Jedro

V postopku s pogajanji brez predhodne objave naročnikovemu povabilu k oddaji ponudbe in predloženi ponudbi sledijo pogajanja. Po zaključenih pogajanjih naročnik od ponudnika zahteva predložitev končne ponudbe v skladu z doseženim na pogajanjih. Po pregledu in ocenjevanju ponudbe naročnik sprejme obrazloženo odločitev o oddaji naročila ter o njej pisno obvesti ponudnika.

V konkretnem primeru bi bila edina veljavna oblika spremembe oziroma dopolnitve prvotne pogodbe z dne 17. 1. 2008 pisni aneks, sklenjen po zaključenem postopku s pogajanji brez predhodne objave.

Ker je bila tožena stranka tista, ki je na nepopolnost trditev opozorila tožečo stranko, je sodišče o tem ni bilo dolžno še posebej opozarjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi z dne 28. 1. 2010, VL 9789/2010, še v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da poravna vtoževano terjatev in stroške izvršilnega postopka, tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 3.592,50 EUR.

2. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje pravočasno izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da pogodba glede opravljanja dodatnih svetovalnih storitev ni bila sklenjena, ker ni bil podpisan aneks. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, čemur oporeka, saj so bile vse CCN odobrene in podpisane s strani obeh pravdnih strank, med njima pa je bil 29. 10. 2008 podpisan tudi dvostranski dogovor v obliki zapisnika o pogajanjih za javno naročilo dodatnih svetovalnih storitev, kar vse izhaja iz predloženih listinskih dokazov. ZJN-2 ne zahteva podpisa aneksa, ampak govori le o pisni obliki dogovora, ne pa o pisni pogodbi. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da so vse sporne CCN/obvestila o spremembah vsebovala natančne podatke o tem, na katere stroške se nanašajo in kakšna je njihova višina, ter izrecno določilo, da gre za spremembo prvotne pogodbe z dne 17. 1. 2008. Ponovno soglasje volj je bilo izraženo s podpisom zapisnika o pogajanjih za javno naročilo, v katerem je izrecno navedeno, da se tožeči stranki odda javno naročilo v zvezi z dodatnimi storitvami. Sodišče prve stopnje bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati tudi določila OZ o tem, da je pogodba sklenjena, ko je med strankama doseženo soglasje volj, oblastveno javnonaročniško razmerje med pravdnima strankama pa je po trenutku, ko je bila tožeča stranka v postopku javnega naročanja izbrana kot najugodnejši ponudnik, prenehalo. Od tega trenutka dalje je bilo med njima le še prirejeno civilnopravno razmerje, ki sta ga urejali na dogovorjen način, tj. s pisnim soglasjem. Tožena stranka je bila ves čas obveščana o višini dodatnih stroškov in kaj je njihov predmet, kar je tudi potrjevala, in sicer vselej v pisni obliki s pomočjo posameznih CCN. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je ugotovilo, da so bile svetovalne storitve opravljene, kljub temu da tožeča stranka ni imela podlage za njihovo izvedbo, po drugi strani pa je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede neupravičene obogatitve. Tu bi moralo sodišče uporabiti institut materialnega procesnega vodstva in tožečo stranko opozoriti, da je njena trditvena podlaga pomanjkljiva. Sodišče bi tožečo stranko na nesklepčnost lahko opozorilo tudi že v okviru priprav na glavno obravnavo in ji dalo rok za njeno odpravo. Kljub temu meni, da trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva, saj je tekom postopka zatrjevala, da je prišlo do sprememb prvotne pogodbe v obsegu storitev in da so bili za te storitve izdani CCN št. 003, 005, 006 in del 007 v vrednosti 283.500,00 EUR (kar je tudi vrednost spora). Vsi CCN so bili vsebinsko opredeljeni, tako se je npr. CCN 003 nanašal na dodatno delo, vezano na scenarije v vrednosti 160.000,00 EUR. Na takšen način je tožeča stranka opisala tudi ostale CCN. V zvezi s to trditveno podlago je predložila tudi vse dokaze, zato ni mogoče trditi, da tožeča stranka ni specificirala opravljenih del skupaj z njihovo vrednostjo. Poleg slednjega je tudi zatrjevala, da so bila dela naročena, izvedena in prevzeta, niso pa bila plačana, iz česar izhaja, da je podala vso potrebno trditveno podlago. Sodišče se tudi ni izreklo o njenih trditvah, da so bila dela, navedena v CCN, del prvotne pogodbe med pravdnima strankama. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma velja opozoriti, da gre v predmetni zadevi za spor z mednarodnim elementom, zato je treba uporabiti ZMZPP. Ta v 20. členu določa, da se v primeru, če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Glede na okoliščine primera (javno naročilo, dodatno svetovalne storitve za uvedbo elektronskega cestninjenja v Republiki Sloveniji) je treba v obravnavani zadevi uporabiti slovensko pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dogovor o dodatnih delih ni bil sklenjen. Tožeča stranka svoj zahtevek prvenstveno utemeljuje na obvestilih o spremembah (CCN) in zapisniku o pogajanjih za javno naročilo dodatnih del. 6. Skladno z določbo prvega odstavka 51. člena OZ se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače. V predmetni zadevi gre za javno naročilo, katerega postopek je urejen v ZJN-2. Kot izhaja iz 2. točke prvega člena Obrazca P-4, ki je glede na 6. člen Pogodbe za svetovalne storitve pri zasnovi in izvedbi javnega naročanja za uvedbo elektronskega cestninskega sistema v prostem prometnem toku s pogoji za interoperabilnost v Evropski uniji, št. 2411-08-100004, z dne 17. 1. 2008, njen sestavni del, si je tožena stranka (naročnik) pridržala možnost oddaje dodatnih storitev v skladu z določili ZJN-2, tožeča stranka (izvajalec) pa se je zavezala na željo naročnika skleniti aneks za dodatne storitve enake vrste kot razpisane (7. točka 7. točke istega člena). Nenazadnje je v 2. točki enajstega člena Obrazca P-4 določeno, da se lahko pogodba spremeni ali dopolni s pisnim aneksom, ki ga sprejmeta in podpišeta obe pogodbeni stranki. V skladu s 1. točko šestega odstavka 29. člena ZJN-2 se lahko dodatne storitve v postopku javnega naročanja pod določenimi pogoji oddajo po postopku s pogajanji brez predhodne objave, ki je predviden v 4. točki prvega odstavka 24. člena ZJN-2. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v postopku s pogajanji brez predhodne objave naročnikovemu povabilu k oddaji ponudbe in predloženi ponudbi sledijo pogajanja. Po zaključenih pogajanjih naročnik od ponudnika zahteva predložitev končne ponudbe v skladu z doseženim na pogajanjih. Po pregledu in ocenjevanju ponudbe naročnik sprejme obrazloženo odločitev o oddaji naročila ter o njej pisno obvesti ponudnika (79. in 88. do 91. člen ZJN-2). Zadnja faza je objava obvestila o oddaji javnega naročila, če je to primerno (prvi odstavek 70. člena ZJN-2). Nenazadnje se, upoštevajoč določbo četrtega odstavka 71. člena ZJN-2, pogodba o izvedbi naročila sklene v pisni obliki, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo, da gre za fazo, ki sledi predhodno opisanemu postopku s pogajanji brez prehodne objave, in ne za eno izmed faz postopka.

7. V konkretnem primeru bi bila torej edina veljavna oblika spremembe oziroma dopolnitve prvotne pogodbe z dne 17. 1. 2008 pisni aneks, sklenjen po zaključenem postopku s pogajanji brez predhodne objave (2. točka enajstega člena Obrazca P-4). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da do slednjega nikoli ni prišlo. Posamezni CCN, ki jih je izdajala tožeča stranka, predstavnik Ministrstva za promet (skrbnik pogodbe z dne 17. 1. 2008) pa potrjeval, ne predstavljajo sklenitve pisnega aneksa. V Obrazcu P-6, ki je, skladno z določbo šestega člena pogodbe z dne 17. 1. 2008, njen sestavni del, je določeno, da mora tožeča stranka predložiti dokument načrt izvedbe projekta. Iz načrta izvedbe projekta (priloga A43) je iz podnaslova 6. točke z naslovom Upravljanje s spremembami razvidno, da se proces sprememb v obsegu storitev glede na ponudbo zažene z izdajo obvestila o spremembi (CCN) ene od pogodbenih strank, v katerem je opisana sprememba in razlog za spremembo ter posledice, ki se bodo odrazile na naporu (in posledično stroških), času in v ostalih nalogah. Ob tem je še določeno, da je sledenje in beleženje sprememb obsega projekta ključno za pošten in zanesljiv odnos med naročnikom in izvajalcem. Iz slednjega izhaja, da obvestilo o spremembi (CCN) ne predstavlja sklenitve pisnega aneksa, potrebnega za oddajo javnega naročila dodatnih del, ampak predstavlja le način obveščanja tožene stranke o spremembah v obsegu projekta z opisom posledic. Prav tako pisnega aneksa ne predstavlja Zapisnik o pogajanjih za javno naročilo: »Izvedba dodatnih svetovalnih storitev pri zasnovi in izvedbi javnega naročanja za uvedbo elektronskega cestninskega sistema v prostem prometnem toku s pogoji za interoperabilnost v Evropski uniji« z dne 29. 10. 2008, saj so pogajanja le ena izmed vmesnih faz postopka s pogajanji brez predhodne objave, po zaključku katerega mora biti podpisana šele pogodba. Poleg navedenega pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je tožeča stranka morala vedeti, da CCN in zapisnika z dne 29. 10. 2008 ni podpisala tožena stranka, saj je iz podpisov razvidno, da jih je podpisal skrbnik projekta, medtem ko je bil naročnik Ministrstvo za promet, katerega podpisnik je minister. Slednje je jasno navedeno v uvodu in na koncu pogodbe z dne 17. 1. 2008 ter na začetku in koncu osnutka aneksa št. 1 k pogodbi z dne 17. 1. 2008, tožeča stranka pa ni dokazala, da je bil skrbnik pogodbe D. H. pooblaščen za sklepanje pogodb.

8. Tudi uporaba splošnih predpisov civilnega prava, za kar se v pritožbi zavzema tožeča stranka, pripelje do istega rezultata. V skladu z drugim odstavkom 51. člena OZ mora biti v primeru zakonske zahteve po sklenitvi pogodbe v določeni obliki ta izpolnjena tudi v primeru poznejših sprememb ali dopolnitev. Ker ZJN-2 predpisuje pisnost dogovora že za osnovno pogodbo, že po splošnih predpisih to terja, da je tudi aneks/naknadna dopolnitev pogodbe sklenjena v enaki obliki, pa kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ni bila.

9. V zvezi z zatrjevano neupravičeno obogatitvijo tožene stranke in pritožbenimi očitki, da bi jo sodišče prve stopnje v primeru pomanjkljive trditvene podlage o tem moralo opozoriti, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišču prve stopnje tega ni bilo treba storiti, saj razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena, temveč je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Prevelika pomoč eni stranki lahko namreč prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča, zato mora biti sodišče pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti v konkretnem postopku do določene mere zadržano.(1) Na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z zatrjevanjem neupravičene obogatitve je opozorila že tožena stranka v XVI. točki pripravljalne vloge z dne 10. 11. 2011, ki je bila tožeči stranki vročena na naroku 11. 11. 2011, tožeča stranka pa se je kot odgovor nanjo sklicevala na svojo 5. pripravljalno vlogo in navedla, da tožbe ni spremenila, ter navajala kot pred tem. Ker je bila tožena stranka tista, ki je na nepopolnost trditev opozorila tožečo stranko, je sodišče o tem ni bilo dolžno še posebej opozarjati. Tožeča stranka je sicer predhodno sodišču prve stopnje predlagala podelitev dodatnega roka za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 10. 11. 2011, vendar, kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 11. 11. 2011, ki je javna listina, po tem, ko je sodišče prve stopnje njen predlog zavrnilo, ni navajala, da pri dodatnem roku za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke vztraja oziroma takoj grajala zavrnitev predloga s strani sodišča prve stopnje (286. b člen ZPP). Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago pozvati na odpravo nesklepčnosti, saj je tožeča stranka neupravičeno obogatitev pričela zatrjevati šele v svoji 5. pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2011, pred tem pa je svoj zahtevek (popolno in sklepčno, a neutemeljeno) temeljila na pogodbeni podlagi.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka postavila zadostno trditveno podlago za neupravičeno obogatitev, saj je vse CCN natančno opredelila in navedla vrednost del, za katera je bil posamezni CCN izdan, poleg tega pa je tudi navedla, da so bila dela naročena, izvedena, prevzeta, ne pa plačana, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšne navedbe ne zadoščajo. Gola trditev, da je tožeča stranka npr. za dodatno delo, vezano na scenarije (CCN 003) zaračunala toženi stranki 160.000,00 EUR, ne pojasni, v čem je bila tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka npr. zatrjevati, da je izdelala dodatnih 10 scenarijev, te scenarije pa je izdelovalo 10 strokovnjakov 5 delovnih dni, pri čemer je vsakemu od njih plačala za to delo 1.500,00 EUR na dan, za to pa bi morala tudi predlagati dokaze, s čimer bi konkretizirala svoje prikrajšanje in sočasno obogatitev tožene stranke. Samo zatrjevanje naslova CCN in vrednosti, ki jo je tožeča stranka toženi stranki za ta CCN zaračunala (tudi če bi bilo nesporno, da je bilo delo po posameznem CCN opravljeno in upravičeno ločeno zaračunano), ne zadošča za ugotovitev dejanskega prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, manjkajočih trditev pa ni mogoče črpati iz dokazne podlage, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Enako velja za ostale CCN, na podlagi katerih je tožeča stranka utemeljevala neupravičeno obogatitev.

11. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker pri tem ni odkrilo nobenih pomanjkljivosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.

(1) Primerjaj Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, strani 291 do 294, tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 10. 9. 2009, opr. št. II Ips 933/2007.