Jedro

Sodišči sta ugotovili, da trditve o bolezni niso resnične, saj je bila tožnica sposobna oditi k notarju, kjer je overila pristnost podpisa na pogodbi, iz dopisa bolnišnice … pa izhaja, da tedaj pri njih ni bila hospitalizirana. Tudi sicer ni bila naivna in nepoučena, ker je bila izobražena (pred upokojitvijo učiteljica), pozneje pa je bila tudi razgledana in urejena gospa, tako da je nedvomno lahko prebrala, da je na prvi strani z velikimi črkami napisano: Kupoprodajna pogodba in je razumela pomen, to je sklenitev pogodbe za pridobitev lastninske pravice tožencev na nepremičnini tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala razveljavitev: kupoprodajne pogodbe z dne 1. 12. 1998 in dodatka z dne 20. 6. 2003, ki sta ju sklenila tožnica in prva tožena stranka (v nadaljevanju prvi toženec), kupoprodajne pogodbe z dne 1. 12. 1998 in dodatka z dne 20. 6. 2003, ki sta ju sklenila tožnica in druga tožena stranka (v nadaljevanju drugi toženec).

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da morata toženca izstaviti ustrezno listino za zemljiškoknjižni prenos parcele št. 2397/14 – stanovanjska stavba s 182 m2 in travnik s 614 m2, vpisane pri vložku št. 1009 k.o. ... na tožnico, sicer bo to nadomestila sodba.

2. Tožnica se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga naj revizijsko sodišče ugodi reviziji, razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uvodoma navaja, da je upokojena učiteljica, ki je s (sedaj pokojnim) možem zgradila sporno stanovanjsko hišo. Pri pridobitvi rednega zemljiškoknjižnega izpiska je 23. 9. 2005 ugotovila, da je na njeni parceli vpisana lastninska pravica na toženca na podlagi dveh kupoprodajnih pogodb in dodatkov. Zato je vložila tožbo zaradi prevare, saj sama zavestno in z voljo prenosa ni nikoli podpisala nobene pogodbe in ni prejela nobene kupnine. Se pa spominja, da sta jo v času njene bolezni njena sestrična A. K. in njen sin – prvi toženec nagovarjala, naj nekaj podpiše in prepreči prehod hiše v tuje roke. Da je bila v času sklenitve pogodb in aneksov bolehna, potrjujejo zdravstvene listine o njenem zdravljenju v Bolnišnici ... Pri tem pojasnjuje, da je bila v času svojega aktivnega življenja sicer razgledana učiteljica, vendar so se ji s staranjem, osamo in boleznijo njene intelektualne sposobnosti bistveno zmanjšale. Pozneje si je psihično opomogla in spoznala prevaro. Dodaja, da za sklenitev kupoprodajne pogodbe niti tožnica, niti toženca, niso imeli pristne volje. Tožnica se ne spominja dogodkov okrog podpisovanja pogodb in aneksov, toda hiše nikoli ni imela namena prodati ali jo odsvojiti. Toženca kupnine nista plačala in jima tega tudi ni uspelo dokazati. Zato trdi, da sta bili pogodbi z aneksoma le navidezni, sama cenitev pa ni dokaz, da se je tožnica zavedala pravnih posledic svojega ravnanja. Časovni zamik med pogodbami in dodatki je pri njej ustvaril le še večjo zmedo. V zvezi z zastaranjem zahtevka za tožbo meni, da bi jo zadelo triletno zastaranje zahtevka, če bi bila intabulacijska klavzula že v osnovni pogodbi. Ker pa aneks z osnovno pogodbo tvori celoto, začne teči rok šele od aneksov dalje. Zato meni, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi prvega odstavka 49. člena OZ (oziroma 65. člena ZOR).

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru gre za spor o neveljavnosti pogodb. Obligacijska razmerja sedaj ureja Obligacijski zakonik (OZ)(2) ki v 1060. členu določa, da se za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, določila tega zakona ne uporabljajo. Zato je treba za presojo sklenjenih kupnih pogodb uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) Ta zakon v splošnem delu ureja nastanek obveznosti, njihove učinke in prenehanje. Pri nastanku obveznosti (II. Poglavje ZOR) zahteva, da mora biti dopusten in mogoč predmet obveznosti ter njegova podlaga, da morata biti stranki sposobni skleniti pogodbo, da morata imeti pravo voljo in da mora biti posel sklenjen v predpisani obliki.

7. Tožnica navaja, da je bila pri sklepanju poslov prevarana. Po prvem odstavku 65. člena ZOR gre za prevaro, če ena stranka pri drugi povzroči zmoto ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Svoji sestrični (torej tretji osebi) in prvemu tožencu očita, da sta izrabila njeno bolezen in jo 1. 12. 1998 napeljala k sklenitvi kupoprodajnih pogodb, s katerima je odtujila svojo nepremičnino, česar ni hotela. Tožnica prevare ni dokazala. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da trditve o bolezni niso resnične, saj je bila sposobna oditi k notarju, kjer je overila pristnost podpisa na pogodbi, iz dopisa Bolnišnice ... pa izhaja, da tedaj pri njih ni bila hospitalizirana, temveč je bila tam šele od 19. 11. 2002 do 18. 12. 2002. Tudi sicer ni bila naivna in nepoučena, ker je bila izobražena in je bila pred upokojitvijo učiteljica, pozneje pa je bila tudi razgledana in urejena gospa, tako da je nedvomno lahko prebrala, da je na prvi strani z velikimi črkami napisano: Kupoprodajna pogodba in je razumela pomen, to je sklenitev pogodbe za pridobitev lastninske pravice tožencev na njeni nepremičnini. Ne nazadnje je sodišče ugotovilo tudi nagib za sklenitev pogodbe, ki je bil v tem, da odtuji nepremičnino, ker ni želela, da bi jo podedovale njene nečakinje, s katerimi se ni razumela.

8. Tožnica je svojo voljo o prodaji potrdila ponovno s sklenitvijo dodatkov h pogodbama 20. 6. 2003, tako da je imela dovolj časa za premislek in morebitno izpodbijanje pogodb. Tudi tedaj se ne more izgovarjati na bolezen, saj je bilo to pol leta po njeni vrnitvi iz bolnišnice in ni nobenega dokaza za trditev v reviziji, da bi bile tedaj njene intelektualne sposobnosti bistveno zmanjšane. V času, ko je sklenila aneksa, je sicer že veljal OZ, ki pa ima v prvem odstavku 49. člena identično določilo kot ZOR v 65. členu.

9. Sodišče prve in druge stopnje sta zato pravilno ugotovili, da sporni pogodbi in dodatka niso neveljavni. V zvezi z neveljavnostjo ZOR v členih 103 – 117, OZ pa v členih 86 – 99, loči izpodbojnost in ničnost. Kot je že bilo navedeno, oba zakona predvidevata kot sankcijo za prevaro neveljavnost pogodbe, vendar je treba to pravočasno uveljavljati (117. člen ZOR in 99. člen OZ). Tu ne gre za zastaranje terjatve, kakor zmotno navaja revizija, gre za to, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti (oziroma od prenehanja sile), v vsakem primeru pa preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Kupoprodajni pogodbi sta bili sklenjeni 1. 12. 1998, torej skoraj 7 let pred vložitvijo tožbe 17. 10. 2005 in sta veljavni, saj vsebujeta tudi intabulacijsko klavzulo. Sporna dodatka h pogodbama sta lastninska deleža tožencev nekoliko spremenila in s tem tudi zemljiškoknjižno dovolilo, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila sklenjena 20. 6. 2003 in vpisana v zemljiško knjigo 14. 7. 2003, tako da je pravilna ugotovitev, da je tudi za uveljavljanje neveljavnosti dodatkov do vložitve tožbe že pretekel enoletni rok, ki omogoča vložitev tožbe z razveljavitvenim zahtevkom.

10. Tožnica v reviziji zatrjuje, da niti ona, niti toženca niso imeli pristne volje za kupoprodajo, kar naj bi kazalo na to, da je bila pogodba samo navidezna. Taka pogodba po 66. členu ZOR oziroma po 50. členu OZ med pogodbenima strankama nima pravnega učinka. Toda njen tožbeni zahtevek ni ustrezno oblikovan in tožnica ne pojasni, kaj naj bi pogodbene stranke prikrivale, kar velja zlasti za toženca. Še posebej velja to za drugega toženca, za katerega ne trdi, niti da jo je prevaral, niti da je bil nepošten, čeprav navideznosti po tretjem odstavku navedenih členov ni mogoče uveljavljati proti pošteni tretji osebi.

11. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji.

Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in naslednji.