Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik storil dve hujši kršitvi delovnih obveznosti, v posledici katerih je toženi stranki nastala škoda v višini 33.886 SIT in ob ugotovitvi disciplinskih organov in sodišča, da bi zaradi takšnih kršitev toženi stranki lahko nastala tudi večja škoda, so bili podani zakoniti pogoji za izrek disciplinskega postopka delovnega razmerja.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe se zavrže. 2. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in spremenilo disciplinsko odločbo tožene stranke z dne 24.8.1998, v zvezi z dokončnim sklepom z dne 15.9.1998 tako, da je ugotovilo oškodovanje tožene stranke zaradi tožnikovih disciplinskih kršitev za 33.886,00 SIT, namesto za 92.601,00 SIT. Glede ugotovljenih disciplinskih kršitev zlorabe položaja in pridobitve premoženjske koristi, ki jih je tožnik storil s tem, da je kot disponent v transportnem oddelku izposloval pri pogodbenem prevozniku izdajo računov za prevoze, ki jih je organiziral z vozilom tožene stranke in vozilom svoje žene, po plačilu računov s strani tožene stranke pa mu je pogodbeni prevoznik predal denar v višini izstavljenega računa, in glede izrečenega disciplinskega ukrepa ter zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja in povračila stroškov postopka, pa je sodišče zahtevek zavrnilo. Hkrati je sodišče delno ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in tožniku naložilo, da toženki iz naslova povračila škode plača 33.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, formalno iz vseh revizijskih razlogov. Pri tem navaja, da sodba sploh nima razlogov o pritožbenih navedbah, oziroma da so razlogi nejasni in tožnik sploh ne ve, česa je bil obdolžen v disciplinskem postopku, da sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, posledično pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Znesek 33.886,00 SIT ne more predstavljati večje škode in je zato sodišče zmotno uporabilo določila 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Zmotno so bile uporabljene tudi določbe o vodenju disciplinskega postopka pri toženi stranki, zahtevek iz nasprotne tožbe pa je povsem neutemeljen.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V zvezi z odločitvijo o zahtevku iz nasprotne tožbe revizija ni dovoljena.

Vrednost spora iz nasprotne tožbe, glede katere tožnik vlaga revizijo, je 33.886,00 SIT. V skladu z 2. odstavkom 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe o zahtevku iz nasprotne tožbe v tem primeru ne dosega navedenega zneska, je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

V zvezi z odločitvijo o tožnikovem zahtevku revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče v tej smeri sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje, ne glede na revizijske navedbe, ni moglo in ni smelo preizkušati.

Tožnik v reviziji zatrjuje, da ne ve, kaj mu je bilo v disciplinskem postopku pri toženi stranki očitano. Tožniku očitane kršitve dovolj določno in jasno izhajajo tako iz odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 24.8.1998, kot iz sodbe sodišča prve stopnje, s katero je sodišče druge stopnje izrecno soglašalo. Gre za hujšo kršitev zlorabe položaja v smislu določb 27. točke in za hujšo kršitev protipravne pridobitve premoženjske koristi iz 16. točke člena 3.3.1 Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke. Tako iz disciplinske odločbe, kot iz sodbe sodišča jasno izhaja, da je tožnik zlorabil položaj s tem, ko je kot disponent v oddelku transporta, to je kot odgovorne za organiziranje posameznih prevozov, naročil pogodbenemu prevozniku izstavitev dveh fiktivnih računov za prevoze, ki so bili opravljeni z vozilom tožene stranke in vozilom last njegove žene, ki ni spadala v krog pogodbenih prevoznikov, po plačilu računov pa mu je pogodbeni prevoznik izročil gotovino. V posledici tega ravnanja je bila tožena stranka po ugotovitvah sodišča oškodovana za 33.886,00 SIT, po ugotovitvah disciplinskih organov pa bi lahko bila zaradi takšnega ravnanja povzročena še večja materialna škoda.

Glede gornjih dejstev ima sodba sodišča prve stopnje tudi dovolj jasne in konsistentne razloge, ki jih je v celoti sprejelo tudi sodišče druge stopnje, tako da revizijski očitek, da je sodba nejasna in da nima razlogov, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede zakonitosti izvedbe disciplinskega postopka pri toženi stranki in da ne odgovarja na pritožbene navedbe. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe obširno odgovarja prav na vse pomembne navedbe, ki jih je bilo mogoče razbrati iz sicer pretežno pavšalnih in nesistematičnih pritožbenih trditev. Na navedbe, ki niso odločilnega pomena, pa sodišče v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni dolžno odgovarjati. Glede na povedano v reviziji smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP pred sodiščem druge in prve stopnje niso bile podane.

Glede uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče soglaša z zaključki nižjih sodišč, da je bil tožniku disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki izrečen po zakonito izvedenem disciplinskem postopku in da so za izrek takšnega ukrepa obstojali zakoniti razlogi. Ob ugotovitvi, da je tožnik storil dve hujši kršitvi delovnih obveznosti, v posledici katerih je toženi stranki nastala škoda 33.886,00 SIT in ob ugotovitvi disciplinskih organov, da bi zaradi takšnih kršitev lahko toženi stranki nastala tudi večja škoda, s takšno ugotovitvijo pa je soglašalo tudi sodišče, je zakonitost izrečenega ukrepa utemeljena na določbah člena 3.3.7 Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke, ki ob izpolnjenih pogojih iz 89. člena ZDR (1990) (možnost nastanka večje škode) predvideva tudi izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja za vse hujše disciplinske kršitve.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče v zvezi z odločitvijo nižjih sodišč o tožnikovem zahtevku v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.