Jedro

Na tožniku (oškodovancu) je dokazno breme, kateri od dveh tožencev (ali oba skupaj) je opravljal nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je tožnikovemu zahtevku zoper prvega toženca delno, do višine 19.750- € z obrestmi ugodeno, višji tožbeni zahtevek zoper prvega toženca je zavrnjen (2. in 3. točka izreka). Zahtevek zoper drugega toženca je v celoti zavrnjen (1. točka izreka). V 3. in 4. točki izreka je vsebovan stroškovni del odločitve.

Pritožuje se tožeča stranka, ki navaja, da se pritožuje zoper odločitev iz 1., 3. in 5. točke izreka. Uveljavlja vse tri z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pritožba argumentirano graja samo zavrnitev zahtevka zoper drugo toženo stranko. Meni, da sta toženca solidarno odgovorna za nastalo škodo. Sklicuje se na 3. čl. Zakona o prevoznih pogodbah, ki določa, da je prejemnik tudi oseba, ki je v namembnem kraju upravičena prevzeti tovor, kar je v konkretnem primeru drugo tožena stranka. Opozarja, da se je razkladanje vršilo pri drugo toženi stranki, ki je imela za razkladanje ustrezen prostor, ustrezne stroje (viličar s posebnimi kleščami) in delavce, ki so znali upravljati s stroji in so razkladanje tudi dejansko izvrševali. Sklicuje se na izpovedbe strank in priče. Soglaša, da razkladanje granitnih plošč predstavlja nevarno dejavnost. Dejavnost sta izvajali obe toženi stranki, tožnik pa je obema pomagal. Obe sta se ukvarjali z nevarno dejavnostjo in sicer prvo tožena stranka kot prevzemnik tovora, druga tožena stranka pa kot skladiščnik tovora. Med njima je bilo dogovorjeno, da bo prvo tožena stranka tovor skladiščila pri drugo toženi stranki. Očitno sta se dogovorili za skupno raztovarjanje. Ker sta raztovarjali skupno in ker njunega prispevka pri raztovarjanju ni mogoče ločiti, sta tožniku obe odgovorni za nastalo škodo. Obe sta krivi tudi zato, ker mesta raztovarjanja nista zaščitili in ker za raztovarjanje ni bilo dovolj delavcev in opreme. Med toženima strankama je očitno glede razkladanja tovora obstajala pogodba o delu, pri čemer ni pomembno, kdo je podjemnik in kdo naročnik. Tožnik je pomagal pri raztovarjanju in je tako opravljal delo za obe toženi stranki; pri tem ni pomembno, kdo mu je dajal navodilo za delo. Toženi stranki sta imeli sklenjeno skladiščno pogodbo in sta torej pri raztovarjanju tovora delovali skupno, z istim namenom, zato njunega ravnanja pri raztovarjanju ni mogoče ločevati, še zlasti ne pri ugotavljanju objektivne odgovornosti. Drugo tožena stranka je aktivno sodelovala pri raztovarjanju in je v zvezi s tem imela od raztovarjanja tudi določeno korist (verjetno plačilo za skladiščenje), saj sicer tega ne bi počela. Uporabno je tudi določilo 2. odstavka 152. čl. Obligacijskega zakonika. Ker bi moralo biti plačilo odškodnine naloženo tudi drugo toženi stranki, bi moral biti tudi stroškovni del odločitve drugačen.

Pritožba ni utemeljena.

Razkladanje 1,8 m x 3 m velikih in 3 cm debelih granitnih plošč je nevarna dejavnost. Zaradi izredno velike teže gibanja granitnih plošč človek s svojo močjo ne more obvladovati in usmerjati. Ko se razkladajo plošče, naložene na vozilu, je nevarnosti zaradi nestabilne podlage še večja. Pri raztovarjanju je nujno tudi ročno delo – odmik plošče zaradi prijema plošče z roko viličarja – ki ga lahko opravljata dva delavca. Vsak z ene strani primeta in od ostalih plošč odmakneta ploščo, da jo roka viličarja lahko zagrabi. Delavca zaradi teže že eno ploščo lahko obvladujeta le v določenih položajih, povsem nemočna pa sta pri nekontroliranem gibanju večjega števila plošč. V obravnavanem dogodku je do škode prišlo zaradi neobvladljivosti teže granitnih plošč, zato je pravilno pritožbeno stališče, da škoda izvira iz nevarne dejavnosti. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, odgovarja tisti, ki se z dejavnostjo ukvarja (150. čl. OZ). Tožnik je zmogel dokazno breme, da njegova škoda izvira iz nevarne dejavnosti, ne pa tudi, da je nevarno dejavnost opravljala drugo tožena stranka.

Tožnik trditev o tem, kdo je bil izvajalec razkladanja, niti določno postavil ni. V tožbi je kot izvajalca razkladanja označil prvo toženo stranko, odgovornost drugo tožene stranke pa izpeljeval iz nevarnosti, ki jo predstavlja viličar. V vlogi z dne 25.3.2009 je navajal, da je razkladanje verjetno organizirala prvo tožena stranka in si pri tem pomagala s sredstvi in delavci drugo tožene stranke (IV. točka); v nadaljevanju pa tudi, da sta raztovarjala oba toženca (VI. točka). Drugo tožena stranka je vseskozi zanikala, da bi izvajala dejavnost razkladanja in pojasnila, da je prvo toženi stranki dala na razpolago prostor za skladiščenje in nudila pomoč pri razkladanju. Zanikala je kakršnokoli poslovno povezavo s prvo toženo stranko. Prvo tožena stranka je svoje navedbe tekom postopka spreminjala. V odgovoru na tožbo je zanikala, da bi plošče raztovarjala in celo to, da bi bila naročnik in prejemnik plošč; v pripravljalni vlogi z dne 20.4.2009 je zatrjevala posel z drugo toženko, na podlagi katerega naj bi druga toženka razkladala in skladiščila plošče. Poslovna povezava prvo tožene stranke in drugo toženo stranko v zvezi s ploščami, ki so se dne 27.5.2005 razkladale, se v dokaznem postopku ni potrdila. Zakoniti zastopnik drugo tožene stranke jo je odločno zanikal. Zakoniti zastopnik prvo tožene stranke, je govoril o skupnem projektu, katerega vsebino je pojasnil s svojim posredovanjem pri nabavi kamna iz Kitajske in s tem, da je drugo tožena stranka omogočila skladiščenje njegovega kamna. Korist drugo tožene stranke naj bi bila bila v nizki ceni, po kateri je kamen nabavila zase, o koristi zaradi skladiščenja ali v zvezi z nabavo plošč, ki so se razkladale, ni govoril nihče od zaslišanih. Listinskih dokazov, ki bi potrjevale skupno izvedbo posla s kamnom, ki ga je nabavila prvo tožena stranka (mednarodni tovorni list - A1), ni predložila nobena od strank. Pritožbene trditve o pogodbi o delu in pogodbi o skladiščenju, ki naj bi ju toženca sklenila, sta nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (1. odstavek 337. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da niti tožnik niti prvo tožena stranka nista dokazala, da je dejavnost razkladanja organizirala (tudi) drugo tožena stranka. Zakoniti zastopnik prvo tožene stranke (M.R.), zaslišan na naroku dne 21.10.2009, je izpovedal, da je razkladanje izvajalo njegovo podjetje. Tožnik sam je izpovedal, da je navodila za delo prejel od R. in da ga je R. prosil za pomoč pri delu. Z njuno izpovedjo je skladna izpoved zakonitega zastopnika drugo tožene stranke, ki je izpovedal, da je prvo toženi stranki dal na razpolago prostor za skladiščenje plošč in da ga je R. prosil za pomoč pri raztovarjanju in da mu je to pomoč s svojim delom in viličarjem tudi nudil. D.D. je izpovedal, da sta z razkladanjem začela oz. pripravljalna dela opravila sama z R.. Ti dokazi potrjujejo, da je dejavnost razkladanja izvajala prvo tožena stranka, zanjo zakoniti zastopnik M.R., s pomočjo zakonitega zastopnika drugo tožene stranke, D.D. in tožnika.

Tudi subjektivna odškodninska odgovornosti drugo tožene stranke se v dokaznem postopku ni potrdila. Vsi zaslišani so potrdili, da v času, ko so se plošče prevrnile, viličar, ki ga je upravljal zakoniti zastopnik tožene stranke ali njegov delavec, ni bil v stiku s ploščami, niti v njihovi neposredni bližini. Vsi zaslišani tudi potrjujejo, da je razkladanje plošč z viličarjem običajen in primeren način dela.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).