Jedro

Vstopanje (tudi večjega števila) otrok skozi steklena šolska vrata z lesenim držalom je povsem običajno vsakodnevno opravilo, pri katerem se je škodi mogoče izogniti že z običajno pazljivostjo oziroma skrbnostjo (potiskanje vrat na namenskem lesenem delu).

Stalno nadzorstvo otrok po koncu šolskega pouka, za kakršno se zavzema pritožba, je pretirano. Po 1. odstavku 144. člena OZ za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom šole (konkretno: osmošolci), odgovarja šola, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole je treba upoštevati cilje osnovnošolskega izobraževanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.423,30 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2005 naprej in za pravdne stroške. V odmerjeni višini 43,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi jih je naložilo v plačilo tožeči stranki. Tako je odločilo po ugotovitvi, da ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca za škodo, ki jo uveljavlja tožnica.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Po pritožbenem mnenju je napačna tako odločitev glede objektivne kot krivdne odgovornosti. Vrata so bila nevarna zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do poškodbe (bežanje pred osmošolci, možnost, da se odprejo s potiskom na stekleni del). Običajne pazljivosti tožnice ni bilo ravno zaradi navedenih nevarnih okoliščin primera. Za šolska vrata veljajo strožja merila. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje o krivdni odgovornosti. Dokazna ocena je zmotna in v nasprotju s procesnim pravilom 8. člena ZPP. Pravilna je le ugotovitev, da je tožnica na dan škodnega dogodka končala pouk ob 12.10 uri. Vsi ostali zaključki so glede na logično časovno sosledje dogodkov, ki ga ponuja pritožnica v pritožbi, zmotni. Enostransko so oprti na nezanesljive izpovedbe razredničarke, ravnateljice in psihologinje. Izpostavlja dele njihovih izpovedb in meni, da jih sodišče ni dovolj primerjalo med seboj in z drugim dokaznim gradivom. Tožnica je z izpovedbami sošolcev dokazala, da osnovna šola ni poskrbela za dolžno nadzorstvo in ni preprečila škodnega dogodka. Ni res, da so bili dežurni vsi učitelji. Tudi če so imeli navodila za dežuranje in varovanje učencev, jih niso izvajali. Dežurstva in posebnega nadzora ni bilo. Ker je bilo ravnanje osmošolcev pričakovano, bi učitelji še toliko bolj morali izpolnjevati svoje obveznosti. Zaključek, da je do poškodbe prišlo že po koncu pouka, ko šola ni bila več dolžna nadzorovati učencev, je zato zmoten.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škodnega dogodka z dne 30.6.2003, ko se je poškodoval kot sedmošolka Osnovne šole S.. Trdila je, da je šola za dogodek objektivno odgovorna, ker so vrata, na katerih se je poškodovala, nevarna stvar (2. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Nadalje se je sklicevala na odgovornost organizatorja prireditve zaradi nastalih izrednih okoliščin in splošnega nereda (157. člen OZ) ter na krivdno odgovornost šole zaradi opuščenega dolžnega nadzorstva (1. odstavek 131. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 144. člena istega zakona).

Prvo sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da vrata niso predstavljala nevarne stvari, da ni šlo za primer iz 157. člena OZ in da je šola ob pričakovanem dogajanju na zadnji šolski dan osmošolcev primerno poskrbela za svoje dolžno nadzorstvo.

Pritožba ne izpodbija odločitve v zvezi s posebnim primerom odgovornosti, ki zadeva organizatorja prireditve po 157. členu OZ. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pač pa je za pritožnico sporna odločitev, da ni podana objektivna odgovornost šole kot imetnice vrat kot nevarne stvari. Po pritožbenem naziranju so masivna steklena vhodna vrata z dvojnim steklom postala nevarna stvar v okoliščinah, v katerih je prišlo do tožničine poškodbe.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, skupaj z jasnimi razlogi na strani 7 sodbe, da v obravnavanem primeru zatrjevane objektivne odgovornosti šole ni. Vrata so bila po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, steklena, z dvajset centimetrsko široko leseno zaščito za odpiranje vrat, nameščeno v višini rok. Pritožnica je umaknila dokaz z izvedencem iz varstva pri delu v zvezi z neustreznostjo vrat za dnevno vstopanje gruče mladoletnikov. Šele v pritožbi pa prvič navaja, da za šolska vrata veljajo strožji kriteriji. Ker tega ne opraviči, tudi s to navedbo ne more več uspeti, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ne glede na to zbrano trditveno in dokazno gradivo ne daje podlage za ugotovitev, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo za stvar, iz katere tudi ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah lahko izvira povečana nevarnost za okolico. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da se je tožnica poškodovala, ko je tekla kot prva v skupini sedmošolcev pred osmošolci in z veliko silo z roko odrinila vrata na šipi, namesto na lesenem delu, ki je bil namenjen odpiranju. Pri tem se je steklo razbilo in ji povzročilo več vreznih ran na čelu in levi roki. Pritožba vztraja, da so vrata zaradi navedenih okoliščin (bežanje pred osmošolci in možnost, da se odpro s potiskom na stekleni del) postala nevarna. Nasprotna odločitev prvega sodišča – da ne gre za nevarno stvar – je pravilna. V našem pravu je primarna krivdna odgovornost. Objektivna odgovornost je izjema, ki jo je treba ozko razlagati. Sodna praksa jo oži le na tiste stvari in dejavnosti, ki same po sebi kljub redni rabi in običajni pazljivosti povečujejo nevarnost, na kar je pravilno opozorilo že prvo sodišče v razlogih na strani 7 sodbe. Vstopanje (tudi večjega števil)a otrok skozi steklena šolska vrata z lesenim držalom je povsem običajno vsakodnevno opravilo, pri katerem se je škodi mogoče izogniti že z običajno pazljivostjo oziroma skrbnostjo (potiskanje vrat na namenskem lesenem delu). Ker je objektivna odgovornost pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja, ki ga prvo sodišče v okviru podane trditvne in dokazne podlage strank ni ugotovilo, je zahtevek na tej podlagi pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno prvega sodišča, skupaj z jasnimi, popolnimi in življenjsko logičnimi razlogi na straneh 8 do 10 sodbe, da za škodo tožnice ni podana niti krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca.

Iz trditvene in dokazne podlage ter dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da se je tožnica poškodovala kot učenka sedmega razreda na zadnji dan šolskega pouka za osmošolce, in sicer po koncu pouka, ko se je šolsko dvorišče že izpraznilo in so učenci že odšli domov. Kot prva v skupni sedmošolcev na dvorišču je bežala pred skupino osmošolcev, ki je sedmošolce lovila in polivala z vodo. Ker je bilo tako početje osmošolcev na njihov zadnji šolski dan vsako leto v navadi in pričakovano, je šola za varnost drugih učencev poskrbela tako, da jim je naročila, da morajo iti po pouku domov, učitelji pa so jih pospremili do garderob in ven iz šolskega poslopja.

Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča v zvezi z okoliščinami samega škodnega dogodka niti v zvezi z izvedenim nadzorstvom učiteljev. Pravilno in popolno so ocenjeni vsi dokazi: tako izpovedbe tožnice in njenih sošolcev na eni strani kot izpovedbe uslužbenk šole. Pritožba sodišču zaman odreka spoštovanje metodoloških napotil iz 8. člena ZPP. Dejansko se ne strinja z njegovimi zaključki in ponuja svojo dokazno oceno, ki pa ugotovitev prvega sodišča ne more omajati. Tako se je o izpraznjenem dvorišču, oziroma o tem, da sta bili na njem le še skupini osmošolcev in sedmošolcev, med katerima je prišlo do lovljenja, ne pa tudi učenci, ki so se vozili s šolskim avtobusom, povsem zanesljivo prepričalo z zaslišanjem sedmošolcev.

Ob teh ugotovitvah so nerelevantni pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljeni uri škodnega dogodka, (ki je ugotovljena prav upoštevaje navedbe tožeče stranke). Očitki o opuščenem dolžnem varstvu otrok, ki bi ga po pritožbenem prepričanju še morala izvajati šola, pa so neutemeljeni. Šola mora zagotoviti varstvo le tistim učencem, ki morajo čakati na organiziran prevoz (38. člen Zakona o osnovni šoli – ZOsn; Ur. l. RS, št. 59/2001 s spremembami). Po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, se tožnica ni vozila s šolskim avtobusom. Pač pa ni upoštevala navodil šole, da mora po pouku domov. Da so jih učenci prejeli, je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo na podlagi v tem delu povsem jasnih in skladnih izpovedb šolskih uslužbenk. Zato jim je upravičeno verjelo tudi v delu, ko so povedale, da so navedenega dne učitelji pospremili učence do garderob in ven iz šole. Pritožba s svojim prikazovanjem sosledja dogodkov in s pritožbenimi trditvami, da se potrebno varstvo ni izvajalo, dokazne ocene prvega sodišča ne omaja.

Pritožbeno sodišč pritrjuje tudi oceni prvega sodišča, da se je s tem šola upoštevaje izkušnje prejšnjih let pravilno pripravila na zadnji dan osmošolcev in zadostila pravnemu standardu potrebne skrbnosti in nadzorstva šole nad učenci, kot ga zahteva 1. odstavek 144. člena OZ. Stalno nadzorstvo otrok po koncu šolskega pouka, za kakršno se zavzema pritožba, je pretirano. Po 1. odstavku 144. člena OZ za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom šole (konkretno: osmošolci), odgovarja šola, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole je treba po ustaljenih stališčih sodne prakse upoštevati cilje osnovnošolskega izobraževanja (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2003 z dne 20.5.2004, II Ips 36/2003 z dne 8.1.2004, II Ips 538/2005 z dne 4.11.2005).

V obravnavanem primeru so ključne ugotovitve, da je do dogodka med najstarejšimi učenci osnovne šole (sedmošolci in osmošolci) prišlo po koncu pouka, ko so imeli vsi navodila, da morajo domov, in ko je bilo dvorišče že prazno ter ni bilo pričakovati, da se bo še kdo vrnil na dvorišče. Ni jasno, zakaj bi morala šola ob takih dejanskih okoliščinah na dvorišču izvajati nadaljnji fizični nadzor z dežurnim učiteljem in do kdaj. Tega po pravilni ugotovitvi prvega sodišča (razlogi na strani 10 sodbe) šoli ne nalaga noben predpis. Po drugi strani je bilo njeno ravnanje povsem skladno s cilji osnovnošolskega izobraževanja. Mednje sodi tudi vzpodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika (2. alineja 2. člena ZOsn). Pouk, vzgojo in varstvo je treba prilagoditi starosti otrok. Učenci sedmih in osmih razredov so že dovolj samostojni, da samostojno hodijo v šolo in domov. Šola mora, skupaj s starši, skrbeti za njihovo vzgojo in osebnostni razvoj. Samostojnost in pravice učencev lahko omejuje le toliko, kot to ustreza njihovi zrelosti. Pretirano nadzorstvo, za kakršno se po mnenju pritožbenega sodišča zavzema pritožba, pa bi na vzgojo in osebnostni razvoj otrok vplivalo negativno (tako tudi sodba VS RS II Ips 221/2003 in sodba II Ips 538/2005). Stalen nadzor nad učenci namreč manj prispeva k učinkovitemu varstvu pred nesrečo kot vzgoja k samostojnemu in odgovornemu razmišljanju. Pomembno je, da šola učence ne le nadzira, pač pa jih tudi spozna z nevarnostmi in jih nauči varovati sebe pred nesrečami in pred drugimi učenci, ki so odgovorni za svoje ravnanje (sodba II Ips 538/2005). V obravnavanem primeru je šola tem ciljem zadostila, ko je učencem naročila, da morajo iti po pouku domov in jih pospremila domov. Glede na njihovo starost in zrelost jim je upravičeno zaupala, da bodo dana jim varnostna navodila v zvezi s pričakovanim nagajanjem osmošolcev tudi spoštovali. Ker po ugotovitvah prvega sodišča tožnica ni ravnala tako, je njen zahtevek pravilno zavrnjen.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri sojenju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnica ni priglasila. Tudi sicer pa do njih ne bi bila opravičena, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP).