Jedro

Toženka v razlogih odločitve ne ugotavlja, da naj bi pri tožniku po izvedenem postopku mešanja nastajali (tudi) odpadki z zrcalno oznako. Prav tako ne obrazloži, zakaj šteje, da je v obravnavanem primeru za izvajanje nadzora, kljub temu, da je tožniku naložila, da vsem šaržam odpadkov dodeli oznako nevarnih odpadkov, potrebno izvesti še vrednotenje nevarnih lastnosti vsake šarže. Prvostopenjski organ le citira člene Uredbe o odpadkih, vendar svoje odločitve o tem, da nadzor nad obdelavo oziroma skladiščenjem odpadkov terja vrednotenje vsake šarže z ničemer ne utemelji, medtem ko drugostopenjski organ z ničemer ne odgovori na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na te dele prvostopenjske odločbe. Tudi po presoji sodišča pa bi morala toženka potrebnost tovrstnega nadzora vsebinsko utemeljiti, kajti organ je tisti, ki je pristojen za vsebinsko opredelitev določbe 17. točke prvega odstavka 41. člena Uredbe, po kateri sme ministrstvo za vsak postopek obdelave določiti morebitne druge oblike nadzora nad obremenjevanjem okolja.

Sodišče ugotavlja, da je v dispozitivu izpodbijane odločbe jasno določeno, da mora tožnik v 30 m3 zabojniku skladiščiti samo šarže, ki imajo enake fizikalne, kemične in nevarne lastnosti. Taka odločitev o predmetu postopka je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Res je, da drugostopenjski organ v obrazložitvi uporablja izraz, da mora toženka zagotoviti, da v zabojnikih s prostornino 30 m3 ne bo prišlo do "mešanja" šarž z različnimi lastnostmi. Vsebina odločitve o tožnikovi obveznosti pa je s tem jasno izražena; gre za obveznost v zvezi s skladiščenjem in ne v zvezi z obdelavo odpadkov.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, točke 4.4.1.10., 4.4.2.10 in 2. alineja drugega odstavka točke 4.4.1.12. ter 4.4.2.12 odločbe št. št. 35407-5/2016-22 z dne 11. 4. 2018 se odpravijo in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v izpodbijanih delih okoljevarstvenega dovoljenja (v nadaljevanju OVD) odločil, da: - se upravljalcu v 30 m3 zabojniku iz točke 4.4.1.6. dovoljuje skladiščiti samo šarže, ki imajo enake fizikalne, kemične in nevarne lastnosti (točka 4.4.1.8. izreka), - mora imeti za vsako šaržo iz točke 4.4.1.6. izreka tega dovoljenja izdelano dokumentacijo, iz katere so razvidne njene fizikalne, kemične in nevarne lastnosti (točka 4.4.1.9. izreka), - mora za vsako šaržo iz točke 4.4.1.6. izreka tega dovoljenja zagotoviti, da je vrednotenje nevarnih lastnosti iz točke 4.4.1.9. izreka tega dovoljenja ter vzorčenje odpadka za njihovo ovrednotenje izvedeno s strani osebe s pridobljeno akreditacijo za vzorčenje odpadkov po SIST EN ISO/IEC 17025 (točka 4.4.1.10.), - mora biti sestavni del evidence tudi dokumentacija o fizikalnih, kemičnih in nevarnih lastnostih iz točke 4.4.1.9. izreka tega dovoljenja za posamezno šaržo iz točke 4.4.1.6. izreka tega dovoljenja ter njeni oznaki (2. alineja drugega odstavka točke 4.4.1.12. izreka), - se upravljalcu v 30 m3 zabojniku iz točke 4.4.2.7. dovoljuje skladiščiti samo šarže, ki imajo enake fizikalne, kemične in nevarne lastnosti (točka 4.4.2.8. izreka),- mora imeti za vsako šaržo iz točke 4.4.2.6. izreka tega dovoljenja izdelano dokumentacijo, iz katere so razvidne njene fizikalne, kemične in nevarne lastnosti (točka 4.4.2.9. izreka), - mora za vsako šaržo iz točke 4.4.2.6. izreka tega dovoljenja zagotoviti, da je vrednotenje nevarnih lastnosti iz točke 4.4.2.9. izreka tega dovoljenja ter vzorčenje odpadka za njihovo ovrednotenje izvedeno s strani osebe s pridobljeno akreditacijo za vzorčenje odpadkov po SIST EN ISO/IEC 17025 (točka 4.4.2.10.), - mora biti sestavni del evidence tudi dokumentacija o fizikalnih, kemičnih in nevarnih lastnostih iz točke 4.4.2.9. izreka tega dovoljenja za posamezno šaržo iz točke 4.4.2.6. izreka tega dovoljenja ter njeni oznaki (2. alineja drugega odstavka točke 4.4.2.12. izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je po pregledu OVD za odstranjevanje s spajanjem ali mešanjem odpadkov z dne 3. 10. 2008, spremenjenim dne 6. 6. 2013 in OVD za obdelavo odpadkov z dne 30. 11. 2019, spremenjenim dne 23. 1. 2014, ugotovil, da je treba dovoljenji spremeniti zaradi spremembe predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadki, ravnanje z izrabljenimi vozili, ravnanje z embalažo in odpadno embalažo ter ravnanje z (odpadnimi) baterijami in akumulatorji, ki so začeli veljati po pravnomočnosti teh okoljevarstvenih dovoljenj. Zato je na podlagi 85. člena v povezavi z 78. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) po uradni dolžnosti začel s postopkoma spremembe teh okoljevarstvenih dovoljenj. Pod točko 3.4.2. obrazložitve opisuje sestavne dele naprave B1 in tehnološki proces odstranjevanja odpadkov na tej napravi, v točki 3.4.3. pa sestavne dele naprave B2 in tehnološki proces, ki poteka na tej napravi. Izpodbijane dele obrazloži s tem, da je zahtevo za skladiščenje šarž, ki nastanejo po mešanju odpadkov, določil na podlagi 12. točke prvega odstavka 41. člena v zvezi z 21. členom Uredbe o odpadkih (v nadaljevanju Uredba). Zahteva, da mora imeti tožnik za vsako šaržo izdelano dokumentacijo, iz katere so razvidne njene fizikalne, kemične in nevarne lastnosti, temelji na 17. točki 41. člena v zvezi z 21. členom Uredbe. Zahteva, da morajo biti nevarne lastnosti vsake šarže ovrednotene s strani osebe, ki ima pridobljeno akreditacijo za vzorčenje odpadkov po SIST EN ISO/IEC (točke 4.4.1.10. in 4.4.2.10.) pa temelji na 17. točki 41. člena v zvezi s 5. členom Uredbe. Vodenje evidenc o obdelavi odpadkov in njeni vsebini temelji na 17. točki 41. člena v zvezi s 44. členom Uredbe.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na razloge prvostopenjske odločbe. Dodaja, da je tožniku z izpodbijano odločbo naloženo, da mora zagotoviti, da se istočasno ne skladiščijo šarže z različnimi fizikalnimi, kemijskimi ali nevarnimi lastnostmi. Ugotavlja, da je tožnik v vlogi z dne 21. 9. 2017 sam navedel, da sta skladiščna zabojnika namenjena izključno skladiščenju že pripravljenih šarž s številkama odpadka 19 02 04* in 19 02 08*, v katerih se ne izvaja mešanje in da se v enem 30 m3 zabojniku shranjuje istovrstne šarže za končnega obdelovalca, po njegovih specifikacijah.

4. Tožnik se v izpodbijanem delu odločbe z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da po obdelavi v napravah nastaneta nova produkta, to je odpadka z izhodno številko 19 02 04* in 19 02 08*, kar je bilo v postopku izdaje OVD preverjeno in je določitev teh oznak pravnomočna. Od tu dalje se ti odpadki z isto izhodno številko skladiščijo v skladiščnem zabojniku, v katerem se ne obdelujejo več oziroma se z njimi nič več ne dogaja. Zato posebna regulacija ni potrebna, kar nenazadnje priznava tudi ARSO, saj govori o skladiščenju in ne o odstranjevanju. Kljub temu na strani 32 obrazložitve OVD navaja, da se lahko skladiščijo le odpadki, ki imajo enake fizikalne, kemične in nevarne lastnosti in se sklicuje na 21. člen Uredbe, češ da v skladiščnih zabojnikih prihaja do mešanja odpadkov (kar je dejansko ponovni postopek D13). Za tako razlago toženka nima podlage, saj Uredba in Direktiva 2008/98/ES dvakratnega mešanja ne dovoljujeta. Po izvedenem postopku D13 (spajanje ali mešanje pred izvajanjem katerega koli od postopkov označenih z D1 do D12) sledijo le še postopki od D1 do D12. Prvostopenjski organ je v točkah 4.4.1.4. in 4.4.2.4. dovolil izvajanje mešanja nevarnih odpadkov, posledično pa v napravi B1 nastane odpadek 19 02 04* in v napravi B1 odpadek 19 02 08*. Oba bosta vedno vsebovala le tiste vhodne odpadke, za katere je ARSO že presodil, da so ustrezni in dopustni za mešanje. Ker gre za veliko raznovrstnih odpadkov, je nemogoče pri vsakem mešanju zagotoviti isto razmerje oziroma iste fizikalne, kemične in nevarne lastnosti. Posamične šarže bodo imele le minimalne različne lastnosti, saj bo po zaključku postopka odstranjevanja D13 v skladiščne šarže šel le odpadek z oznako 19 02 04* in 19 02 08*. Ko bo kontejner napolnjen, se bo na podlagi izvoznega soglasja transportiral na obdelavo k nadaljnjemu prevzemniku. V zabojnikih prostornine 30 m3 se torej ne izvaja postopek obdelave, ampak skladiščenja, prvi in tretji odstavek 21. člena Uredbe pa se nanašata le na mešanje odpadkov kot del postopka njihove obdelave. Nadalje trdi, da je prvostopenjski organ s tem, ko je določil, da bi moral tožnik za vsako obdelano šaržo, ki vsebuje že dovoljene kombinacije vhodnih odpadkov in rezultira v vedno isti izhodni številki odpadkov, zagotoviti vzorčenje in vrednotenje s strani akreditirane osebe, odločal v nasprotju z veljavno zakonodajo, ki te zahteve ne določa. Peti in šesti odstavek 5. člena Uredbe govorita kvečjemu o enkratnem vrednotenju, na podlagi katerega se odpadek uvrsti v posamezno vrsto odpadkov iz klasifikacijskega seznama odpadkov in v OVD. Toženka je kršila 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ko je določila obveznost, ki iz norme ne izhaja. Obveznost izdelati oceno za vsako šaržo tudi ne izhaja iz 17. točke 41. člena Uredbe, ki sicer govori o drugih oblikah nadzora (poleg izrecno predpisanih), ki pa jih mora ARSO obrazložiti kot objektivno utemeljene in potrebne za dosego cilja. Zgolj splošna navedba, da citirano določilo dopušča druge oblike nadzora, ne zadošča, tožniku onemogoča izjavo in ogroža njegovo pravno varnost. Prvostopenjski organ je v točkah 4.4.1.11. in 4.4.2.11. določil obveznost, da mora tožnik po obdelavi odpadkov iz točk 4.4.1 in 4.4.2. nastalemu odpadku vedno dodeliti številko 19 02 04 * in 19 02 08*. To pomeni, da je v OVD fiksno in pravnomočno določeno, katero številko mora imeti odpadek in ga skladno z določili 5. člena Uredbe ni mogoče enostransko spreminjati na podlagi vzorčenja in vrednotenja. Posledično je neutemeljena tudi zahteva po vodenju evidenc o izkazu fizikalnih, kemičnih in nevarnih lastnostih. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

K točki I. izreka:

6. Po četrtem odstavku 84. člena ZVO-1 ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju podrobneje določi pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena, ta pa določa, da mora upravljavec v zvezi z obratovanjem naprave ali opravljanjem dejavnosti iz prejšnjega člena zagotoviti ukrepe za izpolnitev pogojev, določenih v predpisih iz 17., 19. ali 20. člena tega zakona. Vlada je podrobneje predpisala vsebino okoljevarstvenega dovoljenja v Uredbi, ki v 17. točki prvega odstavka 41. člena, na katero se sklicuje toženka, določa, da ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju iz prvega odstavka 38. člena te uredbe določi, ločeno za vsak postopek obdelave, obseg in vsebino obratovalnega monitoringa, če je ta določen s predpisi, ki urejajo obratovalni monitoring, in morebitne druge oblike nadzora nad obremenjevanjem okolja. Toženka je torej s tem, ko je v točkah 4.4.1.10., 4.4.2.10. in v delih točk 4.4.1.12. in 4.4.2.12. izreka odločila, da mora tožnik za vsako šaržo zagotoviti, da je vrednotenje nevarnih lastnosti ter vzorčenje odpadka za njihovo ovrednotenje izvedeno s strani osebe s pridobljeno akreditacijo SIST EN ISO/IEC 17025, ta dokumentacija pa mora biti sestavni del evidence, na podlagi citirane določbe Uredbe v OVD odredila "drugo obliko nadzora nad postopkom odstranjevanja odpadkov". Tožnik temu nadzoru nasprotuje, ker meni, da je odrejen v nasprotju s predpisi oziroma so razlogi zanj preveč splošni, kar mu onemogoča izjavo. Ugovarja tudi, da je toženka že s pravnomočno odločbo vsem šaržam odpadkov, ki nastanejo po izvedbi postopka mešanja, dodelila številko odpadka 19 12 04* in 19 12 08*. Na ta način opravljenega vzorčenja pa ni mogoče spreminjati.

7. Sodišče ugotavlja, da je toženka v neizpodbijanih delih odločbe odločila, da mora upravljavec vsaki šarži, ki nastane po mešanju v 7 m3 zabojniku v napravi B1 iz točke 1.2. izreka tega dovoljenja, dodeliti številko odpadka 19 02 04* (točka 4.4.1.6) in vsaki šarži, ki nastane po mešanju v 1 m3 zabojniku v napravi B2 dodeliti številko odpadka 19 02 08* (točka 4.4.2.6.). Ker so absolutno nevarni (AN) odpadki označeni z zvezdico (*)1, bi iz tega dela izreka OVD res izhajalo, da je toženka tožniku naložila, da mora vsem, v postopku odstranjevanja nastalim odpadkom, dodeliti status absolutno nevarnega odpadka (AN) in jih ne more obravnavati kot odpadke z zrcalno oznako. Za te vrste odpadkov je namreč potrebno, preden se jim dodeli oznaka nevaren (ZN) ali nenevaren (ZNN) odpadek, izvesti dodatne korake v vrednotenju2, kar izhaja tudi iz gramatikalne razlage 5. člena Uredbe, s katero prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi utemeljuje izrečeni ukrep nadzora. Po tej določbi mora povzročitelj odpadkov (mednje pa sodi po 17. točki prvega odstavka 3. člena Uredbe tudi tožnik) odpadku dodeliti številko odpadka po postopku iz oddelka »Seznam odpadkov« iz priloge Odločbe 2000/532/ES, razen v primeru prepuščanja odpadka, ko mora številko po tem postopku dodeliti zbiralec, ki odpadek prevzame. Odpadek se razvrsti kot nevarni ali nenevarni odpadek v skladu z 2. točko oddelka »Vrednotenje in razvrščanje« iz priloge Odločbe 2000/532/ES. Odpadek, ki se mu lahko pripiše oznaka za nevarni in nenevarni odpadek3, se šteje za nevarni odpadek, dokler niso njegove nevarne lastnosti ovrednotene v skladu s petim odstavkom tega člena (prvi odstavek). Nevarne lastnosti iz priloge Uredbe 1357/2014/EU se ovrednotijo v skladu s 1. in 2. točko oddelka »Vrednotenje in razvrščanje« iz priloge Odločbe 2000/532/ES. Pri vrednotenju nevarne lastnosti HP 9 se uporabljajo merila, določena v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe (peti odstavek). Vrednotenje nevarnih lastnosti odpadka ter vzorčenje odpadka za njihovo ovrednotenje mora opraviti oseba s pridobljeno akreditacijo za vzorčenje odpadkov po SIST EN ISO/IEC 17025 (šesti odstavek).

8. Toženka v razlogih odločitve ne ugotavlja, da naj bi pri tožniku po izvedenem postopku mešanja nastajali (tudi) odpadki z zrcalno oznako. Prav tako ne obrazloži, zakaj šteje, da je v obravnavanem primeru za izvajanje nadzora, kljub temu, da je tožniku naložila, da vsem šaržam odpadkov dodeli oznako nevarnih odpadkov, potrebno izvesti še vrednotenje nevarnih lastnosti vsake šarže. Prvostopenjski organ le citira člene Uredbe, vendar svoje odločitve o tem, da nadzor nad obdelavo oziroma skladiščenjem odpadkov terja vrednotenje vsake šarže z ničemer ne utemelji, medtem ko drugostopenjski organ z ničemer ne odgovori na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na te dele prvostopenjske odločbe.

9. Tudi po presoji sodišča pa bi morala toženka potrebnost tovrstnega nadzora vsebinsko utemeljiti, kajti organ je tisti, ki je pristojen za vsebinsko opredelitev določbe 17. točke prvega odstavka 41. člena Uredbe, po kateri sme ministrstvo za vsak postopek obdelave določiti morebitne druge oblike nadzora nad obremenjevanjem okolja. Pri tem mora iz razlogov odločitve izhajati, zakaj je tak nadzor potreben za preprečevanje ali zmanjševanje obremenjevanja okolja ali za varnost ljudi, upoštevaje pri tem tiste obveznosti, ki za povzročitelje obremenitve okolja izhajajo iz relevantnih določb ZVO-1 oziroma podzakonskih predpisov iz 17., 19. ali 20. člena tega zakona. Zgolj sklicevanje na člen Uredbe, na podlagi katerega odreja nadzor, tožniku jemlje možnost, da se izjavi o tem ukrepu oziroma vsebinsko argumentira tožbo, sodišču pa je onemogočeno, da bi razloge, ki so toženko vodili k taki odločitvi, preizkusilo.

10. Glede na navedeno je sodišče upoštevaje 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal v ponoven postopek. Odpravilo je tudi izpodbijane dele točk 4.4.1.12. in 4.4.2.12., ker je vodenje dokumentacije in evidenc neločljivo povezano s tistim delom odločbe, ki tožniku nalaga vzorčenje vsake šarže in njeno vrednotenje, ki naj ga izvede oseba s pridobljeno akreditacijo za vzorčenje odpadkov po SIST EN ISO/IEC 17025. K točki II. izreka:

11. V izpodbijanih točkah 4.4.1.8. in 4.4.2.8. izreka, je toženka tožniku dovolila, da po opravljenem mešanju odpadkov, v 30 m3 zabojniku skladišči zgolj tiste šarže nastalih odpadkov, ki imajo enake fizikalne, kemične in nevarne lastnosti. V obrazložitvi se sklicuje na 12. točko prvega odstavka 41. člena Uredbe, ki določa, da ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju iz prvega odstavka 38. člena te uredbe določi, ločeno za vsak postopek obdelave, zahteve glede skladiščenja odpadkov pred obdelavo in po njej. Nadalje kot podlago za odločitev navaja 21. člen Uredbe, ki prepoveduje mešanje nevarnih odpadkov z nevarnimi odpadki, ki imajo drugačne fizikalne, kemične ali nevarne lastnosti. Drugostopenjski organ je v tem delu obrazložitev dopolnil, in sicer navaja, da bi pri skladiščenju lahko prihajalo do skladiščenja različnih šarž - odpadkov, tožnik pa bo zaradi naložene obveznosti zagotavljal, da se to ne bo zgodilo. Oznaki šarž odpadka 19 02 04* in 19 02 08* namreč ob takšni količini različnih vrst nevarnih in nenevarnih odpadkov, ki se mešajo v napravi, ne moreta pomeniti, da imajo vse šarže enake oziroma le minimalno drugačne lastnosti.

12. Sodišče ugotavlja, da je v dispozitivu izpodbijane odločbe jasno določeno, da mora tožnik v 30 m3 zabojniku skladiščiti samo šarže, ki imajo enake fizikalne, kemične in nevarne lastnosti. Taka odločitev o predmetu postopka je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Res je, da drugostopenjski organ v obrazložitvi uporablja izraz, da mora toženka zagotoviti, da v zabojnikih s prostornino 30 m3 ne bo prišlo do "mešanja" šarž z različnimi lastnostmi. Vsebina odločitve o tožnikovi obveznosti pa je s tem jasno izražena; gre za obveznost v zvezi s skladiščenjem in ne v zvezi z obdelavo odpadkov. Tudi iz obrazložitve dovolj jasno izhaja, da toženka v tem delu odločbe ne regulira postopka odstranjevanja, ampak je tožniku prepovedano "odlaganje in shranjevanje" šarž z različnimi fizikalnimi, kemijskimi ali nevarnimi lastnostmi v istem 30 m3 zabojniku. Ta obveznost izhaja iz drugega odstavka 19. člena Uredbe, ki določa, da morajo izvirni povzročitelj odpadkov, zbiralec in izvajalec obdelave odpadke skladiščiti ločeno glede na njihove lastnosti ter tako da: ni čezmernega obremenjevanja voda, zraka in tal (1. točka), ne pride do mešanja odpadkov iz prvega odstavka 21. člena te uredbe (2. točka) in so odpadki primerni za obdelavo (3. točka). To pravilo Uredbe torej ne dovoljuje skladiščenja na način, da bi se skupaj shranjevali takšni odpadki, ki bi lahko zaradi svojih različnih lastnosti, reagirali.

13. Sodišče kljub napačnemu sklicevanju toženke na 21. člen Uredbe odločbe v tem delu ni odpravilo, saj sodi, da ne gre za sodbo presenečenja. Toženka je namreč deloma citirala pravilno pravno podlago, tj. 12. točko prvega odstavka 41. člena Uredbe, po vsebini pa je odločitev obrazložila z obveznostjo, ki jo nalaga drugi odstavek 19. člena Uredbe. Čeprav se nanj izrecno ne sklicuje, pa bi moral tožnik uporabo tega predpisa pričakovati.4 Še v dopolnitvi vloge z dne 21. 9. 2017 je namreč sam navajal, da v enem 30 m3 zabojniku shranjuje istovrstne šarže pripravljene za istega končnega obdelovalca po njegovih specifikacijah. Iz tega izhaja, da je sam trdil, da v postopku odstranjevanja odpadkov nastajajo šarže odpadkov z različnimi lastnostmi in da z njimi ravna tako, da v isti zabojnik zlaga le šarže z istovrstnimi lastnostmi. Dejansko je torej toženka v OVD upoštevala tehnološki proces, vključno s skladiščenjem, kakršnega je opisal tožnik. Pri tem tožnik v tožbi ne pojasni, čemu sedaj navaja drugače (da naj bi imeli vsi odpadki z oznako 19 02 04* in 19 02 08* iste kemijske, fizikalne in nevarne lastnosti), ne predlaga izvedbe v upravnem postopku še dovoljenih dokazov (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), iz katerih naj bi to izhajalo, medtem ko iz naštevanja teh vrst odpadkov v samem izreku OVD izhaja, da so zelo raznovrstni. Ob pomanjkanju dokazil, iz katerih bi izhajalo drugače, je moralo zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrniti.

14. Enako velja za izpodbijane dele odločbe 4.4.1.9. in 4.4.2.9., v katerih je toženka odločila, da mora imeti tožnik za vsako šaržo, ki nastane po mešanju, izdelano dokumentacijo, iz katere so razvidne njene fizikalne, kemične in nevarne lastnosti. Sklicuje se na 17. točko 41. člena in na 21. člen Uredbe, torej, da je za nadzor nad odrejeno obveznostjo, da tožnik ne sme mešati odpadkov, ki medsebojno reagirajo, potrebno zagotoviti dokumentacijo, na podlagi katere bo mogoče nadzirati izvajanje te obveznosti. Takšna zahteva je razumna in logična in tožnik v tožbi konkretno ne pojasni, zakaj tej odločitvi nasprotuje. Vse tožbene navedbe se namreč nanašajo le na vzorčenje in vrednotenje nevarnih lastnosti ter na skladiščenje istovrstnih šarž v istem zabojniku. Čemu naj bi bila sporna sama izdelava dokumentacije, iz katere so fizikalne, kemične in nevarne lastnosti (zgolj) razvidne, tožnik ne pojasni, zaradi česar sodišče odločbe v tem delu ni moglo podrobneje presojati.

15. Glede na navedeno je sodišče v tem delu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi v delu ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi v delu, v katerem je tožbo zavrnilo, glavna obravnava ni bila potrebna. Kot je bilo pojasnjeno že v 12. točki obrazložitve, tožnik za svoje trditve ni predlagal izvedbe nobenega od dopustnih dokazov (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), s katerimi bi dokazoval drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je sam zatrjeval pred izdajo odločbe in na podlagi katerega je toženka odločala.

16. V odpravljenem delu ni bilo pogojev za odločitev v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.5 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.6 Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, saj ne gre za odločanje o stvari, ki bi imelo za stranko tak pomen, ki bi bistveno vplival na njen obstoj, tožnik pa tega niti ne zatrjuje in ne obrazloži. Poleg tega je sodišče že pojasnilo, da lahko vsebinsko opredelitev potrebnosti nadzora poda zgolj toženka.

K točki III. izreka:

17. Ker je sodišče tožbi delno ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej Obvestilo Komisije o tehničnih smernicah o razvrščanju odpadkov (2018/C 124/01) 2 Glej že omenjene smernice, stran 14 - 18 in 23-24 3 Gre za tkim. zrcalne oznake odpadka, ki se jim lahko pripiše oznaka za nevarni ali nenevarni odpadek in so kot taki opredeljeni v Obvestilu Komisije o tehničnih smernicah o razvrščanju odpadkov, dokler niso njihove nevarne lastnosti ovrednotene. 4 Glej Up-603/13-9 z dne 16. 2. 2016 5 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61 6 Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371