Jedro

Če se rok za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne izteče za obdolženca in za zagovornika istega dne, rešuje pritožbeno sodišče posebej pritožbo tistega, ki je izpodbijani sklep prejel in se pritožil prvi, vendar pa z odločbo o tej pritožbi sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne postane pravnomočen in kasnejše pritožbe obdolženca ali zagovornika pritožbeno sodišče ne more zavreči.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper obdolženega M.V. odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), sodišče pa je nadalje sklenilo še, da na podlagi tretjega odstavka 197. člena istega zakona varščina zapade in pripade proračunu.

Zoper navedeno odločbo (sklep prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča) je vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb ZKP iz prvega odstavka 371. člena ter določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti še ni začel teči, saj izpodbijani sklep obdolžencu še ni bil vročen. Sicer pa je zahteva neutemeljena.

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovornik opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-96/06-13 z dne 14.2.2008, kjer je ustavno sodišče odločilo, da je tretji odstavek 421. člena ZKP v delu, kjer določa, da se rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje od dneva ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo v neskladju z Ustavo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V skladu z določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP (upoštevaje že omejeno odločbo ustavnega sodišča) je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (kot tudi ostala izredna pravna sredstva) le zoper pravnomočno sodno odločbo (v konkretnem primeru pravnomočen sklep o odreditvi pripora), če so za to podani v zakonu predpisani pogoji. Temeljni pogoj za vložitev izrednega pravnega sredstva je torej pravnomočnost odločbe, ne glede na to na kateri stopnji je odločba postala pravnomočna. Sklep o odreditvi pripora postane pravnomočen, kot poteče rok za vložitev pritožbe, ali ko o pritožbi odloči pritožbeno sodišče. Izpodbijana odločba mora biti vročena strankam (obdolžencu, zagovorniku in državnemu tožilcu). Rok za vložitev pritožbe začne teči od vročitve. Če kateri od strank odločba ni bila vročena, mu rok za vložitev pritožbe seveda ni začel teči in tudi odločba ne more postati pravnomočna. Zato pritožbeno sodišče praviloma odloča o vseh pritožbah zoper sklepe hkrati in izda eno samo odločbo (prvi odstavek 403. člena v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP), izjemo, ki jo je izoblikovala praksa, predstavlja le odločanje o sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kjer je dana prednost hitremu reševanju pritožb. Tako v primerih, kjer se rok za vložitev pritožbe ne izteče za obdolženca in za zagovornika istega dne, pritožbeno sodišče rešuje posebej pritožbo tistega, ki je izpodbijani sklep prejel prvi (in se tudi prvi pritožil). Z odločbo pritožbenega sodišča pa sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne postane pravnomočen, le oseba katere pritožbo je reševalo se ne more več pritožiti. Stranka, ki ji je bil sklep o priporu vročen kasneje ima torej še možnost izpodbijati prvostopenjsko odločbo, oziroma kasnejše pritožbe obdolženca ali zagovornika pritožbeno sodišče ne more zavreči iz razloga, ker bi sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora postal pravnomočen (res iudicata).

V konkretni kazenski zadevi obdolženi M.V. prvostopenjskega sklepa o odreditvi pripora ni prejel (saj sodišču ni dosegljiv), pritožbeno sodišče pa je odločalo le o pritožbi njegovega zagovornika. Glede na prej navedeno izjemo pri odločanju o pritožbah zoper sklepe o priporu z odločbo Višjega sodišča (ki je kot rečeno odločalo le o zagovornikovi pritožbi) pripor zoper obdolženca še ni pravnomočno odrejen (saj ima ta pravico do pritožbe, pri čemer bo rok za vložitev pritožbe stekel od vročitve prvostopenjskega sklepa njemu), zaradi česar tudi niso podani pogoji za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti predvideni v 420. členu ZKP (to je pravnomočnost sodne odločbe). Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 423. člena ZKP).