Jedro

Izposoja delavcev proti plačilu je samostojen pravni posel, neodvisen od vprašanja kvalitete oziroma količine opravljenega dela izposojenih delavcev, pri čemer, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, tožena stranka v tem postopku z nasprotno tožbo oziroma pobotnim ugovorom ni uveljavljala zahtevka za nekvalitetno opravljeno delo delavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o stroških postopka, v točki I in III izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 54.091,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2021 do prenehanja obveznosti (točka I izreka izpodbijane sodbe), nadalje je nad priznanim zneskom v prejšnji točki do vtoževanega zneska 54.422,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2021 tožbeni zahtevek zavrnilo (toča II izreka) ter odločilo, da stroške postopka nosi tožena stranka (točka III izreka).

2. Zoper obsodilni del in stroškovno odločitev (točka I in točka III izreka) sodbe se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitve pravic iz 2., 22. in 25. člena Ustave RS s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti oziroma podrejeno s predlogom na njeno razveljavitev. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke (v nadaljevanju toženec) po zaslišanju prič A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F. Glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem A. A. je sodišče prve stopnje zapisalo, da je pravno nepomembno, kar ne drži, saj toženec uveljavlja v postopku, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) oziroma njeni delavci na objektu v Nemčiji svojega dela niso opravili kvalitetno. Pri predaji dela sta glavni naročnik in toženec opazila, da delavci tožnice niso dovolj dobro zategnili vseh vijakov na konstrukcijskih stebrih, pri pregledu pa je bila prisotna priča A. A. Pričo bi bilo zato potrebno zaslišati, saj je šlo za pravno pomembno dejstvo, pri čemer se ne strinja s stališčem sodišča, da pri sporni pogodbi ne gre za podjemno pogodbo v smislu določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Skladno s 640. členom OZ bi imel toženec pravico plačilo znižati v razmerju med vrednostjo izvršenega dela brez napake in vrednostjo z napako. Nadalje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju ostalih prič, s čimer bi toženec ovrgel trditve tožnice o številu opravljenih ur posameznih delavcev, če bi se izkazalo, da določeni delavci v kritičnem času niso bili na določenem gradbišču. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec od tožnice prejel fakturo za september 2020, saj tožnica ni predložila listine, ki bi slednje dokazovala. Nadalje je napačna ugotovitev, da sta se stranki ustno dogovorili za urno postavko 21,00 EUR za gradbišče v Z. in za 17,00 EUR za gradbišče v P.. Iz pisne pogodbe izhaja, da je bila dogovorjena vrednost opravljenih del okvirna, jasno pa je bilo določeno, da mora biti dejansko opravljeno delo potrjeno s strani naročnika in glavnega naročnika. Dokazni postopek je pokazal, da le-ta niso bila potrjena, tega niti tožnica ni zatrjevala, še manj dokazala, kar je v nasprotju s povsem jasnim pogodbenim določilom in arbitrarno (kršitev 22. člena Ustave RS), zaradi nejasnih pritožbenih razlogov pa je kršena pravica tožencu do učinkovite pritožbe (25. člen Ustave RS). Očitno je, da do prevzema opravljenega dela s strani naročnika in glavnega naročnika ni prišlo, skladno s tretjim odstavkom 642. člena OZ tako naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, kar pomeni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti in kar je skladno z določbo 2. člena Podizvajalske pogodbe. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam o zatrjevanih kršitvah glede neizvedenih dokazov, glede prejema računa za opravljene storitve ter glede potrditve del, hkrati pa priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku (razen delno glede plačila zakonskih zamudnih obresti, kar pritožbeno ni sporno)1, za znesek 54.091,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga (ki se je nadaljeval kot tožba v pravdi) v tem postopku. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pravni posel (pisno pogodbo in ustni dogovor), s katerim se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki zagotovila oziroma zagotavljala delo svojih (pri tožeči stranki zaposlenih) delavcev, tožena stranka pa se je tožeči zavezala, da ji bo za delo njenih delavcev plačala, pri čemer sta se dogovorili, da bo urna postavka za gradbišče v Z. v Nemčiji znašala 21,00 EUR, za gradbišče v P. na Poljskem pa 17,00 EUR. Glede na tri izstavljene fakture (faktura za mesec avgust na gradbišču v Z. je bila delno plačana in je ostal odprt dolg 10.783,50 EUR, fakturi za september 2020 za gradbišče v P. v znesku 28.763,50 EUR in za gradbišče v Z. v oktobru 2020 v znesku 11.035,50 EUR, nista bili plačani), je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki skupno 50.582,50 EUR. Zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih faktur do vložitve izvršilnega predloga v tem postopku (12. 9. 2021) znašajo 3.508,50 EUR. Skupno znaša dolg tožene stranke do tožeče stranke 54.091,00 EUR, od tega zneska pa ji je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od 13. 9. 2020 do plačila.2

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo zaključke, ki temeljijo na pravilni uporabi materialnega prava. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obširne in argumentirane razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena izvajanja:

7. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno postopalo, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem A. A., ni utemeljena. Pritožba zatrjuje, da bi navedena priča vedela povedati o tem, da delavci tožeče stranke svojega dela na objektu v Nemčiji niso opravili kvalitetno. Odgovor na to pritožbeno grajo je toženi stranki podalo že sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je pravilno štelo, da gre za pravno nepomembno vprašanje, zato zaslišanje priče A. A., ki naj bi slednje potrdilo, ni pravno odločilno. Ali je bilo delo delavcev tožeče stranke opravljeno kvalitetno ali ne, ni in ne more biti predmet tega pravdnega postopka, saj ni v nikakršni odvisnosti s številom opravljenih ur delavcev in višino urne postavke. Tako imenovana izposoja delavcev proti plačilu je samostojen pravni posel, neodvisen od vprašanja kvalitete oziroma količine opravljenega dela izposojenih delavcev, pri čemer, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, tožena stranka v tem postopku z nasprotno tožbo oziroma pobotnim ugovorom ni uveljavljala zahtevka za nekvalitetno opravljeno delo delavcev. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem A. A. je zato pravilna, z zavrnitvijo tega dokaza toženi stranki ni bila odvzeta pravica do izjave, kar posledično pomeni, da sodišče prve stopnje ni storilo smiselno uveljavljane kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja o neutemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov z zaslišanjem prič B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F. Predlog, da se navedene priče zaslišijo je podala tožeča stranka v postopku, ki je pa dokazni predlog kasneje, v vlogi z dne 20. 2. 2022 (pravilno 20. 2. 2023)3 umaknila, tožena stranka pa je nato na zadnjem naroku za glavno obravnavo 4. 4. 2023 (list. št. 128 spisa) predlagala, da se navedene priče, ki naj bi vedele povedati, kateri delavci so delali v spornem času na gradbišču v Nemčiji oziroma kateri na gradbišču na Poljskem, zaslišijo.

Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb (prvi odstavek 286. člena ZPP), na kasnejših narokih je dopustno navajati dejstva in navajati dokaze le pod pogojem nekrivde (tretji in četrti odstavek 286. člena ZPP). Navedeno pomeni, da praviloma nastopi prekluzija s končanim prvim narokom za glavno obravnavo.

Stranka lahko že podani dokazni predlog kadarkoli umakne (vendar preden sodišče začne z njegovim izvajanjem oziroma do trenutka, ko je dokaz že izveden)4, glede tega nima omejitev v procesnih določbah ZPP, enak dokazni predlog pa lahko poda nasprotna stranka, pri tem pa mora upoštevati pravila 286. člena ZPP o pravočasnem in pravilnem (substanciranem) predlaganju dokazov, vključno s pogojem nekrivde.

Tožena stranka je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dokazni predlog po zaslišanju navedenih prič podala prepozno, morala bi ga podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ki se je vršil 30. 8. 2022 (list. št. 69 spisa) oziroma dokazati, da ga brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku, česar pa ni storila.

Ne glede na navedeno pa je v smislu drugega odstavka 286. člena ZPP tudi prepozen dokazni predlog možno dopustiti v kolikor sodišče presodi, da le-ta ne bi zavlekel reševanja spora. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do tega vprašanja. Ugotovilo je, da bi (sicer prepozno) predlagani dokaz tožene stranke, podan na zadnjem naroku za glavno obravnavo, zavlekel reševanje spora (čemur pritožba ne nasprotuje).

Ob vsem navedenem pa je pravilna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaslišanje navedenih delavcev ni pravno relevantno, saj tožena stranka številu opravljenih delovnih ur delavcev na posameznih gradbiščih ni nasprotovala, hkrati pa tudi ne višini urne postavke na njih, pri čemer dokazni predlog tožena stranka niti ni substancirala v smeri, da želi s tem dokazom preveriti ali so delavci tožeče stranke res opravljali delo in koliko delovnih ur so v tem obdobju, ki je sporen opravili (glej točko 6 in točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Zaslišanje omenjenih prič predlaganih s strani tožene stranke je bilo iz omenjenih razlogov pravilno zavrnjeno, toženi stranki pa zaradi tega ni bila kršena pravica do izjave, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od tožeče stranke prejela fakturo za september 2020, saj tožeča stranka listine, ki bi slednje dokazovala, ni predložila. Na to pritožbeno grajo je toženi stranki odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, odgovoru pa pritrjuje sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je podalo dokazno oceno o e-sporočilih, v katerih je bilo zapisano, da tožeča stranka toženi stranki pošilja fakture za 8., 9. in 10. mesec 2020 in v katerih so bile vidne priponke, to je računi za obravnavane mesece. Iz navedenega je razvidno, da je fakturo za september 2020 s priponko tožeča stranka toženi stranki poslala 8. 10. 2020, zato je štelo, da njen ugovor neprejema te fakture, ni utemeljen. Tožena stranka v pritožbi razlogom sodišča prve stopnje ne nasprotuje, ponovno zgolj zatrjuje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o prejemu fakture za september 2020 zmotna. Z navedenimi zgolj pavšalnimi trditvami pa tožena stranka zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na obrazloženi dokazni oceni, ne more izpodbiti.

10. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dogovorjeno višino urnih postavk (za gradbišče v Nemčiji 21,00 EUR in za gradbišče na Poljskem 17,00 EUR), pri čemer se sklicuje, da je bila vrednost le-teh dogovorjena le okvirno in bi morala biti dejansko potrjena s strani naročnika in glavnega naročnika, tovrstne potrditve pa tožeča stranka ni zatrjevala in ne dokazala, sklicujoč se pri tem na 642. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 2. člen Podizvajalske pogodbe. V obravnavanem primeru ne gre za podjemno pogodbo v smislu 642. člena OZ, temveč za pogodbo med delodajalcem za zagotavljanje dela (tožečo stranko) in uporabnikom (toženo stranko) na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Šlo je namreč za med njima sklenjeni pravni posel, s katerim se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki zagotavljala svoje, pri njej zaposlene delavce, tožena stranka pa, da ji bo za to plačala po dogovorjeni urni postavki (21,00 oziroma 17,00 EUR). Pravna narava te pogodbe tako ne ustreza podjemni pogodbi iz 619. člena OZ, temveč, kot že rečeno pogodbi iz drugega odstavka 62. člena ZDR-1. O tem je izdalo svetovalno mnenje že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sklep VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021)5 sodišče prve stopnje se je do navedenega materialnopravnega vprašanja določno, z argumentiranimi razlogi, opredelilo v točki 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka razlogom ne nasprotuje, sodišče druge stopnje pa jih sprejema kot pravilne. Ob neprerekani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je število opravljenih ur delavcev, tožeči stranki praviloma poročala sama tožena stranka (glej točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe), je slednja po oceni sodišča druge stopnje s takšnim svojim ravnanjem potrdila število opravljenih ur, zato kakršnakoli druga potrditev ni bila potrebna.

11. Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile v zadevi odločilnega pomena ter posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. V posledici navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na odločbi 353. člena ZPP.

13. Tožena stranka je s pritožbo v celoti propadla, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), med tem ko tožeča stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP), zato tudi ona sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Tožeča stranka je napačno obračunala dospelost terjatev po fakturah, in sicer v višini zneska 331,69 EUR, v tem delu je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo (točka 28 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe). 2 Glej točke 27 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Tožeča stranka je predlog po zaslišanju navedenih prič umaknila z vlogo, ki je bila poslana priporočena na sodišče dne 4. 2. 2023. V vlogi je napačno naveden datum zapisa te pripravljalne vloge, napačno je navedena letnica v datumu, tako je na vlogi naveden datum 20. 2. 2022, namesto pravilno 20. 2. 2023 (list. št. 117 spisa). 4 Dokaz, ki ga sodišče že začne izvajati ni moč umakniti, saj v trenutku izvajanja tega dokaza ne gre več zgolj za dokazni predlog, temveč dokazno sredstvo, ki se že izvaja. 5 Pravni posel po vsebini predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca (tožeče stranke) uporabnikov (toženi stranki), pri čemer delavec dela po navodilih in pod nadzorom uporabnika v njenem organiziranem procesu.