Jedro

Tožnik (upnik toženke), ki toži na nedopustnost izvršbe na nepremičnino, ni tožil prave osebe, ker tožbe ni vložil zoper vmesnega pridobitelja lastninske pravice, od katerega je toženka kupila predmetno stanovanje. Pomanjkanje pasivne legitimacije (zaradi neupoštevanja nujnega sosporništva) ne predstavlja odpravljive pomanjkljivosti. Neutemeljen je zato očitek pritožbe, da sodišče tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti, temveč bi ga moralo pozvati k dopolnitvi, ker bi lahko tožbo razširil tudi na vmesne kupce.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I. točka izreka) odločilo, da se zavrže odgovor na tožbo z dne 30. 9. 2013 in s sodbo (II. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za vknjižbo lastninske pravice toženke pri nepremičnini – posamezni del stavbe z identifikacijsko številko 000; stanovanje št. 2 v 2. nadstropju v ...

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zmotno je stališče sodbe, da ima t.i. „vmesni lastnik“ nepremičnine, ki ni bil nikoli vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik (in tega po vedenju tožeče stranke ni niti zahteval) položaj nujnega enotnega sospornika. Tako stališče je ne le v nasprotju z veljavno zakonodajo, temveč tudi s prevladujočim delom uveljavljene sodne prakse, ki položaj nujnih enotnih sospornikov v tovrstnih zahtevah daje zgolj trenutnemu zemljiškoknjižnemu lastniku in osebi, v korist katere se predlaga vpis, tretjim pa se ta položaj odreka celo tedaj, kadar enakovredno nastopajo ali na strani zemljiškoknjižnih lastnikov ali na strani pridobitelja (sklicuje se na sodbo in sklep II Ips 71/2011, sklep II Ips 876/2009). V odločbi Višjega sodišča v Celju Cp 7/2013, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, je položaj nujnih enotnih sospornikov opredeljen preširoko in v nasprotju z določili trenutno veljavnega stvarnega prava. V postopkih, ki jih sprožijo upniki za vpis lastninske pravice na dolžnika, gre za prenos lastninske pravice s trenutnega zemljiškoknjižnega lastnika na dolžnika, zato imajo značaj nujnih enotnih sospornikov lahko le osebe, ki so, ali nosilci te pravice ali pa osebe, ki so do pridobitve te pravice upravičeni (do pridobitve lastninske pravice na nepremičnini v primeru nevknjižene verige prenosov je vedno upravičen le zadnji upravičenec, ne pa tudi osebe, ki bi to pravico lahko pridobile, pa jo iz njim lastnih razlogov niso). V zadevi I Cp 3535/2012, na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba, položaja nujnega enotnega sospornika nima „vmesni kupec“, temveč pravni naslednik zemljiškoknjižnega lastnika. Pri presoji, ali je t.i. „vmesni kupec“ nosilec lastninske pravice, in ali ima zato položaj nujnega enotnega sospornika, je treba upoštevati predvsem določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Po določbi prvega odstavka 45. člena SPZ je pogoj za pridobitev lastninske pravice tudi vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. „Vmesni pridobitelj lastninske pravice“ pridobi le upravičenje zahtevati vnos pravice, ne pa pravico samo. V kolikor bi se sledilo stališču sodbe, tožeča stranka v primeru, da bi bilo več vmesnih lastnikov (zanje ne ve, ker kljub zaprosilu od Davčne uprave RS ni uspela pridobiti ustreznih listin), z zahtevkom (le) zoper enega od "vmesnih lastnikov" ne bi mogla uspeti. Sicer pa sodišče tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti, temveč bi moralo tožečo stranko pozvati k dopolnitvi. Zmotno je stališče sodbe, da razširitev tožbe na vmesne kupce ne bi bila mogoča, saj gre za subjektivno spremembo tožbe, ki je odvisna zgolj od ravnanja strank, kot je razvidno iz stališča VSL sodba I Cp 3838/2011. Sodišče tožbe ne bi smelo zavrniti, še zlasti, ker jo je tožeča stranka zaprosila, da po uradni dolžnosti pridobi manjkajočo listinsko dokumentacijo. Tožeči stranki je bila odvzeta možnost seznanitve s sicer zavrženim odgovorom na tožbo. Vpogled v pravdni spis ji je bil onemogočen, ker se je odgovorna oseba vložišča okrožnega sodišča postavila na stališče, da je zanj potreben pravosodni izpit. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da ni tožena prava oseba, ker sta, v primeru uveljavljanja zahtevka po 168. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju(1) (v nadaljevanju: ZIZ), toženka (dolžnica tožnika kot upnika v izvršilnem postopku) in "vmesni pridobitelj lastninske pravice" (S. K.) nepremičnine (stanovanja št. 2 v stanovanjski stavbi v ...) nujna sospornika.

6. Zavzeto stališče utemeljuje s tem, da bi tožnik, ki tožbe ni mogel vložiti zoper zemljiškoknjižnega lastnika (L., d.d.)(2), tožbo moral vložiti zoper vmesnega pridobitelja, to je S. K., od katerega je toženka predmetno stanovanje kupila (kupoprodajna pogodba z dne 25. 9. 2002).

7. V primeru uveljavljanja zahtevka po 168. členu ZIZ sta po ustaljeni sodni praksi, kot pravilno navaja pritožba, nujna sospornika dolžnik in zemljiškoknjižni lastnik. Pri odločanju o zahtevku je treba upoštevati tudi pravila Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Po določbi drugega odstavka 150. člena ZZK-1 lahko v primeru večkratnih zaporednih prenosov pravice, ki niso vpisani v zemljiško knjigo (v predmetni zadevi toženka stanovanja ni kupila od L., d.d., ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik, temveč od prodajalca S. K.), zadnji pridobitelj (v predmetni zadevi toženka) pravice zahteva vknjižbo neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Čeprav zemljiškoknjižno sodišče pri večkratnih zaporednih prenosih pravice ne opravi vpisa pravice na vmesne pridobitelje pravice, pa ti z vpisom pravice na zadnjega pridobitelja svojo pravico „dejansko izgubijo“(3).

8. Po povedanem je torej pravilno stališče sodbe, da bi moral biti tožen vmesni pridobitelj in je odločitev že iz tega razloga pravilna. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tako stališče v nasprotju z „veljavno zakonodajo in s prevladujočim delom uveljavljene sodne prakse“. Ne drži, da je ZZK-1 le izvedbeni predpis, saj v primeru, da pogoji ZZK-1 ne bi bili upoštevani, zemljiška knjiga vknjižbe ne bi opravila. Brez pomena je sklicevanje pritožbe na določbo prvega odstavka 49. člena SPZ, s čimer pritožba utemeljuje, da vmesnega pridobitelja ni treba vključevati v pravdo. Zadevi II Ips 71/21011 in II Ips 876/2009 s predmetno zadevo nista primerljivi (ne obravnavata vprašanja „vmesnega lastnika“), drugih primerljivih zadev, razen sodbe VSC Cp 7/2013 (nanjo se sklicuje izpodbijana sodba), pritožba konkretizirano ne uveljavlja. Še več, zatrjuje, da drugih primerov ni v razpoložljivi evidenci sodne prakse. V zadevi VSL I Cp 3555/2012 (nanjo se sklicuje izpodbijana sodba) položaj enotnega sospornika ni podeljen „vmesnemu pridobitelju nepremičnine“, temveč pravnemu nasledniku zemljiškoknjižnega lastnika, kar pa ne potrjuje pravilnosti pritožbenega stališča. 9. Ob utrjenem stališču sodne prakse, ki ga priznava tudi pritožba, da je nujni sospornik poleg dolžnika nedvomno tudi zemljiškoknjižni lastnik, se postavlja vprašanje, kakšno možnost ima upnik v primeru (kot je predmetni), ko zemljiškoknjižni lastnik ne obstaja več. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožba zoper zemljiškoknjižnega lastnika, to je L., d.d., ki je po zaključku stečajnega postopka prenehal obstajati, ni mogoča, kar pa ne sme privesti do situacije, ko tožnik, zaradi prenehanja obstoja pravne osebe (zemljiškoknjižnega lastnika), ne bi mogel doseči vknjižbe lastninske pravice na toženko, ki za vknjižbo svoje lastninske pravice ni poskrbela. Tak položaj bi bil nesprejemljiv z vidika ustavne pravice do sodnega varstva. Problem je zaznalo že Vrhovno sodišče, ki je glede teh vprašanj dopustilo revizijo s sklepom II DoR 44/2014 z dne 22. 5. 2014(4), o kateri pa (ob odločanju o pritožbi) še ni odločilo.

10. Ob utrjenem stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča, da aktivni družbeniki družbe, ki je bila izbrisana na podlagi 441. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) niso njeni univerzalni pravni nasledniki, ampak odgovarjajo le za neplačane obveznosti družbe do upnika(5), in ob dejstvu, da tožnik uveljavlja nedenarni zahtevek, bi po oceni pritožbenega sodišča tožnik moral predlagati, da se nad naknadno najdenim premoženjem izbrisane družbe izvede stečajni postopek(6). Po določbi petega odstavka 443. člena ZFPPIPP se v primeru kasneje najdenega premoženja izbrisane družbe nad tem premoženjem izvede stečajni postopek. Tožnik (upnik) dolžnice, ki ni poskrbela za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na stanovanju, in s tem upnik zemljiškoknjižnega lastnika, bi ob izkazanih predpostavkah za vložitev tožbe po 168. členu ZIZ, pridobil legitimacijo za vložitev predloga za uvedbo stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem zemljiškoknjižnega lastnika (1. točka tretjega odstavka 443. člena ZFPPIPP).

11. Pomanjkanje pasivne legitimacije (zaradi neupoštevanja nujnega sosporništva) ne predstavlja odpravljive pomanjkljivosti, kot si očitno zmotno razlaga pritožnik(7). Neutemeljen je zato očitek pritožbe, da sodišče tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti, temveč bi ga moralo pozvati k dopolnitvi, ker bi lahko tožbo razširil tudi na vmesne kupce. Zadeva VSL sodba I Cp 3838/2011, na katero se pritožba sklicuje(8), ni prmierljiva Sicer pa je utrjeno stališče sodne prakse, da gre na neodpravljivo pomanjkljivost, če se tožba vloži zoper neobstoječo pravno osebo ali umrlo fizično osebo(9).

12. Ob rob trditvam o neupoštevanju tožnikovega predloga za pridobitev ustrezne dokumentacije od Davčne uprave RS „po uradni dolžnosti“, velja pritožniku pojasniti, da v predmetni zadevi ni prišlo do izvedbe dokaznega postopka, ker je moralo sodišče presoditi le, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP(10). Vsebina (zavrženega) odgovora na tožbo za odločitev ni pomembna. Tudi če bi držale pritožbene trditve, da mu ni bila dana možnost seznanitve z njegovo vsebino(11), to na pravilnost odločitve ne bi vplivalo.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o zavrnitvi pritožbenega predloga za povrnitev stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Po določbi petega odstavka tega člena lahko upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika.

(2) Po zemljiškoknjižnih podatkih je lastnik predmetnega stanovanja L., d.d., ki je po zaključku stečajnega postopka prenehal obstajati.

(3) Tako VS RS sklep II Ips 230/2010 z dne 7. 10. 2010. (4) Dopustilo je revizijo glede vprašanj: - ali je treba v primeru, ko je zemljiškoknjižni lastnik zaradi zaključenega stečajnega postopka že izbrisan iz sodnega registra, vložiti tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ ali predlagati stečaj nad naknadno najdenim premoženjem? - ali je tožeča stranka kot upnik v okoliščinah konkretnega primera upravičena predlagati začetek stečajnega postopka nad naknadno najdenim premoženjem oziroma lahko vloži tožbo iz petega odstavka 168. člena ZIZ, in kdo je v tem primeru pasivno legitimiran na strani zemljiškoknjižnega lastnika?

(5) Primerjaj VS RS sklep III Ips 67/2011 z dne 23.5.2014 in odločbe, navedene v 14. točki njegove obrazložitve.

(6) Prim. sklep VSL II Cp 1180/2014 z dne 27.8.2014. (7) Po določbi četrtega odstavka 318. člena ZPP gre za neodpravljivo nesklepčnost tožbe, če tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

(8) V njej sodišče subjektivne spremembe tožbe na dediče, v trenutku vložene tožbe umrle stranke, ni dopustilo, ker vanjo niso privolili.

(9) Primerjaj, sklep VS RS II Ips 559/2009 in II Ips 560/2009 z dne 14. 3. 2013 in odločbe navedene v v njem.

(10) Toženka je na tožbo (prepozno) odgovorila, zato je moralo sodišče prve stopnje presojati obstoj pogojev po 318. členu ZPP.

(11) Gre za pritožbeno trditev, da tožeča stranka zavrženega odgovora tožene stranke na tožbo ni prejela, vpogled v spis pa ji ni bil omogočen, ker se je odgovorna oseba vložišča Okrožnega sodišča v Ljubljani postavila na stališče, da je zanj potreben pravosodni izpit.