem pojasnila niso potrebna. Sodišče pa mora potem na napade strank (v nepravdnih postopkih pa udeležencev) na mnenje izvedenca glede dejstev primerno odgovoriti v svoji sodni odločbi. Svojo odločitev mora obrazložiti.

16. Oba udeleženca sta podala obširne pripombe na izvedensko mnenje (l. št. 564 in nasl. in l. št. 570 in nasl.).

17. Oba udeleženca sta upravičeno grajala obrazložitev prvostopenjskega sklepa. Iz razlogov prvostopenjskega sodišča ni razvidno, da bi prvostopenjsko sodišče kakorkoli poskušalo odgovoriti na povsem konkretne pomisleke ene ali druge stranke glede pravilnosti izvedenskega mnenja B. A. niti v tako omejenem obsegu, kot sodišče na takšne pripombe sploh lahko odgovori. Povsem splošne formulacije, kot jih je prvostopenjsko sodišče uporabilo v svoji obrazložitvi (r. št. 9 in 11), so bile namreč premalo.

18. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se od sodišča katerekoli stopnje ne more pričakovati, da bo odgovorilo na pomisleke enako prepričljivo, kot če bi samo imelo znanje izvedenca. Namen dokaza z izvedencem je namreč ugotovitev dejstev, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje (243. člen ZPP). Končni cilj dokaza z izvedencem je ugotovitev vseh dejstev, ki jih sodišče potrebuje za subsumpcijo dejstev pod materialnopravno normo. Sodišče pri dokazu z izvedencem samo nima strokovnega znanja. Tako imenovane pripombe na izvedensko mnenja so lahko strokovne ali vsaj samo navidez strokovne do takšne mere, da bi sodišče na njih lahko prepričljivo odgovorilo le, če bi samo imelo enako strokovno znanje kot izvedenec. Če pa bi imelo takšno strokovno znanje kot izvedenec, potem bi sodišče seveda ne rabilo postavljati izvedenca.

19. Sodišče mora preizkusiti izvedensko mnenje vsaj toliko, kot lahko v okviru svojega omejenega strokovnega znanja, vendar konkretno. V vsakem primeru mora mnenje preizkusiti glede tega, ali je popolno in brez nasprotij, logično, ali so v njem navedene okoliščine, na katerih temelji mnenje, ali je transparentno glede uporabljenih (morebiti celo znanstvenih) meril, ali je mogoče razmisleke (miselni proces) izvedenca sploh razbrati iz samega mnenja. Ker pa sodišče nima strokovnega mnenja za popolni preizkus izvedenskega mnenja, se mora v določeni meri zanesti na izvedenčevo mnenje (vse v: Ahrens v: Wieczorek/Schütze, ZPO, 4. Auflage 2014, komentar k § 412, r. št. 9 in nasl.).

20. Odločilen prispevek k razjasnitvi strokovnih vprašanj lahko prispeva sodišče samo s tem, da od izvedenca zahteva pojasnila, bodisi na glavni obravnavi, bodisi pismeno (1. odstavek 252. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče presodi, ali ni to primeren način za odgovor na pomisleke, ki sta jih izrazili stranki že v pripombah na izvedensko mnenje, in predlagali v obeh pritožbah.

PREDHODNA OCENA VREDNOSTI DELNICE

21. Utemeljena je tudi graja obeh strank, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predhodnih ocen vrednosti delnice.

22. Pritožba nasprotne udeleženke sicer meni, da mora sodišče v sodnem postopku določitve primerne odpravnine (po 2. odstavku 388. člena ZPP) kot temelj za svojo odločitev v vsakem primeru vzeti ponujeno odpravnino. S tem je mišljena tista odpravnina, ki jo je ponudil že glavni delničar sam. Takšno stališče je nepravilno. 1. stavek 2. odstavka 388. člena ZGD-1 določa: „Če ponujena odpravnina ni primerna, lahko … manjšinski delničar predlaga, da sodišče določi primerno odpravnino.“ Sodišče je torej tisto, ki določi odpravnino. Naslednji stavek (2. stavek 2. odstavka 388. člena ZGD-1) še toliko bolj jasno kaže na to, da sodišče ni vezano na ponujeno odpravnino in predhodni (še predsodni) postopek: odpravnino določi sodišče tudi, če prej glavni delničar sploh ni ponudil odpravnine ali pa je ni ponudil pravilno. Pri določitvi odpravnine se smiselno uporabljajo določbe 1. točke 3. odstavka 605. člena in 606. do 615. člena ZGD-1. Ne uporablja se 2. odstavek 556. člena ZGD-1, saj 2. odstavek 388. člena ZGD-1 nanj ne odkazuje.

23. Sodišče lahko pridobi mnenje poravnalnega odbora (609. in 2. odstavek 388. člena ZGD-1) in poravnalni odbor se lahko pri izdelavi svojega predloga opre na ponujeno odpravnino. Ni pa k temu zavezan, saj lahko poravnalni odbor pritegne zunanje izvedence in naroči pripravo izvedenskih mnenj (6. odstavek 609. člena ZGD-1). Če pa sodišče začne samo ugotavljati višino odpravnine s pomočjo postavljenega izvedenca, ga nobena določba več ne zavezuje, da bi po uradni dolžnosti smelo določiti odpravnino le z uporabo metode, ki jo je za izdelavo ponudbe uporabil glavni delničar. Isto velja tudi za oceno, ki je bila napravljena glede ponujene odpravnine s strani glavnega delničarja ali poravnalnega odbora. Za takšno razlago obstajajo tehtni materialnopravni razlogi. Ponudbo glavnega delničarja mora sicer pregledati revizor, vendar je njegov preizkus omejen, zgolj takšen, kot ga revizor lahko napravi (2. odstavek 386. člena ZGD-1) in je pri tem v vsem vezan na podatke in ponudbo, ki jo sestavi glavni delničar. Pri sodnem določanju odpravnine pa lahko sodišče v postopku tudi ugotavlja dejstva, ki jih udeleženci niso navedli in izvede dokaze, ki jih sploh niso predlagali (2. odstavek 607. člena ZGD-1). Celoten postopek, od imenovanja izvedenca naprej, vodi sodišče, in tudi plačuje izvedenca. Sodna določitev odpravnine torej zagotavlja bistveno višjo stopnjo pravilnosti odpravnine kot pa zgolj ponudba odpravnine sama, ne glede na to, da jo revidira po sodišču imenovani revizor.

24. Prav pa ima pritožba predlagateljev, da bi moralo prvostopenjsko sodišče obrazložiti, zakaj je enega izvedenskega mnenja ni upoštevalo, namreč izvedenskega mnenja izvedenca M. P. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek predlagateljev, da so nasprotovali postavitvi novega izvedenca (l. št. 507). Ugotovitev prvostopenjskega sklepa, da so se strinjali, je torej napačna. Soglasja strank glede potrebe po postavitvi novega izvedenca ni bilo.

25. Sodišče mora, če da izdelati dve različni mnenji izvedencev, ki si nasprotujeta, obrazložiti svojo odločitev za uporabo izključno enega od obeh mnenj, če se za to že odloči. Tako mora ravnati zato, ker je pač sodišče tisto, ki ugotavlja dejstva. Izvedenec zgolj poda mnenje, kakšna naj bi bila dejstva. Če si mnenji nasprotujeta, mora torej sodišče utemeljiti svojo odločitev za naslonitev na eno samo mnenje.

26. Prvostopenjsko sodišče je kot pravilno vzelo zgolj cenitev izvedenke B. A., medtem ko se s cenitvijo M. P. sploh ni ukvarjalo, svoje odločitve pa ni obrazložilo s kakšnimi vsebinskimi razlogi. S tem je kršilo 8. člen ZPP.

27. Pritožbeno sodišče pripominja, da izvedensko mnenje glede vrednosti odpravnine seveda ne more biti tako natančno, kot je lahko na kakšnem drugem področju. Na to je opozorilo že prvostopenjsko sodišče in je glede tega imelo prav. Gre zgolj za oceno, napravljeno na temelju predpostavk, ki so same pogosto zgolj ocene. Bistvena naloga izvedenca je predvsem vrednotenje podjetij (prim. odločbo VS RS, opr. št. III Ips 116/2011, r. št. 11 in 12). Mogočih je več ocen, za katere se najdejo enako ali podobno tehtni razlogi. Sodišče mora obrazložiti svojo odločitev, če se opre izključno na eno samo. Obrazložiti pa mora svojo odločitev tudi, če se opre na več kot eno oceno, kar je mogoče, če se ocene medsebojno ne izključujejo ali vsaj ne razlikujejo bistveno. To naj upošteva prvostopenjsko sodišče v ponovljenem odločanju.

KONTRADIKTORNOST POSTOPKA

28. Končno ima prav tudi pritožba nasprotnega udeleženca glede kontradiktornosti postopka. Če izvedenec opravi pogovore s predstavnikom predlagateljev, je nasprotni udeleženec upravičen vsaj izvedeti za vsebino takšnega pogovora in isto velja za dodatno predložene listine. Če ni tako, pride do absolutno bistvene kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

STROŠKI POSTOPKA

29. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.