Jedro

Pravica oškodovanca zahtevati povrnitev refleksne škode kot škode zaradi napake izvajalca, ki se odraža na drugih dobrinah naročnika, se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Na oškodovancu je dokazno breme, da izkaže, da škoda obstoji in da izvira iz sfere izvajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 388,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne ugodi predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 31892/2014 z dne 14. 3. 2014 je ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa (II. točka izreka), pobotni ugovor tožene stranke je zavrglo (III. točka izreka) in toženki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 436,52 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko sodbe vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje. Kot bistveno navaja, da je sodišče v pobot uveljavljane terjatve napačno presodilo kot škodo iz škodnega dogodka – požara, katere povračilo je toženka uveljavljala iz naslova zavarovanja pri zavarovalnici. Posledično je zmotno uporabilo določilo 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tretji odstavek tega člena se lahko uporablja zgolj v okvirih opredelitve zavarovalne pogodbe, če pa gre za uveljavljanje druge škode, ki ni nastala v okviru zavarovalnega primera in ni v vzročni zvezi z zavarovalnim primerom, tega določila ni moč uporabiti. Toženka je postavila jasne trditve, da je tožnica zanjo gradila hišo in da se za to razmerje uporabljajo določila OZ, ki se nanašajo na gradbeno pogodbo in pogodbo o delu. Pri gradnji je prišlo do stvarnih napak, ki so bile pravočasno grajane. Tožnik popravil ni izvedel, toženka pa je dokazala, da ji je iz naslova tako grajanih napak nastala škoda. Gre za refleksno škodo, ki se uveljavlja po splošnih določilih OZ za uveljavljanje škode. Zato ni mogoče uporabiti določila 963. člena OZ, ki obravnava pogodbeno dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino. Uveljavljena škoda ni v vzročni zvezi z zavarovalnim primerom po zavarovalni pogodbi. Tožnik bi moral postaviti trditve, da škoda, uveljavljana v pobot, predstavlja zavarovalnino ali škodo po zavarovalni polici in le v tem primeru bi bilo lahko dokazno breme na tožencu. Toženec v okviru materialnopravnega pobota ne uveljavlja nobene škode, ki je krita z zavarovalno polico in ki je v zvezi z zavarovalnim primerom, za katerega bi zavarovalnica odgovarjala. Sodišče je napačno ocenilo dejansko stanje zadeve, izvedene dokaze, napačno je uporabilo materialno pravo in tožencu zmotno naložilo dokazno breme za element škode. Ker je sodišče napačno sklepalo glede dokaznega bremena tožene stranke, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP, je sprejelo tudi povsem zgrešeno odločitev glede neizkazanosti obstoja terjatve tožene stranke, posledično pa utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice. Glede na navedeno je sodba napačna tudi v stroškovnem delu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbenem postopku je sporno zgolj, ali je terjatev tožnice prenehala zaradi ugovora materialnega pobotanja s terjatvijo na plačilo refleksne škode, in v zvezi s tem, ali je toženec izpolnil svoje dokazno breme za izkaz obstoja te škode. Pritožba ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka in o zavrženju procesnega pobotnega ugovora zaradi litispendence (terjatev toženka uveljavlja v pravdi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju), zato je odločitev v tem delu (I. in III. točke izreka) postala pravnomočna.

5. Pravica oškodovanca zahtevati povrnitev refleksne škode kot škode zaradi napake izvajalca, ki se odraža na drugih dobrinah naročnika, se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Na oškodovancu je dokazno breme, da izkaže, da škoda obstoji in da izvira iz sfere izvajalca. Toženka je v tej pravdi zatrjevala, da so ji kot posledica napake v izvedbi del s strani tožnice kot izvajalke nastali stroški, povezani s sanacijo objekta po požaru (popravilo elektroinštalacije), stroški v zvezi z organizacijo bivanja po požaru (selitev zaradi odprave posledic požara, čiščenje odej, stroški nadomestnega bivanja za čas odprave posledic požara, stroški v zvezi z uporabo hiše glede na nezmožnost uporabe) ter stroški odvetniškega zastopanja, kar predstavlja refleksno škodo. Ker je tožnica izrecno ugovarjala obstoju te škode, saj je navedla, da je toženki Z. iz naslova požarnega zavarovanja že izplačala 41.427,88 EUR, in sicer 31.188,43 EUR iz naslova škode na stanovanjski hiši, 3.930,60 EUR iz naslova škode na stanovanjskih premičninah in 6.308,85 EUR iz naslova škode reševalnih stroškov, je s tem dokazno breme za izkaz, da toženkina škoda še vedno obstoji, prenesla na slednjo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da pobotni ugovor toženke na plačilo odškodnine ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, za katerega je bila toženki odškodnina plačana po zavarovalni pogodbi, saj je po stališču slednje prav zaradi zatrjevane stvarne napake prišlo do požara, torej vzroka za nastanek škode. Prav tako ni razumljivo stališče, da škoda, na katero se nanaša pobotni ugovor, ne predstavlja škode, glede katere je tožena stranka pri zavarovalnici uveljavljala odškodnino, temveč škodo zaradi neodpravljenih stvarnih napak, saj je toženka ob specifikaciji škode izrecno navedla, da se ta nanaša na sanacijo objektov po požaru, ki je gotova in obstaja najmanj v višini 10.543,18 EUR (3. stran ugovora zoper sklep o izvršbi). Da plačilo zavarovalnine ni krilo v pobot uveljavljane škode, je toženka zatrjevala le pavšalno, čeprav je glede na konkretno zatrjevane zneske o izplačilih s strani tožnice imela možnost, da navede, za kakšno sanacijo jih je porabila. Ker tega ni storila, nedvomno pa ji je bila škoda izplačana tudi na račun reševalnih stroškov, svojemu dokaznemu bremenu za dokaz elementa škode v pobot zatrjevane terjatve ni zadostila. Škoda namreč vedno predstavlja zmanjšanje premoženja, če je to zmanjšanje že pokrito z zavarovalnino, škoda ne obstoji več in je torej tudi ni mogoče uveljavljati kot terjatve v pobot terjatvi tožnice.

6. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Toženka bo ob konkretnejših trditvah v zvezi z nastalo, a nepovrnjeno, škodo s strani zavarovalnice, hkrati z izkazom odgovornosti tožnice za nastalo škodo, lahko uspela s svojim zahtevkom pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, kjer glede iste škode, ki jo uveljavlja v materialnem pobotu, vodi pravdo.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške, ki jih je slednja imela z odgovorom na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, upoštevajoč vrednost spornega predmeta.