Jedro

Pogojnih terjatev, dokler pogoj ni izpolnjen, ni mogoče pobotati.

takšna terjatev namreč še ni zapadla.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 2004/00059 z dne 6.4.2004 (1. točka izreka), ter odločilo, da je dolžnica dolžna upniku povrniti stroške v višini 30.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2004 do plačila, v roku 8 dni (2. točka izreka).

Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izvršbo zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je upnik vložil odgovor na ugovor, ki ga sodišče ni posredovalo dolžnici v odgovor, ampak je odgovor na ugovor vročilo skupaj s sklepom. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj se ima dolžnica pravico na odgovor na ugovor tudi izjasniti. V času, ko je bila terjatev ugovarjana v pobot, je obstajala, saj do dneva, ko je bila ugovarjana v pobot, sodišče obveznosti do upnika, tamkajšnjega dolžnika, da plača upnici to, kar je v sklepu naloženo, ni preklicalo. Upnica je torej v času pobota razpolagala s terjatvijo. Kaj se je s to terjatvijo kasneje zgodilo, ni bistveno za odločanje o tem, ali sta bili nasprotni terjatvi strank pobotani ali ne. Poleg tega dolžnica še navaja, da je upnik terjatev, katero uveljavlja v tem izvršilnem postopku, že 2.3.2004 ugovarjal v pobot dolžničini terjatvi v višini 110.625,00 SIT in obrestim na to dolžničino terjatev, ki so, izračunane na dan

1.3.2004, znašale 18.329,00 SIT. Glede na tako pobotanje potrditvah samega upnika dolžnica dolguje še 46.198,00 SIT ter stroške predloga za izvršbo. Pri tem dolžnica še navaja, da upnikov poziv, da dolžnica potrdi pobotanje, nima nobenega pravnega pomena, ker pobotanje nastane avtomatično v trenutku, ko upnik prejme pobotno izjavo. Upnik bi moral o pobotu sodišče obvestiti, pa tega ni storil, zaradi česar je dolžnici povzročil stroške, ki jih je dolžan povrniti. V nobenem primeru pa upnik ni upravičen do stroškov odgovora na ugovor, in sicer ker je njegovo stališče materialnopravno nepravilno že v samem ugovoru, podrejeno pa, če bi to stališče bilo pravilno, pa ni upošteval izjave o pobotu z dne 2.3.2004. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko upnikovega odgovora na ugovor ni vročalo dolžnici v izjavo. Sodišče namreč v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZIZ v primeru, če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. ZIZ tako ne predvideva dolžnikovega odgovora na upnikov odgovor na ugovor. Načelo kontradiktornosti torej ni bilo kršeno, dolžnica pa je bila z vsebino upnikove vloge seznanjena istočasno s sklepom o ugovoru.

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da terjatev po sklepu, opr. št. I I 401/95, ni bila obstoječa. Terjatev je v času pobotne izjave sicer obstajala, vendar pa je bila po svoji naravi pogojna.

Pri terjatvi na plačilo 168.405,00 SIT gre namreč za odmero stroškov za vzpostavitev v prejšnje stanje in njihovo začasno založitev, ne pa za končno terjatev dolžnice. Do plačila teh stroškov bi bila dolžnica namreč dejansko upravičena, če bi dolžnici ti stroški tudi sicer nastali. Ker je bila izvršba po sklepih I I 401/95 in I I 400/95 ustavljena, se pogoj za plačilo terjatve po sklepu I I 401/95 ni izpolnil, o stroških izvršilnega postopka pa še ni bilo niti pravnomočno odločeno (l. št. 19 in 20), zaradi česar slednjih stroškov dolžnica tudi ni mogla uveljavljati v pobot. Pogojna terjatev se šteje za zapadlo šele tedaj, ko se pogoj izpolni, zato v konkretnem primeru v času, ko je bila dana pobotna izjava (pa tudi ne kasneje), niso bili izpolnjeni vsi pogoji za pobot. Eden izmed pogojev za pobot je namreč, da sta terjatvi zapadli (311. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Pobotna izjava dolžnice z dne 27.6.2002 je zato glede na navedeno neučinkovita. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je dolžničin ugovor, da je terjatev zaradi pobota ugasnila, zavrnilo.

Dolžnica prvič v pritožbi navaja, da je upnik terjatev na plačilo

175.152,00 SIT ugovarjal v pobot dolžničini terjatvi v višini

110.625,00 SIT dne 2.3.2004. Ker gre za pritožbeno novoto, je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica namreč tudi ni pojasnila, zakaj tega dejstva ni navedla pravočasno že pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o nadaljnjih stroških izvršilnega postopka je pravilna. Če upnik ugovoru dolžnice ne bi nasprotoval, bi se dolžničine navedbe v ugovoru štele za resnične (drugi odstavek 58. člena ZIZ). Ne glede na siceršnjo vsebino odgovora na ugovor, je treba zato šteti upnikove stroške odgovora na ugovor za potrebne in jih je dolžnica dolžna upniku povrniti (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo dolžnice zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ).