Jedro

Čim gre za dve različni zavarovalni pogodbi z različnima zavarovalnicama, ni iste pravne podlage in s tem tudi ne materialnega sosporništva.

Pravilen je poudarek nižjih sodišč, da sama solidarna odgovornost še ne pomeni iste pravne podlage. Solidarna obveznost pomeni zgolj to, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 414. člena ZOR). Skratka, pri solidarnosti dolžnikov gre za več obligacijskih razmerij, gre za več dolgov, čeprav je dolgovana le ena stvar, eno upravičenje (odškodnina). Solidarna obveznost se potemtakem ne tiče neposredno pravne podlage obveznosti dolžnikov.

Res se porok s poroštveno pogodbo nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (797. člen ZOR). Toda že iz te zakonske definicije poroštva sledi, da gre vsebinsko za dve pogodbi med upnikom in dolžnikom na eni strani ter med porokom in upnikom na drugi strani iz različnih pravnih naslovov, pa čeprav je kdaj tehnično izpeljano tako, da gre v formalnem pogledu za eno pogodbo. Tudi, če gre za primer, da se je porok zavezal kot porok in plačnik (solidarno poroštvo - tretji odstavek 1004. člena ZOR), to spet ne pomeni iste pravne podlage. In končno tudi določba 199. člena ZPP, po kateri sta lahko skupaj tožena glavni dolžnik in porok, ne pomeni materialnega sosporništva, marveč le posebno obliko zakonitega sosporništva z učinki navadnega sosporništva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku proti tožencu, razveljavilo vsa dosedanja glede te tožene stranke opravljena procesna dejanja in tožbo zoper njega zavrglo. Ugotovilo je, da je prišlo do prometne nezgode v Republiki Avstriji po izključni krivdi toženčevega zavarovanca. Prva in druga tožena stranka nista materialna sospornika po 196. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj vtožuje tožeča stranka odškodnino od toženke iz zavarovanja vozila, ki ga je vozil tretji toženec (prav: tožnik), od toženca pa iz zavarovalne police povzročitelja nesreče. Tako ni podana pristojnost po četrtem odstavku 46. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 43/82 - ZUKZ) niti po 53. členu tega zakona, ker so bili tožniki poškodovani v Avstriji in je tudi tam prišlo do škodljivih posledic. Zato se je po tretjem odstavku 16. člena ZPP izreklo za nepristojno za odločanje proti tožencu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Proti sklepu višjega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na stališča, ki jih je zavzela že doslej, in tako tudi na določbo 927. člena (morda je mišljen 997. člen) zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki dokazuje, da sta obe stranki materialna sospornika glede poroštva toženke. Obe toženi stranki odgovarjata tožeči solidarno in tako je izpolnjena zahteva iz četrtega odstavka 46. člena ZUKZ. Poudarja še, da je po pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Slovenije, sprejetem 17.10.1955, mogoča tiha prorogacija pristojnosti slovenskega sodišča v vseh primerih, ko je po ZUKZ možna izrecna prorogacija. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče RS izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugodi pritožbi, razveljavi sklep okrožnega sodišča in mu vrne zadeva v meritorno odločanje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ali, kakor v tem primeru, zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 382. in prvi odstavek 400. člena ZPP). Pomeni, da sledi postopku, ki se je že pravnomočno končal. Zato je sodišču tudi naloženo, da preizkusi izpodbijano odločbo v omejenem obsegu - v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen in četrti odstavek 400. člena ZPP). Spričo povedanega revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati tistega, na kar se revident le sklicuje kot na svoje že prej povedano med postopkom na nižjih sodiščih, ne navede pa konkretno, kaj uveljavlja z revizijo. Zato je moralo iti mimo razlogov, ki jih je tožeča stranka navajala poprej, ne pa tudi v reviziji.

V obravnavani zadevi gre za odškodninski spor, se pravi, razmerje z mednarodnim elementom (1. člen ZUKZ), saj je prišlo do škodnega dogodka v tuji državi (Avstriji), pri kateri je bila udeležena tuja fizična oseba kot zavarovanec toženca, ki je tuja pravna oseba. Zato je potrebno uporabiti določbe ZUKZ glede pravil o pristojnosti sodišč (27. člen ZPP in drugi odstavek 1. člena ZUKZ). Na strani tožene stranke gre za sospornika (glej petnajsto poglavje ZPP!), za sospornike pa ZUKZ določa, da je podana pristojnost našega sodišča, če ima v pravdi več tožencev kot materialnih sospornikov kdo izmed njih prebivališče ali sedež v naši državi (četrti odstavek 46. člena). Slednje je podano v tej zadevi za toženko.

Za materialno sosporništvo, kot procesno ustanovo, gre na pasivni strani takrat, če so sosporniki glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove obveznosti na isto dejansko in pravno podlago (1. točka prvega odstavka 196. člena ZPP). Odgovor na vprašanje, ali gre za opisani zahtevi, pa dobimo v predpisih ali pravilih materialnega prava. Medtem, ko prvi primer - pravna skupnost sospornikov (solastniki, sodediči, skupni lastniki itd.) ni zanimiva za rešitev obravnavanega spora, pa je v zvezi z drugim za revidente sporno vprašanje "iste pravne podlage" (da gre pri škodnem dogodku v tej zadevi za isto dejansko podlago, med tožečo stranko in tožencem ni sporno). Ista pravna podlaga (idem ius), kot se pokaže v tem sporu, pa ni le zakonska določba sama (na primer četrtega odstavka 178. člena ZOR v razmerju tožnic do tožene stranke: za škodo, ki jo pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno, torej po načelu objektivne odgovornosti, in seveda ob pogoju, da ni razlogov, ki bi izključevali objektivno odgovornost), marveč tudi obligacija, v tem primeru neposlovna odškodninska obveznost nasproti oškodovankama in s tem odgovornost zavarovalnic po načelu direktne tožbe na podlagi zavarovalnih pogodb za zavarovanje proti odgovornosti, sklenjenih na eni strani med zavarovalnicama (tožencema) in na drugi strani imetnikoma v nesreči udeleženih vozil. Le skupek vseh teh razmerij ponudi odgovor na vprašanje, ali gre za isto pravno podlago. Čim gre tu za dve različni zavarovalni pogodbi z različnima zavarovalnicama, ni iste pravne podlage in s tem tudi ne materialnega sosporništva. Povedano velja tako za razmerje med tožnicama in toženo stranko in še toliko bolj za razmerje med tožnikom in toženko iz povsem pogodbenega razmerja med njima (zavarovalna pogodba AO-plus).

Pravilen je poudarek nižjih sodišč, da sama solidarna odgovornost še ne pomeni iste pravne podlage. Solidarna obveznost pomeni zgolj to, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 414. člena ZOR). Skratka, pri solidarnosti dolžnikov gre za več obligacijskih razmerij, gre za več dolgov, čeprav je dolgovana le ena stvar, eno upravičenje (odškodnina). Solidarna obveznost se potemtakem ne tiče neposredno pravne podlage obveznosti dolžnikov.

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na poroštvo, ki ga tožeča stranka povezuje s pogoji AO-plus zavarovalne pogodbe med tožnikom in toženko. Res se porok s poroštveno pogodbo nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (797. člen ZOR). Toda že iz te zakonske definicije poroštva sledi, da gre vsebinsko za dve pogodbi med upnikom in dolžnikom na eni strani ter med porokom in upnikom na drugi strani iz različnih pravnih naslovov, pa čeprav je kdaj tehnično izpeljano tako, da gre v formalnem pogledu za eno pogodbo. Tudi, če gre za primer, da se je porok zavezal kot porok in plačnik (solidarno poroštvo - tretji odstavek 1004. člena ZOR), to spet ne pomeni iste pravne podlage. In končno tudi določba 199. člena ZPP, po kateri sta lahko skupaj tožena glavni dolžnik in porok, ne pomeni materialnega sosporništva, marveč le posebno obliko zakonitega sosporništva z učinki navadnega sosporništva.

Končno, ni povsem razumljivo revizijsko omenjanje tihe prorogacije, saj ne gre za to, da bi toženec privolil v pristojnost našega sodišča (tretji odstavek 16. člena ZPP) ali da bi se s tožečo stranko o tem sporazumel (49. člen ZUKZ) niti da bi privolil v kaj takšnega na način, da v odgovoru na tožbo ne bi izpodbijal pristojnosti (50. člen ZUKZ). Toženec je že v odgovoru na tožbo kot prvo izpodbijal pristojnost našega sodišča in to ponovil v nadaljnjih šestih pripravljalnih vlogah, preden se je sodišče odločilo zavreči tožbo proti njemu.

Tožeča stranka je v uvodu svoje revizije zapisala, da izpodbija sklep iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, iz vsebine revizije pa sledi, da uveljavlja, kot je to storila že v pritožbi, bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Le-te, kot se je izkazalo, niso podane, prav tako pa je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede središčnega vprašanja pravne podlage postavljenih tožbenih zahtevkov. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in tudi ne procesna kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).